25.12.2018

Nadgrajene glasbene povedi iz preteklosti

Zasedba Loudspeaker Alliance se morda res sliši kot glasbeni relikt nekega časa, a le če jo poskušaš poslušati z zaprtimi očmi. Vsaka drugačna obravnava njenega glasbenega dela je zdajšnja in pravšnja.

Miroslav Akrapović

You Are Forever

Loudspeaker Alliance

You Are Forever

samozaložba
2018

Že uvodna skladba Introduction nas popelje v čudovito, nekaj več kot minutno mantro, ki se v napol akustičnem odmevu razleze v romaneskno zvočno obliko, ki poslušalcu nikakor ne razkriva vsega, kar se bo pripetilo na ploščku You Are Forever. Naj takoj na začetku povem, da sem že od nekdaj oboževalec skladb, ki jih poimensko označuje le ena beseda. In ta album je sestavljen ravno iz tovrstnih kratkih (po)imenskih slajdov, ki s seboj prinašajo refleksijo, s katero gremo še dlje in onstran naslovov. Zasedba Loudspeaker Alliance se tudi tokrat podaja v produkcijsko in vsebinsko dovršeno glasbeno delo, ki mu ne manjka tiste prvovrstne indie zvočne patine, kateri smo vselej priče znotraj glasbenega arhipelaga tovrstnih žanrskih prijemov. Ne gre le za mit urbanega zvočno-liričnega izraza, ki je postal v 21. stoletju nekakšno gonilo raznorodnih žanrov, temveč za polnokrvno zgodbo, ki se v vsej svoji časovni dognanosti prepleta skozi zvočne pejsaže in lirične podobe. Skladba Scarlett, prva v vrsti, ki s seboj prinaša prepotrebni lirični obliž na inštrumentalno rano, se v prepoznavni maniri antibalade nežno zažre v poslušalčevo tkivo in kot rezilo (ne)boleče razleze … do svojega bridkega zaključka. Vzdušje, ki ga v ozadju kitarskega zvenenja v glavi nadgrajujejo predori amorfnih tolkal in vokal – newagersko naravnano na sublimat srca in duše. Presunljiva skladba, ki bi ji brez kančka nostalgije pripisal vso vrhunskost in izvirnost osemdesetih let. Že v naslednji skladbi, Swag, se Loudspeaker Alliance prelevi v temačni fluid, nekje na pol poti med zasedbama Bauhaus in Red Lorry Yellow Lorry – za podpisnika tega skromnega čtiva pionirjev zvočno-lirične letargije osemdesetih let in naprej. 

Kdor je privrženec indie godbe iz tistega izvirnega, pristnega in monumentalnega obdobja, bo znal prisluhniti temu albumu resnično na način, kakor ga je Loudspeaker Alliance projicirala v današnji čas. Čas, ki, roko na srce, nikoli ni bil bolj zasidran v osemdesetih letih.

Skupina Loudspeaker Alliance nadvse enostavno, brez odvečnih decibelov nadgrajuje svoje glasbene povedi iz preteklosti. Tukaj imam najprej v mislih album Let's Dance iz leta 2014 kot sila relevanten in adekvaten dokaz, da je več … odveč. Skladba Deemo je pravšnja ilustracija. Osrednje vibracijsko okostje, ki v poslušalcu predrami vse organe in ne le tistih slušno utripajočih, ter vokal, ki z vsako slišno instanco in terco prinaša popolnoma drugačno, na trenutke prestreženo in pretrgano odmevnost v prostoru in času. Vrhunska skladba kot najboljša preslikava tistega, kar Loudspeaker Alliance je v danem trenutku. A to ni vse. Interlude se sliši kot ultimativno garažiranje, ki ga nadgrajujejo noir(ovski) vložki in predložki z mešalne mize, a še vedno dovolj harmonično, da skladba poslušalca prevzame kot nekakšna vožnja v zakisanem mestnem dežju. Ali pa so avtorji tega pridušenega drajva imeli v mislih postopanje pod dežnikom poleg jambo plakata za … Zaključek tega izjemnega mini albuma pripada skladbi Changing, ki potrjuje in razkazuje vso pestrost, globinsko naravnanost in hipnotično enostavnost glasbenega sloga skupine Loudspeaker Alliance. 

Četudi se zdi, da sta se število in frekvenca zvočnega nabora občutno zvišala v (so)razmerju do prejšnjih glasbenih del te zasedbe, ostaja nespremenjena harmonija tako v liričnem in pevskem kot aranžmajskem duhu. Kdor je privrženec indie godbe iz tistega izvirnega, pristnega in monumentalnega obdobja, bo znal prisluhniti temu albumu resnično na način, kakor ga je Loudspeaker Alliance projicirala v današnji čas. Čas, ki, roko na srce, nikoli ni bil bolj zasidran v osemdesetih letih.