22.03.2021

Mirna Bogdanović: Pomembno je vedeti, kaj predstavljaš

Pevka in pianistka Mirna Bogdanović je nase opozorila z odlično ploščo Confrontation. Verjame, da je učenje vseživljenjski proces, nujen za nadaljnjo rast tako v glasbenem kot življenjskem smislu.

Nina Novak

Mirna Bogdanović
Foto: Dovile Sermokas

Mirna Bogdanović, pevka slovensko-bosanskih korenin, očara z izjemno izčiščenim vokalom in skladbami z nedavno predstavljenega albuma Confrontation. Ta celo danes, ko se marsikdaj zdi, da smo slišali že vse, zveni neverjetno sveže in drugače. Črpa iz različnih žanrov in stilov glasbe. Avtorica albuma poje že vse življenje, vendar se je študiozno dolga leta posvečala le klasičnemu klavirju. Dokler se ji ni zazdelo, da ta njenemu izražanju ne nudi dovolj prostora. Takrat se je podala v raziskovanje vokalnih zmožnosti v polju jazzovske glasbe, kar jo je sprva vodilo v Celovec, po dveh letih pa v Berlin. V tem mestu, v katerem živi že osem let, je našla svoj prostor pod soncem. Tudi zato jo vprašanje, kdaj se bo po prireditvenem molku zaradi koronakrize povzpela na oder in se vrnila v klub Donau115, kjer je programska voditeljica, spremlja vsakodnevno. Pa vendarle glasba ostaja z njo. Navidezna praznina ji daje možnost podajanja v zvočne globine. Še vedno se posveča svoji primarni dejavnosti, izpopolnjevanju tehnične podkovanosti in raziskovanju glasovnih zmožnosti, pa tudi študiju glasbene produkcije. Verjame namreč, da je učenje vseživljenjski proces, nujen za nadaljnjo rast tako v glasbenem kot življenjskem smislu. V Nemčiji je za razliko od tega precej močno zastopan free jazz, tudi avantgardni jazz, zato obiskujem tudi tovrstne koncerte in posledično čutim njihov vpliv, čeprav sama nisem del te scene. Menim, da se na ta način sčasoma oddaljiš od tistega, čemur slediš. Ne vem, zakaj prihaja do tega, a je podobno s slikarji. Mnogi na začetku slikajo realistično, v poznejšem življenju pa se vse bolj približujejo abstrakciji. Sama nisem abstrakten tip človeka, sem pa pristala v svetu, kjer je inštrumentalna glasba prisotna praktično povsod, kar se čuti. Jasno, ob njej poslušam vokalno glasbo, predvsem pa sledim kantavtorjem, zato je album rezultat vse te raznolikosti. Želela sem, da bi nekako dihal in bil nepredvidljiv, saj me kot poslušalko zmoti, ko nekdo predstavlja nekaj, kar je kdo drug že pred njim naredil precej boljše.

Prvenec Confrontation si predstavila konec lanskega leta. Gre za plod raziskovanja v okviru štipendije berlinske univerze, za katero lahko prva tri leta po zaključku študija kandidira vsak glasbenik. Kakšen je njen namen in kaj natanko je omogočila tebi?

