Filozofija kot zven

Improvizatorski duo Interrupted System Call, ki ga sestavljata prijatelja Alen Grižonič na klavirju in Jure Planinšek na bobnih, se je lani predstavil z albumom, ki se je v svojem imenu ter naslovih posnetkov skliceval na filozofsko delo Ludwiga Wittgensteina. 2 + 2 je ob treh enako 4 je prepričal s polnim in intenzivnim zvokom, proizvedenim v medigri dveh inštrumentalistov, seveda pa tudi s konceptualnim pristopom, ki je zvok povezal s filozofijo. Povezava je bila intuitivna. Morda bi kdo pripomnil, da gre pri jeziku kot orodju filozofije za semantiko in s tem za nekaj bližjega znanosti kot glasbi, a kaj, ko je bil povezavam med zvokom in jezikom naklonjen tudi sam revolucionarni dunajsko-oxfordski mislec, začetnik tega, kar je v filozofiji dvajsetega stoletja dobilo ime jezikovni obrat. V svoji pozni fazi je namreč prišel do zaključka, da je jezik dosti bližje glasbi kot matematičnemu sistemu, v katerega so ga dotlej skušali zriniti logiki. Beseda pomen dobi v rabi, v stavku, nima preddoločenega, večnega bistva. Iste besede imajo v različnih stavkih drugačne pomene, kar je odvisno od tega, znotraj katere jezikovne igre se stavki pojavljajo. Govorci jezika nismo neosveščeni uporabniki globokega formulaičnega sistema, temveč igralci v igri, ki se je priučimo v danem okolju. Povezava, ki vodi od tod do improvizacije, pa je zdaj precej enostavna: vsak set improvizacije je pravzaprav nekakšna »jezikovna igra«, ki jo igrajo muskontarji. Album(a) zaznamujejo precej unikatno bobnanje in klavirske bravure, ki se v nekakšnem skoraj infinitezimalnem drobljenju pospešujejo in intenzivirajo, s tem nastale tapete, proizvedene v zakrčenosti, pa se nato sproščeno raztegujejo in zadihajo. Ne moremo se ogniti niti specifičnemu karizmatičnemu zvenu inštrumentalistov. Na novem albumu je mogoče slišati več kresanja, trganja, srečati več kamnolomov, napetosti, neusklajenosti. Na prvi plati gre večkrat za elastično oddaljevanje in približevanje, na drugem albumu za trganje povezanega in poudarjanje nepovezljivosti.

Da stvar ne bi bila tako enostavna, poskrbi zasnova novega albuma, ki se sklicuje na Heglovo filozofijo. Naslov je znova dvojezičen, slovenski in nemški, Tu je roža, tu pleši / Hier is die Rose, hier tanze. Za razliko od (poznega) Wittgensteina je Hegel filozof sistema. Če prvi odkriva, kako se jezik obnaša na površini in za tem ne išče specifičnega pomena, je pri Heglu pomen vseprisoten: vse ima s svojim pomenom tudi svoj namen, kar se najočitneje kaže v zgodovini. Hegel je na ravni logike znan po svoji dialektiki. Znotraj dialektičnega procesa se srečujejo nasprotja in se prevladujejo v nečem novem. Dialektika je istočasno forma mišljenja in zgodovinskega dogajanja. Tudi znotraj zgodovinskega procesa prihaja do novih tvorb, ki izidejo iz trenja nasprotij. Povezava z našim duom je osmišljena z dejstvom, da ga pač sestavljata dva glasbenika, da se v njunih setih srečujeta dva vira zvoka. Kot sta povedala v intervjuju za Radio Študent, raziskujeta, kje v njuni igri pride do napake, do trka. Improvizacija nikoli ni čista, nikoli ne izhaja iz ničle, temveč vedno sledi minimumu nekega vzorca. Smisel improviziranja se zgodi ravno v napaki, ki jo lahko razumemo kot srečanje dveh protislovij.

Opazimo lahko, da gre za dve sorodni, pa vendarle različni dojemanji improvizacije. V tem smislu improvizacija kot nejezikovna dejavnost pravzaprav pove nekaj o filozofiji. V nasprotju z ustaljeno predstavo o tej vedi lahko misli različnih avtorjev pogosto prej razlikujemo po nekakšni barvi, njihovem ritmu in tonu kot pa po vserazlagajočih definicijah. Takšno vzporejanje nejezikovnega in jezikovnega ne bi bilo mogoče brez primerjave obeh albumov na ravni njune zvočnosti. Pri tem se najbrž ne moremo izogniti določenim pri-sluhom. V našo izkušnjo poslušanja vpišemo lastne predstave o filozofiji Wittgensteina ali Hegla, če jih seveda imamo. Zato je težko reči, koliko so naslednji vtisi posledica tovrstnih predobstoječih predstav. 

Albuma zaznamujejo precej unikatno bobnanje in klavirske bravure, ki se v nekakšnem skoraj infinitezimalnem drobljenju pospešujejo in intenzivirajo, s tem nastale tapete, proizvedene v zakrčenosti, pa se nato sproščeno raztegujejo in zadihajo. Ne moremo se ogniti niti specifičnemu karizmatičnemu zvenu inštrumentalistov. Na 2 + 2 je ob treh enako 4 je njuno igranje vendarle mogoče opredeliti kot bolj igrivo, v njunem plesu je nekaj lahkotnega, prikrito komičnega, kar smo v takratni recenziji primerjali z dramsko napetostjo med Tomom in Jerryjem. Na novem albumu je mogoče slišati več kresanja, trganja, srečati več kamnolomov, napetosti, neusklajenosti. Na prvi plati gre večkrat za elastično oddaljevanje in približevanje, na drugem albumu za trganje povezanega in poudarjanje nepovezljivosti. Vendar med njima na zvočni ravni ni mogoče postaviti jasne ločnice, kljub slišnim razlikam gre za ponovitev z razliko.

Zagovarjamo torej mnenje, da ju je treba poslušati skupaj in ju dojeti kot dela iste konceptualne celote. Šele tako lahko vidimo njun pomen ne le za domačo improvizatorsko sceno, temveč tudi za filozofijo in ju poslušamo kot študijo razmerja med pomenom in zvenom, če uporabimo sintagmo v teh časih razvpitega protestniškega poeta. Ravno v našem poslušanju in izmišljijah naših ušes, povezanih z znaki naslovov, ki so besedne zveze, vzete iz del filozofskih opusov, se namreč kaže vpliv jezika in misli na načine poslušanja, vsaj toliko, kot se kaže v načinih igranja. To pa je plodno izhodišče za razmislek o sinestetični naravi naše zavesti, v kateri se svet kaže kot neločljivo in nerazberljivo povezana mreža različnih čutnih vtisov na križiščih različnih pojavov, ki jih lepi in gnete jezik kot specifičen človeški čut.