22.12.2011

Arhitektura in glasba sta se povezali

Po velikih pričakovanjih smo po šestih letih čakanja in zapletov doživeli otvoritev prenovljene opere v Ljubljani, ki je za nas pripravila nekaj prijetnih presenečenj.

Teja Saksida, Mario Babojelić

Prenovljena Opera (foto: SNG Opera in balet Ljubljana)
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana

Po velikih pričakovanjih smo po šestih letih čakanja in zapletov doživeli otvoritev prenovljene opere v Ljubljani, ki je za nas pripravila nekaj prijetnih presenečenj. Prvo prinese že vstop v preddverje, kjer je bila včasih blagajna: ta se zdaj nahaja v novih prostorih pod nivojem ceste, prostore za garderobe in blagajno pa sta arhitekta Jurij Kobe in Marjan Zupanc ustvarila kar pod staro stavbo. Na ta način je postal objekt prehoden in vpet v širši mestni kontekst.

Dvojnost klasičnega in novega razkrije tudi notranjost: novosti so vpete v starejše elemente, pri čemer obiskovalca spremlja domačen občutek.

Večina kritik javnosti je usmerjena v zunanji videz prizidka, saj deluje črni abstraktni kubus radikalno za oko večine opazovalcev. Vendar v tipični večerni situaciji, ko občinstvo prihaja na predstave, dvom v smiselnost izrazitega kontrasta med starim in novim izgine: takrat je vidno predvsem osvetljeno pročelje, medtem ko novi del spričo svoje črnine izgine v temi. Dvojnost klasičnega in novega razkrije tudi notranjost: novosti so vpete v starejše elemente, pri čemer obiskovalca spremlja domačen občutek. Še bolj kot za obiskovalca je ta dvojnost očitna pri nastopajočih. Prostori »izza« dvorane in odra, namenjeni vajam in pripravam, se namreč še niso »podomačili«. Neprimerni pogoji, v katerih so glasbeniki in plesalci vadili šest preteklih let, vsekakor niso primerljivi z novimi; vendar tudi novi prostori povzročajo nekaj težav: zborovska soba pevcem ne nudi dnevne svetlobe, saj nima oken, bleščeča belina baletne dvorane je moteča, orkester pa se bo moral navaditi na pretirano dvignjeno pozicijo dirigenta v orkestrski jami. Obenem prav poglobitev jame prinaša eno glavnih pozitivnih sprememb. Akustika je namreč močno izboljšana: odmevni čas je bistveno daljši, glasnost orkestra in solistov občutno večja, frekvenčnost zvoka vsebuje izrazitejše visoke frekvence in polnejše nižje tone. Poleg poglobitve so akustično pomembne novosti tudi odstranitev pregrad med ložami, namestitev dodatnih difuzorjev nad drugimi balkoni ter povečanje odrskega volumna. Končni rezultat je precej uravnotežen, jasen zvok.

Pripombe arhitektov o težavah z usklajevanjem s spomeniškim varstvom pri tem projektu niso bile pretirane. Notranjost dvorane razkriva visoko raven sodelovanja med omenjenima strokama: novi stoli in prenovljeni pod delujejo kot poudarek, da dvorana lahko zasije v nežni zlato-rumeno-beli svetlobi, intenzivnost dodajo rahlo temnejši topli odtenki stropa, natančne pozlate fresk in kipcev pa so paša za oči ljubiteljev detajlov. Dvorana diha in daje občutek odprtosti, tradicija dobi nov sijaj. Gradbenim inženirjem je po zapletih z vdori podtalnice le uspel težko doumljiv podvig – podkletitev stare zaščitene stavbe, vsaditev novega odrskega stolpa v obstoječo lupino in 20-metrska poglobitev novega objekta »pol metra stran« od obstoječe dvorane.

Večer je odprla prva slovenska opera, natančneje odlomki iz lahkotnega Gorenjskega slavčka, ki je takoj pokazal, da je prenovljena dvorana za pevce nadvse hvaležna.

