Nazaj v naravo k svoji duši

Plošča Ob reki mmmm je v maju 2025 izšla pri ZKP RTV SLO. Poetično vrnitev v svojo dušo in k svoji naravi so na tem CD-ju izpovedali pevka Nika Prusnik in bratje Poljanec (Nejc, Luka in Jon). Na plošči je štirinajst avtorskih skladb muzike, ki je prepletena s poezijo, z recitacijo ... Aranžmaje so prispevali bratje Poljanec. In tako smo že takoj v jedru. Pred nami je uglasbena poezija, ki se oplaja v panteističnem občutju, da je vse sveto, vse v naravi božansko, tudi naše telo, ki edino »ve« za naravo, svet, čas in kozmos. Zvrst umetnosti, ki raste iz zemlje, iz biti, iz kozmičnega in se spontano pretaka v valove živega, lepega, večnega. Skoraj bi lahko rekli, da gre za novodobno liturgijo, obredno čaščenje narave, ki je tako rekoč vse in edino, kar »imamo«. Ko se na albumu združita glasba in poezija, dobimo močno sporočilno umetnost, individualno vesoljsko perspektivo mlade pesnice-pevke. Delo je nedvomno skupinsko, bratje Poljanec so dodali svoj instrumentalno-vokalni presežek, Nika Prusnik pa tudi sega zelo visoko in se sveti kot zvezdica na nočnem nebu.

Takoj naj dodamo, da glasba Nike Prusnik ni religiozna, se pa rojeva iz religioznih čustev. Seveda daleč od vseh znanih in institucionaliziranih verstev tega sveta, kjer je tron in vodstveno vlogo zasedla taka in drugačna politika, strast po moči in hrepenenje po slavi, ki premaguje smrt. Ne, Nika Prusnik s svojimi »brati« išče po naravnih krajinah, tam, kjer se svet in življenje sploh resnično dogajata. Ne kot iluzija, privid ali kopičenje strahu pred smrtjo, ne, njena umetnost leže na tla sredi gozda, brez strahu sprejema smrt, ki jo obdaja (na primer mrtvega meniščka, ki je še do nedavna čebljal naokrog), in poišče duh zemlje; kot metafora: njen »chanel No. 5« je čist kot duh reke, kot veter izpod vej, je blagodejen in opojen, ko ga telo sprejme. Kajti narava, svet in vesolje, bi dodali, je danost in ljubezen do biti tukaj in zdaj. Človek je en sam preizpraševalec o samem sebi. Išče pot do sebe, celo življenje se iščemo. Ko eni zdrsnejo v fizikalne dobrine, se drugim življenje odpira ob čapljah, ki se smehljajo ... črni prsti, ki ima svoj duh ... Kajti brez gnoja ni zlata, prav tako ne Boga (prosto povzeto iz pesmi Belo, rdeče, črno). Poezija mimogrede zdrsne v najgloblje občutke, spoznanja, v posredni metafori »drek je zlato« seže do Kosovela, obenem pa vztraja na svoji zemeljski poti, ki je res zemljina, gnoj, dom življenja in smrti. Vse se obnavlja, vsaka smrt rodi nove poti (»puščave in morja, zasneženi vrhovi«), nič ni večno in vse je. Na tej točki res lahko omenjamo panteistično kozmogonijo, nekako odprto na vse strani: k življenju, smrti in vračanju, ne kot reinkarnaciji, ampak kot nadaljevanju večnosti Življenja z veliko začetnico. Življenja, ki nas hrani, doji, rojeva in »umira«. 

Prav nič ne čudi, da v pesmi Biblijo berem, tisti zakonik krščanske vere, ustavo ali seznam pravil, Nika Prusnik bere z drugačnimi čuti in spoznanji, biblija je v njenih besedah več kot sakralno sveto pismo, njena biblija je »večno rojevanje in umiranje«, »naš prvi in zadnji izdih«, do katerega moramo biti ponižni in spoštljivi, kajti zakonitost bivanja je skrivnost, ki jo človek s subtilnimi končiči lahko le zasluti, nikakor dojame. Ta biblija je ontološka platforma, ki jo glasbenica mimogrede odkriva v ljudski poeziji, tudi v liturgični tradiciji, ko je bilo zrenje v Boga čisto, neposredno in srčno. Koliko tega je ljudski duh zelo jasno razodel in osmislil mimo vseh formalnih verskih kanonov. Zato je to glasba iz zemlje, iz narave, iz rečnih zatrepov in meandrov, skratka čista poezija prej omenjene panteistične ontologije. Na neki način gre za en sam iskren sklop molitev in priprošenj, kot nas neposredno nagovori recitacija Molitev domov: »Nocoj se obračam nate, nočno nebo, da mi poveš, kako naj služim stvarstvu …«

Ko se na albumu združita glasba in poezija, dobimo močno sporočilno umetnost, individualno vesoljsko perspektivo mlade pesnice-pevke. Delo je nedvomno skupinsko, bratje Poljanec so dodali svoj instrumentalno-vokalni presežek, Nika Prusnik pa tudi sega zelo visoko in se sveti kot zvezdica na nočnem nebu. Čutimo, kako intenzivno se vrača k sebi, k naravi svoje duše, ne v rousseaujevskem smislu, ampak dobesedno: k reki, v reko, med volkove in travnike, v srčiko zemlje, v naravo najčistejše oblike, tja v resnici nazaj domov, kjer domujejo lepota, ljubezen in smrt, življenje in krasota pojavnosti ta hip, tukaj in sedaj. »To noč sem se odločila, da bom vse ljubila, kar je bilo, kar je in kar bo, nihče ni kriv za rane sveta …« Če povzamemo, res krasna lirično mehka plošča z instrumentacijo v enostavni obliki, za podlago, iz čistih kvint, kvart ipd., ki dajo skladbam pridih arhaičnosti, obenem pa oživljajo duha, ki je od vekomaj tu z nami, v nas.