30.03.2026
Trije novi vpisi v register nesnovne kulturne dediščine
Register nesnovne kulturne dediščine Republike Slovenije je bogatejši za tri nove enote – džezovsko igranje, igranje na diatonično harmoniko in telovske procesije.

Z novimi vpisi se skupno število enot v Registru nesnovne kulturne dediščine Republike Slovenije povečuje na 138, evidentiranih pa je tudi že 409 nosilcev nesnovne dediščine. Raznolikost vpisanih praks potrjuje živost in pomen dediščine, ki ostaja tesno vpeta v sodobno družbo ter povezuje posameznike, skupine in širšo skupnost.
Džezovsko igranje
Džezovsko igranje ima v Sloveniji več kot stoletno tradicijo in predstavlja eno najvitalnejših glasbenih praks. Od začetkov v 20. letih 20. stoletja je pomembno vplivalo na razvoj popularne glasbe in oblikovalo številne generacije glasbenikov. Pomembno vlogo pri prenosu znanja ima Big Band RTV Slovenija, ki ohranja tradicijo orkestrske igre, improvizacije in sodelovanja med glasbeniki. Slovenija velja za eno ključnih središč jazza v jugovzhodni Evropi, z začetki, ki segajo v leto 1922, ko je glasbenik Miljutin Negode ustanovil ansambel Original Jazz Negode. Pomemben mejnik v razvoju je bil tudi povojna ustanovitev radijskega orkestra pod vodstvom Bojana Adamiča, danes znanega kot Big Band RTV Slovenija.
Igranje na diatonično harmoniko
Diatonična harmonika je eno najbolj prepoznavnih glasbil v Sloveniji, globoko zakoreninjeno v glasbeni identiteti naroda. Njena razširjenost presega državne meje in vključuje tudi slovenske skupnosti v tujini. Prisotna je tako v ljudski kot tudi v sodobni popularni glasbi, znanje igranja pa se je dolgo prenašalo predvsem po posluhu. Instrument ima bogato zgodovino, povezano z razvojem evropskih glasbil z mehom v 19. stoletju, na Slovenskem pa je hitro postal osrednje glasbilo godčevskih sestavov. Danes poleg sodobnih oblik igranja obstajajo tudi starejši načini in repertoarji, ki predstavljajo dragocen vpogled v glasbeno preteklost.
Telovske procesije
Telovske procesije sodijo med najpomembnejše oblike verskega in skupnostnega izražanja. Gre za obrede ob prazniku svetega rešnjega telesa in krvi, ki združujejo liturgične elemente s starejšimi ljudskimi običaji, kot so krašenje poti, oltarjev in hiš z zelenjem ter cvetjem. Procesije niso le verski dogodek, temveč tudi pomemben izraz lokalne identitete in skupnosti. V njih sodelujejo različne generacije, pogosto tudi društva in lokalne skupine, s čimer se dediščina aktivno prenaša naprej. Ob tem se ohranjajo tudi spremljajoče prakse, kot so pritrkavanje, ljudsko petje in drugi običaji.
Register vodi Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, strokovno pripravo predlogov za vpis pa koordinira Slovenski etnografski muzej. Novi vpisi znova potrjujejo, da je nesnovna kulturna dediščina živ proces, ki se nenehno razvija in ostaja pomemben del sodobne kulturne krajine.









