21.04.2017

Glasba sfer

Znanost zvoka je starodavna veda o vibracijah in harmoniji zvoka. Njeni začetki sežejo v čas prvih civilizacij.

Žiga Murko

Žiga Murko
Foto: Žiga Kočevar

Znanost zvoka je starodavna veda o vibracijah in harmoniji zvoka. Njeni začetki sežejo v čas prvih civilizacij. Stari Egipčani so verjeli, da je glasba zdravilna ter da predstavlja most do bogov. Prve »preverjene« zasluge za postavitev koncepta, ki temelji na znanstveni podlagi, pa gredo grškemu filozofu in matematiku iz 5. stoletja pred našim štetjem, Pitagori. Sozvočje oktave je odkril pri poskusih z napeto struno. Ko je struno razpolovil na dva enaka dela, je zaslišal isto noto, vendar za oktavo višje. Tako je odkril razmerje oktave, ki je 2 : 1. Pitagora je verjel, da so številke ključ do vesolja, zato je nadaljeval s poskusi in odkril še ostale intervale. Konsonančni intervali so zveneli zelo prijetno za uho, in ko je ugotovil, da zvenijo le v točno določenih matematičnih zaporedjih, je sklepal, da je Zemlja oziroma vesolje v celoti sestavljeno iz vibracij, ki so matematično v harmoniji – to je Pitagora poimenoval »glasba sfer«. Nadalje je razmišljal, da se tudi najmanjši delci človeškega telesa gibljejo podobno planetom in torej igrajo glasbo v našem telesu. Njegovi delno matematični in delno mistični poskusi so postavili temelj za izdelavo klasičnih inštrumentov in za glasbeno teorijo, ki jo uporabljamo še danes.

 V današnjem času posvečamo bistveno manj pozornosti astralnosti glasbe in njenim zdravilnim učinkom. V raztresenosti in hrupu sodobne družbe se je težko umiriti do stopnje, ko bi lahko zaslišali glasbo sfer, tako kot jo je domnevno Pitagora. A vendar se lahko s posebnimi praksami njen obstoj manifestira. Eno izmed razumevanj povezanosti frekvenc planetov z našimi telesi in diatonično lestvico bi vam zdaj rad opisal v treh sklopih, ki s svojimi zdravilnimi učinki lahko pomagajo pri zvočnem izražanju vašega duha, medtem ko igrate inštrument.

1. KORENINA – »IMETI«

V mislih se osredotočimo na trtico. Ta predstavlja naš stik z zemljo, če nogi s stopaloma tretiramo kot uda, ki sta podaljška iz medenice. Od tukaj lahko začutimo, kako prihaja elektrika iz zemlje preko nog v telo. V predelu trtice se nahaja čakra muladhara, čakra ravnotežja, vitalnosti, potrpežljivosti, vztrajnosti in blaginje.

Osredotočimo se na spolne organe. Tukaj resonira čakra veselja, čutnosti, kreativnosti, spolnosti in užitka – svadhisthana. Zelo je pomembna pri premagovanju duševnih zapletov in frustraciji, ker opozarja, da je pomembno, da smo igrivi in odprti za užitke, ki nam jih podarja življenje.

2.  ZRAK – »ČUTITI«

Drugi sklop je ključen za zvočno izražanje. Razvili smo komunikacijo, ki bazira na vibraciji naših glasilk. Ta je odvisna od zračnega dotoka, zato je uglaševanje solarnega pleksusa preko srčne in grlene čakre zelo dobrodošlo za stabilnost energetičnega pretoka v zvočnem stebru.

Tretja čakra, manipura, je območje moči, samozavesti, sposobnosti vodenja in karizme. Če si v trebuhu predstavljamo toplino, bo pretok zraka v tem predelu večji, kar pomeni, da bo celotno telo bolje prekrvavljeno. Tukaj se vzpostavi temelj za močan zvočni steber, ki je ključen za gibanje, vokal ter igranje pihal in trobil.

