10.08.2020

Nizkofrekvenčno basovsko vesolje

Novi mladi up slovenske beatmakerske scene s polno malho basa potuje po vesoljnem plesišču.

Špela Cvetko

LFO-UFO

Nikson

LFO-UFO

rx:tx
2020

Po domači beatmakerski sceni že kar nekaj let kontinuirano veje svež veter, ki s sabo prinaša nove zvoke in ustvarjalce. A le malokomu je v bližnji preteklosti, tako med starimi mački kot mladimi silami, na sceni uspelo vzbuditi takšno navdušenje kot mlademu producentu Niksonu z debitantskim EP prvencem lfo ufo. Največji element presenečenja tiči v dejstvu, da se letnica, ki je zapisana v potnem listu Nika Komca bere severneje od številke 2000, kar nikakor ne sovpada z dodelanim produkcijskim stilom in sposobnostjo spreobračanja stilskih konvencij, ki jih producent pokaže na albumu. Čar prekratkega, 20 minut dolgega EP-ja je poleg svežega in unikatnega stila kombiniranje dveh sfer, na eni strani elektronske in na drugi analogne, samplersko zveneče produkcije, ki med seboj ne tekmujeta za pozornost. Nepopolni šumi, na primer prasketanje vinilk na plati, ne izpadejo kot neposredni tekmec sodobnim zvenom, temveč z njimi sobivajo.

Čeprav se zdi, da je Nikson iz soundcloudovskega mehurčka, v katerem je živel zadnja tri leta, prestopil naravnost k lokalni hip-hop in beatmakerski založniški instituciji rx:tx in da ga je ta morda izoblikovala po svoji podobi, je resnica najverjetneje bližje temu, da je mladenič založbin katalog, tako kot Brainfeederjevega in Hyperdubovega, pomalical, medtem ko je kot ustvarjalec rasel znotraj urbane plesne scene, ki posameznika ne obremenjuje s striktnim poustvarjanjem, temveč ceni individualno ustvarjanje in osebno interpretacijo. V nasprotju s producentom ali didžejem, ki se ukvarja s klubsko zvočno sliko, redkokdaj pa se znajde na samem plesišču, Nikson zavzema oba prostora, tistega za pultom in tistega na plesišču. To mu daje boljši vpogled v to, kakšna glasba ritmično ali strukturno izstopa in pri kateri obenem ni treba nujno sklepati kompromisov okrog njene udarnosti. 

lfo ufo ponudi vse, kar obljublja naslov. Repertoar sedmih pulzirajočih komadov predstavi različne kotičke Niksonovega vesolja, od brezsramno arogantnega lil the bitch ass song ali klubsko fokusiranega dragulja focus is rite do ležerno zabubljenega lotta shit going on. Za posebno svetlo točko albuma se izkaže moč, ki jo ima le nekaj dobro spojenih zvočnih elementov v oblikovanju kompleksnosti, ki poslušalca prej kot preobremenijo, povlečejo vase in še najbolj plesno nedejavnega klubskega potrošnika pripravijo do gibanja. Čar prekratkega, 20 minut dolgega EP-ja je poleg svežega in unikatnega stila kombiniranje dveh sfer, na eni strani elektronske in na drugi analogne, samplersko zveneče produkcije, ki med seboj ne tekmujeta za pozornost. Nepopolni šumi, na primer prasketanje vinilk na plati, ne izpadejo kot neposredni tekmec sodobnim zvenom, temveč z njimi sobivajo.

Nikson z EP-jem lfo ufo dokazuje, da je oznako mulca prerasel, pričakovanja, ki jih prinaša oznaka novinca, pa več kot prekosil. V šali izrečene besede, s katerimi je producent izrazil željo, da ga nekoč izda Flying Lotus, so v tem trenutku še izraz producentovih vzornikov, ki jih je mladenič ustoličil v mladosti. A želje lahko včasih postanejo resničnost. Še zanimiveje pa bo videti, kaj se bo zgodilo, ko bo Nikson zase ustvaril lasten prestol in ne bo več posegal po že dobro znanem in desetletja uveljavljenem.