Gomazeča gosenica

Zametki skupine Bregove dere segajo v drugo polovico prejšnje dekade, ko je bil Matjaž Karlovčec, njen idejni pobudnik, še basist pri zasedbi MeduzaleM. V začetku leta 2019 je obelodanil njen prototip na Tok misli ogledalo, ki ga je v celoti posnel sam. V izteku pandemije je solo projekt prerasel v živi bend, sestavljen iz glasbenikov-znancev z aktualne domače rockovske, impro in jazzovske scene. Ob idejnem vodji zasedbe na akustični kitari tvorijo skupino še Matej Kržišnik na električni kitari, ritem sekcija Kavasutre, basist Timi Vremec in bobnar Robi Erzetič, ki ju poznamo tudi iz Kaučičevega Komba, ter multiinstrumentalist Jure Planinšek, ki je bil svojčas z Matjažem član zasedbe MeduzaleM, skupini Bregove dere pa se je pridružil z violino kot zadnji. Vključitev skupine v karavano Klubskega maratona leta 2023 je v dobršni meri utrdilo sestav, ki je letos objavil uradni prvenec Zev in z njim materializiral na protoizdaji iz leta 2019 zastavljeni cilj, da se glasbeno-zvočni amalgam transformira »v bolj organsko/akustično zvenečo gmoto«, oplemeniteno z bendovsko elektrificirano sinergijo. Z njim je skupina Bregove dere zaokrožila uvodno obdobje socializacije. Skupina tvornih in glasbi predanih glasbenikov, ki so ustvarjalno prisotni na različnih poljih naše scene, na plošči Zev diha, se pa po eni strani preveč oklepa klasičnih obrazcev in skuša po drugi v duhu časa čim več preplesti. Zasedba je šele pred zaresnim ustvarjalnim obdobjem, in če se ji bo uspelo otresti hermetičnosti, bo njeno nadaljevanje osvežujoče in tudi osvobajajoče za vzneseno muziko. Zaenkrat se njena večplastna izraznost in dolgorečna lirika gibljeta kot gomazeča gosenica, iz katere se šele ima razviti pravi metulj.

Med petimi kompozicijami na debiju se Rogovila ponuja kot dobrodošla za primerjavo, v kaj se je začetna zamisel preobrazila z bendom. Pridonos skupinskega igranja ni zanemarljiv, saj je ponudil več prostora za svobodno izraznost in kolektivna večplastnost se je odtrgala od prvotne sprogramiranosti, tako da je skladba postala otipljivejša. Postrežena je kot živo tkivo, kar je rdeča nit tudi preostalih kompozicij, ki gradijo na nenehnem poigravanju s tišjimi, vznikajočimi, naraščajočimi, repetitivnimi in stopnjujočimi se pasusi ter občasnimi pretvarjanji in preskoki v gromke, skoraj eksplozivne dele. Prepleti postrockovskih zank, progrockovskih izpeljank, impro jazzovskih razpletanj, neofolk psihedelije in postmetalskih odkruškov so idiomi oziroma srž teh žanrskih konglomeratov, ki so razbrazdani z zlitjem akustičnega strunanja kitare in violine z električnima kitaro in basom. Vsak med njimi kaj pridoda in pusti svoj pečat, hkrati s časa na čas izskoči in postreže kak krajši solažni vložek, ki pa ni vedno ravno posrečen; primer slednjega sta prehodna bobnarska sola v uvodnem komadu 9/8 rezila strahu in drugem Gozd črepinj ter basistova jazzy solaža v zaključni skladbi Fantazme. Na dan privrejo postulati progresivnega rocka, ki se jih bend preveč oklepa. Znotraj zastavljenih okvirov imajo sicer vsi popolno svobodo izraznosti, se pa skozi ploščo ne razvijejo vsa nakazana hotenja do ravni, ko bi skladbe segle čez rob, ko bi jih res ponesel svobodni veter in bi segle h katarzičnosti. K melodramatičnosti skladb v veliki meri prispeva violina, ki nastopa kot zapeljivi kontrapunkt akustični kitari in sproti speljuje oziroma nakazuje na tokove kompozicij, v katere bi se še lahko razvile. Tako se v Gozdu črepinj, ki s svojo napetostjo pusti vtis najbolj razdelane skladbe na albumu, in Jasnini brezpotja furiozno razvname kot svojčas Vuk Kraković v 2227, a le za priokus. Dobre začimbe ne pridejo dovolj do izraza, da bi z njimi transcendirali, ampak so potlačene z melanholičnimi odvodi. Tudi strunarska zanka klasične kitare ne doseže transa kakšnih Nemeček. Dobri nastavki za popoln odklop so slej ko prej zatrti in zadržani, tako da godba ne zapelje v vrtinec, ampak je ujeta v hermetično (raz)giba(va)nje virtuozov, ki ne dosežejo fluidnosti tipa ŠKM Bande, so pa po atmosferi blizu kraškim Psihedelavcem. Prevečkrat nerazločen, pritajen in skoraj sramežljiv glavni vokal Matjaža Karlovčeca je vse preveč zasanjan, odmaknjen in mlačen, nobene avtoritete nima, kar nazorno stopi na plan v Jasnini brezpotja, ko se mu pridruži gostja na stranskem vokalu, Bojana Pejanović iz Moving as a Giant, in ga nehote preglasi s svojo prodorno barvo glasu iz ozadja. Ta šibki člen po svoje podčrta tudi drugi gost na plošči, Luka Bevk, s svojim kričanjem v skladbah Gozd črepinj in Fantazme. Odmaknjenost in občasna nerazločnost Karlovčecevega petja ne jemlje zgolj moči sporočilni osti pesmi, ampak sami muziki, ki ne prestopi oziroma ne spodnese bregov. 

Z imenom zasedbe izražena namera po mogočnosti še ni dosežena, saj ob vsej izkazani tehniki in virtuoznem igranju še ni zakuhala notranje kinetične energije, ki bi povlekla, presenetila, razburila ali pomirjala, prizemljila ali katapultirala v vesolje. Od začetka do konca plošče so kompozicije ujete v podoben tok, kot da so v skupini Bregove dere spregledali, da nobena reka ni ista in da vsaka dere bregove na svoj način. Skupina tvornih in glasbi predanih glasbenikov, ki so ustvarjalno prisotni na različnih poljih naše scene, na plošči Zev diha, se pa po eni strani preveč oklepa klasičnih obrazcev in skuša po drugi v duhu časa čim več preplesti. Zasedba je šele pred zaresnim ustvarjalnim obdobjem, in če se ji bo uspelo otresti hermetičnosti, bo njeno nadaljevanje osvežujoče in tudi osvobajajoče za vzneseno muziko. Zaenkrat se njena večplastna izraznost in dolgorečna lirika gibljeta kot gomazeča gosenica, iz katere se šele ima razviti pravi metulj.