Torej, sama pravna ureditev univerz v Berlinu je nekoliko drugačna od te, ki jo poznamo v Sloveniji. Tam obstaja umetniška univerza, pod katero sodijo različne fakultete, povezane z umetnostjo, vse skupaj pa izgleda kot ogromen kampus. Tako se na to štipendijo lahko prijavijo vsi, ki so zaključili katerokoli umetniško smer, njen namen pa je mladim umetnikom omogočiti ustvarjanje, saj je na začetku, ko še niso del scene, težko živeti od svojega dela. Na ta način se lahko izognejo dejavnostim, ki niso povezane z umetnostjo, a so nujne za preživetje, denimo strežbi. Vendar jo je težko dobiti. Letno namreč izberejo le med deset in petnajst kandidatov in lahko se zgodi, da določeno leto štipendije ne dobi nihče z jazzovskega oddelka. Vse je odvisno od kandidatov, saj je mogoče, da se kakšno leto prijavi večje število odličnih slikarjev in bo zato seveda tisto leto štipendijo prejelo več slikarjev. Sicer moraš oddati precej obsežno predstavitveno besedilo. To je bila zame priložnost, da ubesedim, kar počnem. Včasih mora človek premisliti, kaj predstavlja. Tudi sama sem, ko sem svoje misli spravila na papir, ugotovila, kakšna je pravzaprav moja vizija. Na podlagi prijave so me povabili na avdicijo, kjer smo igrali, imela sem tudi pogovor s komisijo. Štipendijo podelijo za obdobje enega leta in mesečni znesek ni majhen, zato ti v tem času ni treba početi ničesar drugega kot pisati glasbo, raziskovati, se učiti, skratka vse, kar podpira projekt. Na splošno imajo v Nemčiji različne štipendije in fonde, zato glasbeniki temu namenjajo obilo pozornosti. A je dejstvo, da so možnosti veliko večje, če že imaš kaj pokazati.

Razlike v primerjavi s Slovenijo so kar očitne. Opažaš tudi drugače naravnano kulturno politiko od te pri nas, ki je sploh v zadnjem letu precej na udaru?

Vsekakor je v Nemčiji več denarja in tudi vlada v precej večji meri podpira umetnost. A verjetno zato, ker je v Nemčiji osemdeset milijonov ljudi, v Sloveniji pa sta le dva. Poleg tega je Nemčija Nemčija. Ljudje imajo višji standard in seveda se zato najde več denarja tudi za umetnost. Konkretno to štipendijo, o kateri sva govorili, podelijo na podlagi avdicije, kjer se moraš zares izkazati, vendar jim je po tem trenutku povsem vseeno, ne moreš jih dobiti niti na telefon, da bi se dogovoril glede oddaje dokazil. Nikomur ne pride na misel, da bi zahteval denar nazaj. Ne vem, če se je to že kdaj zgodilo, najbrž ne. Če pa se ozrem na Slovenijo, je vse, kar se dogaja, zares žalostno …

Namenila si se raziskati vokal, in sicer kot del inštrumentarija. Kljub temu da gre za najnaravnejši instrument, večina glas dojema kot dopolnitev inštrumentalne osnove, čeprav ga zadnja leta tudi slovenski glasbeniki vse večkrat uporabljajo orkestralno. Od kod potreba, da se posvetiš vprašanju njegove rabe in navsezadnje tudi zmožnostim, ki morda še niso v celoti izrabljene?

Zelo rada poslušam inštrumentalno glasbo, kar je morda nekoliko nenavadno. Poznam veliko pevk, ki večinoma poslušajo le vokalno glasbo. To je seveda pričakovano, vendar sem sama pol svojega življenja primarno delovala kot pianistka, zato mi inštrumentalna glasba ni tuja. Odkar pa sem v Berlinu, sem slišala ogromno avantgarde, ker je tukajšnja scena zelo razvejana. Če primerjamo mesta po svetu, se povsod razvije določen stil, čeprav so zastopane različne struje. Tako poznamo newyorški jazz, skandinavski jazz, celo v Sloveniji se je razvila določena smer, ki je med ljudmi priljubljena. Seveda je tega manj kot v Nemčiji ali Ameriki, vendar prevladuje neki stil. In če, nadalje, pomislim na Američane, se na turneje po Evropi podajajo širše prepoznavni glasbeniki, ki sledijo modernemu jazzu, kot so Kurt Rosenwinkel, Christian Scott, Gerald Clayton in drugi. V Nemčiji je za razliko od tega precej močno zastopan free jazz, tudi avantgardni jazz, zato obiskujem tudi tovrstne koncerte in posledično čutim njihov vpliv, čeprav sama nisem del te scene. Menim, da se na ta način sčasoma oddaljiš od tistega, čemur slediš. Ne vem, zakaj prihaja do tega, a je podobno s slikarji. Mnogi na začetku slikajo realistično, v poznejšem življenju pa se vse bolj približujejo abstrakciji. Sama nisem abstrakten tip človeka, sem pa pristala v svetu, kjer je inštrumentalna glasba prisotna praktično povsod, kar se čuti. Jasno, ob njej poslušam vokalno glasbo, predvsem pa sledim kantavtorjem, zato je album rezultat vse te raznolikosti. Želela sem, da bi nekako dihal in bil nepredvidljiv, saj me kot poslušalko zmoti, ko nekdo predstavlja nekaj, kar je kdo drug že pred njim naredil precej boljše.


