03.03.2011

Današnje popevke so malo bolj »groovy«

Pogovor z Majo Keuc, ki je s pesmijo Vanilija prepričala žirijo in nato še gledalce letošnje Eme: o novi in stari popevki, naši in tuji sceni, jazzu, gospelu ...

Žiga Valetič

Maja Keuc na koncertu v mariborskem Gustafu (foto: Matevž Rudl)
Foto: Matevž Rudl

Eurosong je eden najpopularnejših, a tudi najbolj nepredvidljivih izborov na svetu, kateremu stoji nasproti obilna bera dokaj predvidljivih zabavnoglasbenih izletov. Bolj kot za izpovedne in eksperimentalne avtorske skladbe gre za nekakšne pakete »3 v 1«, v katerih evropski gledalci odkrivajo zgoščene odmerke nadarjenosti, interpretativne izvirnosti ter šova. Paketi prihajajo iz različnih dežel razširjene Evrope ter bolj ali manj uspešno gravitirajo k anglosaškim popularnim trendom. Letos bo slovenske barve zastopala devetnajstletna Maja Keuc, svež in interpretativno prepričljiv vokal, ki se ji po uspehu na komercialnem šovu Slovenija ima talent ter po sodelovanju pri projektu Papir ne nasmiha le nastop v Nemčiji, temveč tudi kariera »nove popevkarice«.

Eden najuglednejših slovenskih kolumnistov – Štajerec kakor ti – je zapisal, da si mu bila na Emi nezanimiva, češ da si samo »dolgočasna punca iz sosednje ulice«. Se ti zdi, da je tvoja pesem res klasičen evrovizijski komad iz devetdesetih let, kot se mu včasih očita?
Komad ni čisto klasičen. Če bi bil, bi ga lahko vsakdo zapel in tudi ponovil za menoj. Res pa je, da vsebuje nekatere elemente starejših popevk, predvsem v aranžmaju. Aranžma mogoče ni najsodobnejši, a to je še mogoče spremeniti in prilagoditi. Zelo se bomo potrudili, da bo pesem v Nemčiji kar najboljša.

Popevke so vedno obstajale in vedno bodo obstajale. Vprašanje je le, kdo in na kakšen način jih bo znal narediti dovolj privlačne za sodobno uho …
Res je. V obdobju, ko sem morala izbrati skladbo, sem imela na voljo zelo malo časa in to je bila edina pesem, ki mi je bila všeč do te mere, da sem jo na koncu sprejela.

Torej obstaja v Sloveniji nekakšno tržišče pesmi?
Ja, ogromno je avtorjev, ki ti ponudijo pesmi, in vsak bi rad dosegel svoje. V tem primeru sem izbrala tistega, ki mi je dopuščal, da sem skladbi dodala neko svojo noto.

Poslušam raznovrstne izvajalce, najbolj pa se vidim v soulu. Moj album bo popolnoma drugačen od pesmi za Evrovizijo.

Si res »dolgočasna punca iz sosednje ulice«?
To je verjetno najbolj zgrešen stavek, kar jih je kdo izrekel o meni. Sem pozitivna, energična in imam veliko ambicij. Rada imam raznoliko glasbo; kar se tiče zvrsti, sem zelo neopredeljena. Poslušam raznovrstne izvajalce, najbolj pa se vidim v soulu. Moj album bo popolnoma drugačen od pesmi za Evrovizijo.

Tvoje vokalne in interpretativne zmožnosti me spominjajo na glasbeni razpon Christine Aguilera, ki je na zadnjih dveh albumih izgubila avtorsko nit prav zaradi žanrske neopredeljenosti. Koliko avtorskega pečata nameravaš vdahniti svoji glasbi?
Svoji glasbi nameravam vliti čim večji avtorski pečat. Tudi sama pišem besedila, ustvarjam melodije, sodelujem pri aranžmajih in sem v studiu ves čas prisotna. Pri končni obdelavi sedim zraven in popravljam vsak ton. Ko bo zares šlo za moje stvari in moja avtorska dela, bom zelo trmasta, natančna in samokritična. Ema, na drugi strani, je specifičen festival, pri katerem je bilo treba nekatere stvari pač pogoltniti in se prilagajati drugim. Vendar sem vedela, v kaj se spuščam.

