24.06.2018

Lebdeče harmonije in »pesmi brez besed«

Organična prepletenost izvirnika s priredbami, avtorstva in soavtorstva, predloge in improvizacije dajejo glasbi renesanse poseben čar, pestrost in življenjskost. Ta prilagodljivost vokalnih skladb skladateljev cinquecenta se je zrcalila v interpretacijah prilagodljive zasedbe musica cubicularis, ki je izbrani repertoar predstavila v inštrumentalnih priredbah.

Tomaž Gržeta

musica cubicularis
Foto: Marko Zaplatil

Renesančna glasba nas očara s svojo urejenostjo, ki razkriva večplastnost večglasja v njegovi najbolj »klasični« obliki, včasih pa tudi z ritmičnimi poudarki in nenavadno »sodobno« zvenečimi sozvočji, ki obarvajo in začinijo gladko potekajoče in simetrične melodične linije ter korakanje njihovih ritmičnih vzorcev. Skladatelji so znali posameznim skladbam odmeriti določena razmerja teh učinkov, kar daje renesančni glasbi izjemno slogovno in izrazno večplastnost, ki zajame širok nabor občutij. Ta glasba se je zmogla prefinjeno prilagoditi tako kontemplativnim, sakralnim vsebinam kot tudi pogosto temperamentnim in rustikalno zvenečim plesom. Posvetna, najpogosteje ljubezenska vokalna glasba stoji nekje na sotočju teh dveh kontrastnih slogov.

Renesančna glasba prav tako očara in preseneti z bogastvom izvajalskih praks, ki lahko isti skladbi nadenejo vrsto mask in jo prikažejo v različnih podobah. Izvajanje skladb, izvirno namenjenih pevskemu ansamblu, na nikoli strogo predpisanih glasbilih je bila pogosta praksa. Prav tako so glasbeniki med izvajanjem svojega parta radi improvizirali, ga okraševali s pasažami, imenovanimi diminucije. Skladatelji so včasih te diminucije zapisovali tudi v svojih priredbah lastnih in tujih del. Organična prepletenost izvirnika s priredbami, avtorstva in soavtorstva, predloge in improvizacije dajejo glasbi renesanse poseben čar, pestrost in življenjskost.

Ta prilagodljivost vokalnih skladb skladateljev cinquecenta se je zrcalila v interpretacijah prilagodljive zasedbe musica cubicularis, ki je izbrani repertoar predstavila v inštrumentalnih priredbah.

Sredi 16. stoletja je bil eden največjih mojstrov madrigala v Italiji delujoči flamski skladatelj Cipriano de Rore. Številna njegova dela, kot so Ancor che col partire, Un lauro mi diffese, A la dolc' ombra, so bila tako znana in priljubljena, da so jih izvajale najrazličnejše zasedbe, ohranile pa so se tudi izvirne diminucije posameznih glasov, med drugim izpod peresa Girolama Dalla Case, Giovannija Bassana in Riccarda Rognonija. Zazvenele so tudi Susanne un jour Orlanda di Lassa, galjarda Susanna Johna Dowlanda, Prvi ricercar Diega Ortiza in Era il bel viso suo Julija Skjavetića. Diminucije zanje je napisal Domen Marinčič in s tem oživel renesančno prakso okraševanja posameznih partov ter dal izvedbam posebno historično pričevalnost.

Tokratna zasedba ansambla musica cubicularis, ki ga tvorijo vedno drugi, a vedno izvrstni glasbeniki, je potrdila, da sta za izjemno glasbeno doživetje potrebna tako izbira zanimivega, pogosto redko slišanega repertoarja kot tudi dovršeno muziciranje posameznikov, ki se zbrano poglobijo v glasbo in se zlijejo v enotni glasbeni izraz.

Med izvirno vokalna dela so člani ansambla vpletli inštrumentalne skladbe, in sicer predvsem izbor kontrapunktov iz obsežne zbirke Costanza Feste, danes skoraj pozabljenega skladatelja, ki je bil eden prvih velikih mojstrov polifonije v renesančni Italiji. Festa je zapustil obsežno in zanimivo zbirko 125 kontrapunktov, napisanih na temo takrat priljubljene pesmi La Spagna, v kateri je razkazal bogastvo skladateljskih postopkov in možnosti motivične obdelave, s katerimi je razpolagala polifona glasba prve polovice 16. stoletja. S tem se postavlja ob bok kasnejšim in bolj znanim zbirkam, kot sta Gradus ad Parnassum Johanna Fuxa in Umetnost fuge Johanna Sebastiana Bacha. Tako kot v prej omenjenih priredbah vokalnih skladb sta tudi tu z izjemno spevnostjo melodij ter virtuoznostjo okraskov in pasaž očarala flavtistka Anne Freitag in Domen Marinčič na violi da gamba. Kot izvrstna solista sta se predstavila harfistka Claire Piganiol s toccato Luzzasca Luzzaschija ter Tomaž Sevšek na pozitivu s štiriglasnim ricercarjem Francesca Stivorija.

Igra celotnega ansambla je zvoke različno zvenečih glasbil združila v večbarvno homogeno celoto, v kateri so barve in izrazne zmožnosti glasbil dale posameznim partom jasnost, celotnim večglasnim teksturam skladb pa preglednost in jasnost. Izrazna moč posameznih skladb je našla medij tako v nežni spevnosti in virtuoznosti flavte ter podobno gladkem in polnem zvenu orgel, v rezkem, z energijo prežetem zvenu viole, v prefinjeno liričnem in včasih arhaičnem zvenu harfe ter v hrustljavih harmonijah temperamentnega čembala. Takšne in podobne zasedbe so izvajale podoben repertoar tudi v 16. stoletju, zato lahko rečemo, da je musica cubicularis na koncertu 19. junija izbrana dela predstavila v zvočni podobi, kot so jo slišali v času njihovega nastanka.

Tokratna zasedba ansambla musica cubicularis, ki ga tvorijo vedno drugi, a vedno izvrstni glasbeniki, je potrdila, da sta za izjemno glasbeno doživetje potrebna tako izbira zanimivega, pogosto redko slišanega repertoarja kot tudi dovršeno muziciranje posameznikov, ki se zbrano poglobijo v glasbo in se zlijejo v enotni glasbeni izraz.

Vzdušje naravnih, gladkih in božajočih interpretacij časovno oddaljene, a še vedno pričevalne glasbe se je preželo z dišečim zrakom poletnega večera. Bogastvo iz zakladnice stare glasbe bodo njeni ljubitelji v poletnih mesecih lahko odkrivali na številnih festivalih, predvsem v Radovljici in Brežicah, medtem ko se osma sezona koncertnega cikla Harmonia concertans – Stara glasba na Novem trgu nadaljuje 20. oktobra.