Kakšen je bil potek tega procesa? Zasedbo večinoma tvorijo tvoji študijski kolegi. Je album zato rezultat kolektivnega raziskovanja ali pa gre za povsem tvojo vizijo zvočnosti, ki so ji drugi le sledili glede na tvoje napotke?

Prve skladbe sem v osnovni obliki napisala že v času študija, vendar sem takrat bolj kot kaj drugega eksperimentirala, kajti bila sem prepričana, da o pisanju ne vem ničesar, in sem se tega kar bala. Počutila sem se zelo nesigurno, vendar je bilo na zaključnem koncertu najbolj priročno in tudi zaželeno izvajati avtorsko glasbo. Ti zaključni koncerti so zares izjemni in jih priporočam vsakomur. Sama sem na ta način slišala ogromno odličnih koncertov, saj je dvakrat letno cel teden posvečen prav njim. Takrat se odvijejo trije dnevno in lahko rečem, da prav vsak pripravi nekaj posebnega. Glede tega so kriteriji zares visoki. Tudi sama sem izvedla del skladb z albuma, podobne inštrumentacije, a z drugimi glasbeniki. Poleg teh pa so se skozi čas spreminjale tudi kompozicije same. Aranžmaje sem nazadnje napisala in v njih pustila precej prostora za improvizacijo, producent Wanja Slavin pa je prav tako dodal ogromno svojih zamisli, zaradi česar danes zvenijo nekoliko drugače.

Občutek imam, da je veliko dodala tudi postprodukcija.

Precej. Moja osnovna zamisel je že od samega začetka vključevala elektroniko, saj sem želela studijski produkt. Produkcija je zato morda celo nekoliko pop obarvana. Menim, da je dandanes nujen izpiljen zvok, v primeru albuma tudi orkestralnejši od akustičnega koncerta. Dejstvo je tudi, da imam rada elektronsko glasbo, zato se mi je zdelo, da bi tovrstni efekti skladbam nekaj dodali. Z Wanjo sicer nisva vedela, v kolikšni meri se bova posvetila postprodukciji, a ko sva bila enkrat v studiu in sva sedela tam, pred vsemi posnetki, sva se vprašala, kaj bi še lahko dodala. Temu vprašanju je sledilo novo, in sicer, ali bi sploh še kaj dodala. A potem sva naenkrat dobila toliko idej, da sva na koncu ogromno dodala, pa tudi jemala stran. Za primer, Cold Lake, skladbi, ki je najmočneje zaznamovana z elektroniko, sva odvzela prav vse z izjemo vokalov in bobna ter na samem začetku basa.

Čemu sicer posvečaš največ pozornosti: harmoniji, formi, melodiji, atmosferičnemu vzdušju, čustvom …?

Zelo pomembno je, da je skladba harmonsko in ritmično zanimiva. Enako pomembna je celota. Sama besedila vedno pišem na koncu. Nisem tekstopiska in ta del mi povzroča največ preglavic, tudi zato, ker pišem v angleščini. Običajno igram klavir, zraven pojem in se snemam. Na ta način nastane okvirna melodija, ki nakaže vzdušje skladbe, nakar nanjo napišem besedilo, kar jo tudi nekoliko spremeni, saj upoštevam ritem besed. Nato se dobim s kolegico, ki je Angležinja, s katero skupaj pogledava angleška besedila, napisana s strani Slovenke. Včasih kaj spremeniva, da ne zveni plehko in da postane bolj umetniško obarvano.