Odskočna deska?
Ja. Preko tega bodo ljudje videli, da resnično želim delati, ustvarjati in imeti kariero. Tudi v svet si želim priti. To je eden od načinov, kako to lahko dosežeš.

Iz Slovenije so v svet prišli Avseniki, Laibach, mogoče Elvis Jackson. Se ti zdi, da je sploh mogoče prodreti, glede na to, da je na desetine in desetine glasbenikov že hrepenelo po tem in so se mnogi vrnili nekoliko razočarani?
Sem tip človeka, ki mora – če nič drugega – poizkusiti. Na stara leta si nočem očitati, da tega nisem naredila. Že pri nas se bom skušala povezati z nekaterimi ljudmi. Rada bi šla študirat v tujino. Potrudila se bom narediti vse, kar je pač v moji moči. Svoje prihodnosti ne vidim izključno v Sloveniji. Trg je premajhen in zdi se mi, da so ljudje preveč okuženi z nekimi …

… z lokalno specifiko?
Točno, ja. Smo narod, ki ni ravno pripravljen na spremembe in na nekoga, ki je malo drugačen. Takoj ga kritiziramo.

V oddaji Slovenija ima talent je bilo očitno, da ima tvoja glasba izrazit ameriški podton, z ritmom in soulom. Kdo so vzorniki, ki so ti najbliže? Ne samo znotraj sodobnih trendov …
Glasba, v katero se najbolj potopim, je gospel. Gospel, jazz in soul. Izvajalci, ki so mi najbliže, niso tako zelo znani. Na primer Kim Burrell. Ali pa Rachelle Ferrell. Res ljudje z izjemnimi glasbenimi sposobnostmi. Ob njihovi glasbi začutiš sleherno čustvo.

Poznaš britansko pevko Adele?
Joj, kako mi je všeč! Carica! Točno tako bi hotela živeti. Redno osvaja grammyje. Ali pa Esperanza Spalding! Tudi ta je fantastična. Študirala je na Berkleeju. Vleče me tja, ampak kaj, ko enoletna šolnina stane 60.000 evrov …

Gospel, jazz in soul verjetno ponujajo največ možnosti za vokalni izraz.
Ja, ker dopuščajo improvizacijo. Na ta način se izvajalec največ nauči o svojem vokalu. Vsaj pri meni je bilo tako. Pridobiš si neko gotovost. Veš, da bo v primeru, ko bo šlo karkoli narobe – če se spremeni dur, podlaga – vse v redu. Nič te ne more presenetiti. Vajen si poslušanja in znaš slediti glasbi. To mi je zelo pomembno.

Pri projektu Papir si odpela nekaj pesmi, med drugim izjemno skladbo 2010. Je Rok Vilčnik dejansko vizionar, ki mu tod naokrog ni para? S popolnoma novim jezikovnim pristopom je ustvaril Patetico, pomagal do uspeha Neishi ...
Rok je ena izmed zelo svetlih točk. Njegova besedila so čudovita, in ravno tega najbolj primanjkuje v glasbenem svetu. Ne le v Sloveniji, tudi širše. Ima zelo razvit posluh za besede – da se lepo zložijo s tonom, da niso moteče, da lepo stečejo. In če ti to uspe povezati z nekim pomenom, nekim sporočilom, potem je res genialno.

So izvajalci pretirano samozavestni pri besedilih?
O tem, kaj je dobro in kaj ni, bi se verjetno dalo na široko filozofirati. Če je nekaj iskreno in prihaja iz tebe, če si res imel namen nekaj povedati, izraziti svoje občutje, je stvar lahko dobra. In če gre za globlje pomene, ki so vezani na svet, na širše probleme, še toliko bolje.