Četrta čakra se imenuje anahata in se nahaja v predelu srca. Če se vznemirimo ali razburimo, nam navadno svetujejo, naj globoko vdihnemo ali štejemo do deset. Pri tem je pomembno predvsem to, da telesu sporočimo, da je vse v redu, in to najlažje storimo ravno z ritmičnim dihanjem. Ni torej tako pomembno, da zelo globoko vdihnemo ali da počakamo 10 sekund, temveč da dihamo zmerno v istih ritmičnih intervalih. Vdihujemo 4 sekunde, malenkost zadržimo zrak v sebi in nato izdihujemo 4 sekunde. V stresnih situacijah je dobro vedeti, da ni tako pomembno dihati v trebušni predel oziroma s prepono, temveč s prsnim košem in v predel srca, čakre anahata. Razlog se skriva v tem, da srce generira 50.000-krat več električnih impulzov kot naš trebuh in tako hitreje vpliva na stanje celotnega organizma.

Sklop zvočnega stebra zaključujemo s čakro vissudha, ki se nahaja v grlu. Tukaj prihaja zvok na svet in tukaj se nemalokrat zvočni steber poruši. Naše glasilke so izjemno kompleksen in hkrati občutljiv sistem mišic. Kako tvorijo zvok, se razlikuje od človeka do človeka, in če jih ne uporabljamo pravilno, lahko pride do trajnih poškodb. Uglašenost čakre vissudha je ključnega pomena za zvočno manifestacijo našega dojemanja in osebne vizije.

3. TRETJE OKO – »RAZUMETI«

V tretjem sklopu prehajamo v sfere onkraj čutnega in razumskega. Tukaj se krog sklene z vsemi ostalimi čakrami in postane eno. Manifestirata se zavest in podzavest. Za uglaševanje in razumevanje čakre ajnae in sahasrare moramo biti odprtega uma in raziskovati svojo podzavest. V zadnjem sklopu telesnih frekvenc se vse zemeljske dobrine razblinijo in povežemo se z vesoljem. Ugotovimo, da kakor je neskončno vesolje, tako smo neskončni tudi mi.

Kljub starodavni literaturi o čakrah in glasbi sfer se je dolga leta o tem le teoretično razglabljalo. Šele v 90-tih letih prejšnjega stoletja je ruski profesor Konstantin Korotkov odkril, da se telo odziva na električne impulze z »elektrodskim oblakom«, ki je sestavljen iz svetlobnih fotonov. Sijaj »oblaka« zelo spominja na teorijo človeške avre, ki jo lahko zaznamo s posebnimi kamerami, te pa slike prevajajo v računalnik. Ko je doktor Korotkov rezultate povezal s kitajsko znanostjo telesnih meridianov in indijsko medicino, je ugotovil, da je »oblak« okoli telesa povezan z notranjimi organi in oddaja vibracije, ki sovpadajo z opisanimi čakrami. Ravno tako je odkril, da če vibracije niso v harmoniji, celoten organizem trpi in njegov »sijaj« ugasne. Ravnovesje čaker lahko vzpostavimo s posameznimi frekvencami, na katere se sistem čaker odziva in se prebuja.

V glasbi lahko vsaki čakri pripišemo noto. Če vzpostavimo vez med razumevanjem in čutenjem čaker, jih lahko povežemo z ustvarjanjem durovih sozvočij v našem telesu. Vsaki telesni čakri lahko predpišemo ton z diatonične lestvice. Na primer: korenski čakri lahko pripišemo noto C; to ni pravilo, saj čakre najmočneje vibrirajo na točno določenih frekvencah, vendar je najlažje tako začeti, kajti, kot je ugotovil že Pitagora, je razmerje oktave 2 : 1 in nota, ki je za oktavo višje, je enaka noti, ki je za oktavo nižje. Vzpenjamo se po durovi lestvici in na vsaki noti gradimo durova sozvočja konsonančnih intervalov.

Vzpenjanje kvišku po kvintnem krogu ustvarja tudi disonantne intervale v razmerju do osnovnega tona, ki pa se na zadnji stopnji sklene s prvo noto. Tukaj lahko vidimo, da prihaja tudi v konsonančnih sosledjih do veliko bolj kompleksnega sozvočja, ki ustvarja zanimive napetosti, a se nenazadnje sprosti in razveže nazaj v konsonanco, prav tako kot pri neslišnih alikvotnih tonih, ki vibrirajo in sestavljajo prvotni slišni zvok. Tudi alikvotni toni vibrirajo v matematičnem zaporedju intervalov in v zgornjem registru se intervali manjšajo in kopičijo kot v nekakšnem klastru, vendar vsi skupaj tvorijo en zvok ali noto, prav tako kot v čakri sahasrara, kjer vse postane eno.