Preden si se podala na študij petja, si na ljubljanski Akademiji za glasbo študirala klavir. Obvladovanje tega ti skupaj z dobro tehnično podkovanostjo nedvomno pomaga pri ustvarjanju, čeprav programa nisi končala.

Zagotovo, toliko bolj, ker je glasbeno šolstvo v Sloveniji na precej višji ravni kot v Avstriji ali Nemčiji, in to že osnovno in tudi srednje ter visokošolsko. Pravzaprav v primerjavi s celotno Evropo, morda ima le Rusija enako strog sistem. Na splošno so glasbene šole v Nemčiji večinoma zasebne, brez učnega programa. Tudi sama sem v eni od njih učila klavir, kar je bila popolna katastrofa. To, kar večina otrok igra pri dvanajstih letih, sem sama igrala pri šestih. In to zato, ker nihče ni pod pritiskom, saj nimajo testov in ne poznajo nauka o glasbi. In ker testov ni, seveda ne vadijo. Sama sem jih nekaj časa učila oboje, torej igranja klavirja in teorijo, vendar ni bilo časa. Dejstvo je, da določenih veščin ne razvijejo, ker ne poznajo teorije.

Je tako velik razkorak med državama občuten tudi na primeru univerzitetnega izobraževanja?

V Berlinu je nivo precej višji kot v Celovcu, vendar se je situacija v zadnjih letih zelo spremenila. Ko sem študirala sama, je bila šola internacionalno obarvana. Učili so tuji profesorji, medtem ko je danes pogoj znanje nemščine, kar pa, vemo, tujim profesorjem glasbe ni prioriteta, zato je postopoma šola postala zelo nemška. 

Rekla bi, da te najbolj opredeljuje vokalna izpiljenost. K tej so poleg študijskih gotovo pripomogle še druge izkušnje, denimo članstvo v nacionalnem jazz orkestru, kamor si bila kot edina tujka izbrana na podlagi avdicije.

Ti dve leti sta name močno vplivali, predvsem sta mi dali navdih za pisanje glasbe. Kar pa se tehnike tiče, je zelo težko najti nekoga, ki te vodi skozi celoten proces, saj je zelo malo dobrih profesorjev vokalne tehnike. Na fakulteti je bila glede tega zares slaba situacija. S profesorico sva namreč delali le na interpretaciji in improvizaciji, za vokalno tehniko pa je bila zadolžena zunanja sodelavka, ki je prišla dvakrat mesečno za pol ure in je pravzaprav nisem niti enkrat samkrat slišala peti. Grozljivo. Prvo leto sem bila zato precej obupana, ker sem se res želela naučiti peti in sem se obenem zavedala problemov, ki jih imam s svojim glasom. Nazadnje sem s pomočjo posredovanja znancev prišla do profesorice, ki je sicer operna pevka, vendar se ukvarja izključno s poučevanjem tehnike na zasebnih urah. Prijavila sem se na ure k njej in bila kar eno leto na čakalni listi, a sem na prvi uri, ki sem jo dobila le zato, ker se je nekdo pred menoj ni mogel udeležiti, od nje prejela več znanja kot prej v dveh letih študija. Nemudoma mi je spremenila življenje in še zdaj hodim k njej. Brez nje danes ne bi znala nič in resnično sem ji hvaležna za vse, kar me je naučila.