Maja Keuc (foto: Dejan Nikolič)Kdo so glasbeniki, s katerimi sodeluješ pri svojem avtorskem projektu?
Producent in aranžer sta Krešimir Tomec in Marko Graber iz Zagreba, igral pa bo moj band: Marko Črnčec, Igor Leonardi, Igor Bezget, skratka prijatelji. Tudi Rok mi je nekoliko pomagal pri besedilih. Res pa je, da je moj vokal precej specifičen. Ima malce drugačno dikcijo in včasih težave pri izgovarjanju slovenskih besed. Kakšne črke požiram in vse skupaj je bolj ovalno. Tudi kadar pišem sama, izbiram besede, ki dejansko ustrezajo glasbi. S tem je ogromno dela.

Igraš kakšen inštrument?
Violino, kitaro in klavir. Ampak samo zase, da lahko pridem do svojih melodij. Na klavirju najdem neko melodijo ali akord, potem pa ostali glasbeniki to nadgradijo v studiu. Čez melodijo postavimo ritem, jaz zaprem oči in pojem, pojem, pojem. Besedilo največkrat naredim na melodijo. Besede naredijo zelo veliko. Pozitivno sporočilo lahko zapoješ na povsem drugačen način in besede dobijo drugačen prizvok.

V čem vidiš drugačnost t. i. »nove popevke« v primerjavi s staro, klasično popevko? Poglejva za primer skupino Tabu in njihovo pesem Poljubljena pa Neisho z njenimi številnimi songi, Nino Pušlar s komadom Odhajam z vetrom, Severo Gjurin in seveda Papir …
Mislim, da je to neka mešanica jazza, šansona, popa. Vsega tega, z malo bolj modernim pridihom in novimi, svežimi izvajalci. Je pa res, da se ob tem ohranja poudarek na kakovostnem delu z besedili. Razlika je še to, da so današnje popevke malo bolj groovy. Z malo več rocka in soula.

Maja Keuc je dejavna v gibanju »nova popevka«, in sicer kot članica Družinskega ansambla za prosperiranje poezije in glasbe Papir. S to zasedbo se bo 20. in 23. marca predstavila v Mariboru (dvorana Union) oziroma Ljubljani (Festivalna dvorana). Na obeh koncertih bosta nastopili pevka Bilbi ter ansambel Patetico.

Se ti zdi, da se v svetu zabavne glasbe dobro znajdeš ali pa se ti je začelo dogajati preveč stvari naenkrat? Potrebuješ menedžerje, piarovce, navsezadnje tudi glasbenike, skladatelje, pisce ... Veliko je izzivov.
Vse se je zgodilo zelo na hitro in na neprizanesljiv način. Naenkrat smo bili vrženi v ta svet in znajdi se … Na začetku mi ni nihče pomagal ali me vodil. Vsega sem se morala naučiti iz lastnih napak. Ogromno je bilo ljudi, ki so mi govorili, kaj moram narediti, kaj se mora dogajati, in na koncu ne veš več ... Najbolj me je skrbelo soočanje s kritikami. Začela sem na majhnih koncertih, potem sem bila naenkrat izpostavljena celi Sloveniji. Čez čas ugotoviš, kaj je najpomembnejše, kateri ljudje te iskreno podpirajo in za katere stvari se je vredno truditi. Ugotovila sem, da je resnično glasba tista, ki mi pomeni največ. Če je to tisto, kar si želim početi, sem pripravljena požreti slabe stvari, ki spadajo zraven, v življenju ni vedno vse samo lepo. V sebi sem pozitivna in zdi se mi, da si znam narediti red in se distancirati od stvari, ki me ovirajo in motijo. Iz kritik pa želim pobrati dobro in se čim več naučiti. Zdi se mi, da je to res tisti svet, v katerega sodim. Po enem letu imam končno popolno ekipo, ki jo sestavljata menedžer Sandi Maver (Kurz RockVibe) in piarovka Kaly Kolonič (Agencija Ekskluzivno). Obema zelo zaupam, saj delata izjemno dobro in profesionalno, podpirata me in sedaj me tudi že dobro poznata.

