09.04.2019

Intimnost elektroakustičnega večera

Večer pod imenom Bio, Industrial Acoustica Impro se je zgodil v Trubarjevi hiši literature, na njemu pa so se v okrilju spontanega pletenja zvoka zbrali Boštjan Perovšek, Maurcio Valdes in Brane Zorman.

Marina B. Žlender

Brane Zorman & Boštjan Perovšek
Foto: SŠ

Boštjan Perovšek je znano ime v elektroakustičnih vodah. Razvija predvsem bioakustično glasbo, v tokratnem večeru pa je združil moči z mehiškim kitaristom in skladateljem Mauriciem Valdesom ter zvočnim umetnikom Branetom Zormanom. Večer je potekal v sredo, 8. aprila, v Trubarjevi hiši literature pod imenom Bio, Industrial Acoustica Impro.

V skupnem prepletu smo torej v postavitvi z dvema zvočnikoma slišali mehko in tekočo zvočno materijo, ki je spremljala posamezne intervencije zvokov. Najprej smo prisluhnili pulziranju in pretakanju vode ter ritmičnemu oglašanju ob konstantni podlagi. Gre za inovativne zvoke električne kitare, iz katere je Valdes izvabil bogat zvočni material, ti kitarski zvoki pa so pendant abstraktnim zvočnim intervencijam.

Vsi trije imajo obilo izkušenj z improvizacijo ter elektroakustiko in so svoj nastop pripravili z materialom, ki je izhajal iz konkretnih zvokov kitare. Ta je ob posegih in razširjenih tehnikah igranja v živo pokazala nov, obširen nabor zvokov, ki so se spajali z generiranimi zvoki preostalih dveh izvajalcev. Kot so povedali avtorji, so koncert zasnovali vnaprej v vzajemnem dogovoru, s tem da je vsak pripravil svoj nabor posnetkov. Brane Zorman nam je ljubeznivo pojasnil, da je pri svojem delu izbiral iz EMS Memory trackers, LU-na MO-on reflektov, ki temeljijo na elektromagnetnih posnetkih, ter iz nekaj zvočnih posnetkov naravnih, torej organskih ambientov. Obenem je uporabil analogni semimodularni sintesizer KORG MS20, s katerim je delal nizkofrekvenčne vstope, podlage in pomagal graditi vezne vetrno šumne strukture. Boštjan Perovšek je prav tako uporabljal sintesajzerje, vključil je tudi pripoved prijatelja iz New Orleansa, ki se je na poti znašel na prizorišču umora, ter posnetek drugega govorca iz tega mesta. Mauricio Valdes je deloval z neprocesirano kitaro in modulacijo  samplov. Ukvarjal se je z izvajanjem ter samplanimi manipulacijami v živo, a brez žive elektronike. Uporabil je tudi material iz skladbe, ki jo pripravlja za majski koncert v Kinu Šiška. Valdes se je s svojim prispevkom podal v vode posnetega govora: slišali smo religiozni obred, imenovan Santa Muerte, ki ga je ob podpori Fundacije Carlosa Slima posnel v Casa Vecina Cultural Center v Mehiki. Avtorji so si predhodno izmenjali prispevke in se dogovorili o intervenciji.

V skupnem prepletu smo torej v postavitvi z dvema zvočnikoma slišali mehko in tekočo zvočno materijo, ki je spremljala posamezne intervencije zvokov. Najprej smo prisluhnili pulziranju in pretakanju vode ter ritmičnemu oglašanju ob konstantni podlagi. Gre za inovativne zvoke električne kitare, iz katere je Valdes izvabil bogat zvočni material, ti kitarski zvoki pa so pendant abstraktnim zvočnim intervencijam. Mauricio Valdes in Boštjan Perovšek sta posegla tudi na področje glasu, in sicer s predvajanjem govora, ki ni izgubil semantične vrednosti, ampak nas je iz abstrakcije potegnil v konkretni govorni kontekst. Na ta način so avtorji ustvarili novo sintezo s konkretno glasbeno vsebino. Sledilo je bobneče oglašanje ob zvokih, ki so spominjali na helikopter ter izzvenevali v enovito zvočno magmo. Sčasoma je dogajanje ponovno steklo v glasnejšo sfero z izvajanjem na električni kitari ter delno ritmizirani podstati elektronskih zvokov, ki so se prepletali med seboj, a se je posege v živo vseeno dalo razločiti od podstati. To mešanje generiranih in eksperimentalnih zvokov je dajalo zvočnemu toku pretežno meditativen značaj, ki je občasno prehajal v bolj ritmično profilirane pasaže z več konkretnega vložka. Avtorji so dogajanje vseskozi držali v široko zastavljenem in fluidnem toku, kjer je prišel do izraza inventiven in eksperimentalen pristop, iz katerega pa je izraščala nova entiteta celote. Glede na prostorske možnosti sta zvočnika poudarjala vtis prostorskega, četudi frontalnega toka, ki nas je zajemal enovito in v nenehnem pretoku, brez odmorov in z intervencijami, ki so se na trenutke približale spevnosti in se občasno prepustile večji narativnosti, spet drugič pa so razburkale dogajanje v smislu ritmičnih ali zvočnih premen.

Z delovanjem vseh treh umetnikov se v našem prostoru vzpostavlja področje elektroakustičnega in improvizatorskega delovanja, v katerega se vključujejo tudi drugi umetniki, denimo Bojana Šaljič Podešva in Petra Kapš ter drugi ustvarjalci, ki v elektroakustičnem okviru vsak najde svojo specifiko. Pozdravljamo pobude za koncertne večere, na katerih se ta raznoliki svet zvokov predstavlja občinstvu in zasedbi želimo še več tovrstnih priložnosti v prihodnje.