Glede na vse doslej povedano in slišano sklepam, da preposlušaš ogromno količino raznolike glasbe. Ali pa ne poslušaš ničesar …

Vedno se mi zdi, da bi lahko glasbo poslušala pogosteje, in ta občutek je sedaj, ko ni koncertov, toliko močnejši. Kadar nekaj počnem, glasbe ne poslušam, ker me moti, zato me večinoma spremlja, ko sem na poti. V resnici pa je vse odvisno od tega, ali odkrijem kaj, kar mi je všeč. Kadar se to zgodi, lahko eno samo skladbo poslušam tudi petdesetkrat zapovrstjo, v nasprotnem pa najpogosteje ne poslušam ničesar.


Vendar moraš kot programska voditeljica znamenitega kluba Donau115 biti dobro seznanjena z novostmi vsaj na berlinski sceni. Daješ priložnost vsakomur ali pa ponudbe, ki jih je, si mislim, ogromno, selekcioniraš in izbiraš najboljše med najboljšimi?

Priti do te točke, kjer se nahajam zdaj, je bil proces. Gre za klub, kamor vsi zahajajo. Celotna jazz scena se odvija v njem, prav tako druženje glasbenikov. Prostor je majhen, vendar je vedno polno, čeprav se koncerti odvijajo štirikrat tedensko, od srede do sobote, včasih celo večkrat, saj imamo ob torkih odprt oder, ob nedeljah pa prirejamo akustične koncerte. Program je izredno raznolik in vsi radi igrajo tam, čeprav vstopnine ni in so glasbeniki plačani izključno iz donacij. A se nabere kar nekaj denarja, sploh pa je vzdušje zelo dobro. Sama sem tam že nastopala, sodelovati pa smo začeli, ker neko poletje nisem imela veliko dela, medtem ko so oni iskali natakarico. Moj motiv je bil družabne narave, kajti kot pevka sem večinoma vodja zasedb, kar zahteva obilo truda in organizacije, redko pa se znajdem v vlogi sodelujoče glasbenice, kot denimo bobnarji, basisti ter ostali inštrumentalisti, ki delujejo znotraj različnih zasedb in so zato ves čas med ljudmi. Sama sem večino časa sama, zato sem si želela družbe. Zato sem se odločila, da poprimem za delo natakarice v klubu. Ko je šla programska voditeljica na porodniško, sem za nekaj mesecev vskočila, nakar se je vrnila ter kmalu znova odšla, zato sem to vlogo prevzela sama. Selekcijo delam na podlagi svojega okusa, je pa težko, ker v tem klubu res vsi želijo igrati.

Meniš, da bodo v prihodnosti prav klubska prizorišča najpomembnejša, sploh za mlade, ki se še niso integrirali v sceno?

Nasploh se mi zdi, da bo zelo težko. Kar se koncertov tiče, je situacija takšna, da so vsi, ki so bili načrtovani za lansko leto, avtomatično prestavljeni na letošnje. Povsem razumljivo je, da imajo tisti, ki so s prizorišči že bili dogovorjeni, prednost, vendar sama nimam veliko datumov koncertov. Pisala sem sicer nekaterim festivalom, da vsaj vidijo moje ime, a je težko. Nasploh predstavlja v Nemčiji turneja zelo velik zalogaj. Vsak vodja zasedbe mora priskrbeti sredstva, saj si sicer turneje ne more privoščiti. Že uveljavljeni glasbeniki pričakujejo določen honorar za vsak koncert, vendar večina klubov glasbenikov ne plačuje, tisti, ki pa jih, prejemajo sredstva s strani države in jih namenijo le vidnejšim imenom. Zato je zelo pomembno imeti album, da imaš kaj pokazati. Do tja je seveda dolga pot, vendar svetujem vsem mladim, da se čim prej podajo nanjo.

Se imaš sama namen podati na še kakšno pot ali pa boš ostala v Berlinu?

Najbrž bom ostala. Ne predstavljam si, da bi morala spet začeti znova nekje drugje. Zdi se mi, da ko se enkrat odločiš za neko mesto in ti tam odgovarja ter ti nekako gre, moraš ostati, saj v nasprotnem primeru le vržeš stran vse, kar si gradil.

Fotografija: Dovile Sermokas