Izven meja Evropske unije

Domači bend odhaja iz Unije, in to ob skoraj vsaki priložnosti, ki se ponudi za tako turnejo. Dreamsphere dokazuje, da se metoda »vse naredi sam« v tovrstnem kontekstu še kako izplača (če ne govorimo vedno le o finančnem izkupičku). V tem trenutku nekje na jugovzhodu Evrope predstavlja svoj polnokrvni prvenec The Darkest Experience, vmes pa ga je bilo mogoče doseči tudi doma, v prostorih za vaje. Te si bend deli s še enim znanim domačim bendom, Negligence, s katerim je Dreamsphere po odpovedani poljski turneji zdaj krenil novim podvigom naproti. S pevcem Denisom Maukom sem se pogovarjal kar na stranišču, saj je imel Negligence ravno takrat vaje.

Kratko poročilo iz Rusije za začetek.

Se pravi, v Rusiji smo bili petintrideset dni, odigrali smo štirinajst koncertov, najbolj vzhodna točka – že 25 km v Aziji – je bil Nižni Tagil, potem pa proti jugu: Rostov, Stavropol, Voroneš in še nekatera druga mesta, tudi na področju Krima, kjer pa se je videlo, koliko je »zahodnjaška« medijska politika zares napihnjena glede vsega tega.

Se pravi, v Rusiji smo bili petintrideset dni, odigrali smo štirinajst koncertov, najbolj vzhodna točka – že 25 km v Aziji – je bil Nižni Tagil, potem pa proti jugu: Rostov, Stavropol, Voroneš in še nekatera druga mesta, tudi na področju Krima, kjer pa se je videlo, koliko je »zahodnjaška« medijska politika zares napihnjena glede vsega tega.

Prejle si mi govoril o vožnjah na daljše proge …

Ja, najdaljša razdalja med koncerti je bila 2700 km.

Tri dni po tvojih besedah? Kdo je spal? Kdo ne? Kdo je vozil?

Ja, tri dni. Vozili smo se v povprečju šest, sedem ur z eno uro postanka, zadremali, se izmenjali spredaj, in to je to.

Koliko voznikov?

Samo en voznik.

Število potnikov?

Mislim, da nas je bilo pet. Samo par dni nas je bilo šest.

Kako pa je bilo z organizacijo? Kdo vas je najel?

Iskonovjaz bookings iz Donecka, našel sem jih na medmrežju, jim pisal in izgleda, da jim je bilo všeč.

Internetna povezava, kot praviš, kaj pa finance? Kdo je vaš menedžer?

Menedžer? Sami smo svoj menedžer, to je to. Iz lastnega žepa, seveda.

Ali se izplača?

V Rusijo definitivno. Zdaj neke agencije niso ravno top; pri nekaterih gre za več, pri drugih za manj denarja, ampak s pametno organizacijo se da priti skozi z »nulo«. Čim pa gre kaj narobe, je to velik minus.

Pa je šlo kaj narobe?

Ja, pri nas avto. Narobe je bilo to, da nam je počilo kakih šest, sedem cevk za bencin, tri feltne so šle, zadnjo os je odtrgalo, to je pa to!

Uf, pismo ... To je pa to, a? (smeh)

D: Več ne bi moglo biti. (smeh) 

Kaj pa prihodnost? Lansirali ste aktualni album, osredotočate ste, kako bi se izrazil, bolj »kontinentalno«, v domačih logih ste se zares samo pokazali (v ljubljanskem Orto klubu pred kratkim, kjer je bil obisk soliden za te čase, prišlo je okrog petdeset ljudi, op. av.). Je sedaj v planu Balkan? 

Nič, Balkan je zakon. S prejšnjim bendom, Condemnatio Christi, imamo lepe spomine in izkušnje, tako da …

Kaj lahko pričakujete od te turneje?

Zakon odziv, dosti ljudi, dobro postrežbo, gostoljubje, to se pravi vse, kar bend rabi.

Torej se za nekatere, nekdaj »nezaželene« koncertne lokacije razmere spreminjajo? Na boljše, praviš?

Absolutno. Vsaj za nekatere bende, no, nismo neki podporniki »Zahoda«, tako da nam je vse to veliko lepše. Sicer to ni ne vem kakšen biznis, je pa fajn.

Čista glasbena sporočilnost torej, brez kakršnihkoli zlih namer.

Tako, ja. Muzika. To je to. Smo čisto apolitični.

Superca! Kako pa je z nenadnimi okrepitvami za prihajajočo turnejo?

Ja, ravnokar jih zamolklo slišiš v ozadju, Negligence, domači trasherji se nam bodo pridružili zaradi odpadle poljske turneje. Poznamo se že od prej, delamo skupaj, tako da mislim, da bo vse dobro.

Igrali boste v placih za sto, dvesto, tristo ljudi?

Tako, ja.

Za konec še malo bolj filozofsko vprašanje: je ta morbidnost, ki jo je moč slišati in začutiti v vaši glasbi, življenjski slog ali zgolj rutina? Ali živiš besedila?

Teksti izhajajo iz imanence človeka, ampak ni pa to zdaj življenjski stil mene ali katerega od članov. Eem, predvsem je tukaj neko filmsko ozadje, recimo; glavna ideja za album je prišla iz filma Sin City – na primer narediti soundtrack zanj ali za podoben film. Zdaj pa je to treba vkomponirati predvsem v bolj evropsko temo, se pravi v tematiko razpada vrednot, simptomov družbene dekadence … 

Kam pa gre ta skupna enota?

Skupne enote po mojem mnenju niti ni bilo zares, v tej »demokraciji« gre za posameznikovo odtujitev, gre za njegovo totalno alienacijo v nekem volilnem telesu, kjer s tabo manipulirajo, niti ne manipulirajo, tako pač je! Bežimo iz EU, da bi širili dobro misel skozi glasbo.

Hvala! 

D: Hvala tebi!