Tudi otvoritvena predstava je utelesila preplet klasičnega (starega) s sodobnim (novim). Pri tem je treba imeti v mislih, da če bi si za otvoritev zaželeli kakšne – priložnosti primerne – pompozne slovenske opere, bi ostali praznih rok; ideja o otvoritvi z izvedbo nove opere Janija Goloba (Ljubezen, kapital) pa je (menda zaradi organizacijskih razlogov) ostala neizpeljana. Zato ne preseneča, da je bila otvoritev zasnovana kot paleta reprezentativnih in raznolikih operno-baletnih odlomkov, ki so predstavili številen hišni ansambel. Večer je odprla prva slovenska opera, natančneje odlomki iz lahkotnega Gorenjskega slavčka, ki je takoj pokazal, da je prenovljena dvorana za pevce nadvse hvaležna. Namen projekcij (na galeriji ostaja težava omejene vidljivosti na platno) je bil peljati gledalca od podob pošvedranih čevljev in pretirano založenih starih prostorov do nasmejanih obrazov izvajalcev, ki uživajo v novostih hiše. V nadaljevanju so se nizali raznoliki odlomki predstav, v katerih so se predstavili številni domači umetniki: odličen primer sodobnega plesa je bila koreografija na odlomek Stravinskega, Otroci z roba resničnosti, sledili pa so ji še klasično predstavljena Escamillijeva arija (z v vlogo uigranim Jožetom Vidicem) in baletni odlomki iz Rajmonde (Glazunov), v katerih so se kot posrečena scenografska dopolnitev na platnu kazali detajli novih pozlat.

Koncert je sklenila pompozna scena iz Aide.Osrednja točka slovesnosti je bil odlomek iz Švarove opere Slovo od mladosti, komponiran kot mešanica verzov oziroma prizorov iz Prešernovih pesmi; tukaj so projekcije predstavljale Ljubljano. Delno režiran dogodek se je izkazal za režijsko precej zahtevno nalogo, ki je imela težave predvsem v množičnih scenah, v katerih nastopa sicer korektno uigran zbor. Koncert je sklenila pompozna scena iz Aide, ki je bila v pričujočem kontekstu predolga, vendar verjetno z dobrim namenom, da omogoči predstavitev čim več solistov. Zmagoslavni značaj opernega prizora so spremljale projekcije fotografij izvajalcev, zadovoljnih v prenovljeni hiši, fanfare pa so podprle projekcijo slavnostno prerezanih rdečih trakov. Sklenemo lahko, da je režiserka predstave Neda R. Bric s Prešernovo uglasbitvijo želela poudariti slovensko, z Aido pa veličastno razsežnost dogodka, ki za umetnike hiše gotovo pomeni najboljšo spremembo zadnjih let, nenazadnje pa tudi za mnoge ljubitelje opere.

Prenovljena opera ponuja tehnične možnosti, ki zdaj dopuščajo tudi zahtevnejše uprizoritve, a seveda v mejah velikosti odra, ki ostaja bolj ali manj enak.

Prenovljena opera ponuja tehnične možnosti, ki zdaj dopuščajo tudi zahtevnejše uprizoritve, a seveda v mejah velikosti odra, ki ostaja bolj ali manj enak. Žogica je sedaj na strani zaposlenih ustvarjalcev in vodstva; če se bodo novih izzivov pogumno lotili, bo delo steklo, želje in pričakovanja pa se bodo sproti uresničevala. V nastajanju je že nova postavitev slovenske operne umetnine, konkretno Kogojevih Črnih mask, vendar te žal ne bodo izvedli v prenovljeni hiši, temveč v SNG Maribor in Cankarjevem domu, zato bomo na nov večji izziv morali še nekoliko počakati. Preden sklenemo s času in priložnosti primernimi lepimi željami, posvarimo »prebivalce« nove operne hiše pred nezavidljivo zgodbo Kogojevega glavnega lika, Lorenza, ki mu zgolj lastne črne misli podrejo sistem funkcioniranja.

S svetlim pogledom v prihodnost zaželimo celotnemu kolektivu lep začetek nadaljevanja v 21. stoletju!