Tudi študiraš?
Trenutno pavziram, ampak samo zato, ker mi ob maturi in Talentih ni uspelo, da bi se pripravila za sprejemne izpite na Akademiji. Za poletje si ogledujem šole v tujini. V ZDA obstajajo tečaji, seminarji, delavnice, kjer se izobražuješ, se izšolaš za pevca in na koncu dobiš certifikat za poučevanje petja. Obstaja neka nova tehnika, reče se jih speech level singing, ki jo v Domžalah poučuje Nataša Nahtigal. Tudi ona je na ta način prišla do svojega znanja. Morda je to še ena želja za prihodnost, nisem namreč človek, ki bi ves čas užival v pompu in direndaju. Res ne. Ni mi do tega, da bi vsi vedeli, kateri dezodorant uporablja Maja Keuc in podobno. To poskušam nekoliko zaustavljati, čeprav mi vedno ne uspe. Delo z ljudmi me veseli in nekoč bi rada imela svojo glasbeno šolo, kjer bi poučevala petje.

Danes zjutraj sem na Facebook napisal, da bom imel intervju s teboj, in razvila se je debata, v kateri je nekdo napisal, da bi bila pesem Vanilija brez tebe zmazek.
Nekaj ljudi je že imelo takšne pripombe. Pesem ni povsem tipična, ampak to je posledica nekoliko drugačne izvedbe. Če bi jo pela kakšna druga pevka, bi ven prišlo nekaj povsem drugega. So pa mnenja deljena in vsak ima pravico do svojega.

Kateri evrovizijski izvajalci ali pesmi so se te dotaknili v preteklosti?
Pred dvema letoma je za Ciper nastopila Christina Metaxa, mislim, da je imela takrat šestnajst let. Bila je zelo preprosta, njen glas mi je res prišel do živega. Zapomnila sem si jih nekaj, ki so imeli to preprostost. Všeč mi je bila tudi Chiara, močnejša pevka, ki je kar trikrat nastopila za Malto. Nikoli ni zmagala, vedno pa je bila zelo blizu. Ima čudovit glas.

Na Evroviziji zmagujejo zelo raznolike pesmi in zelo raznoliki pristopi …
Res je, ni recepta. Po eni strani je to dobro, ker ne moreš ničesar napovedati in načrtovati vnaprej. Ni formule glede tega, kakšno pesem je treba sestaviti, da bi postala zmagovalka. Po mojem je bolje čim manj kalkulirati ali se obremenjevati – samo narediti.

Če je pesem zelo slaba, je dobro, da je na odru cirkus, tako pa se mi zdi, da je ta pesem lahko tudi sama po sebi dovolj. Bomo videli.

Želja je finale, imam prav?
Ja, to je verjetno realno.

Mogoče bi tokrat lahko uspelo še kaj več.
Misliš?

Bo na odru več plesalcev?
Če se ne motim, je omejitev šest ljudi. Glede plesalcev, ki sta bila sicer super, se bomo še odločili, kaj bomo naredili. Če je pesem zelo slaba, je dobro, da je na odru cirkus, tako pa se mi zdi, da je ta pesem lahko tudi sama po sebi dovolj. Bomo videli.

Kaj pa zgodba, besedilo pesmi? Osebno se mi zdi medla in nedoločna, sporočilno hladna. Pela jo boš v angleščini, kajne?
Ja. Besedilo je napisala Urša Vlašič in sporočilo v osnovi res ni pozitivno do stopnje, kot bi si sama želela. Se je pa ogromno delalo na dikciji in na tem, da izgovorjava zveni kar se da dobro. Narejene so bile prave študije.

V čem se razlikuje petje v angleščini od petja v slovenščini?
Angleščine smo bolj vajeni, ker je veliko glasbe narejene v angleščini. Jezik je bolj ovalen in ti marsikaj dopušča. Ne predstavljam si namreč petja gospela v slovenščini. Takrat se moje petje v tehničnem smislu popolnoma spremeni. Edini vidik gospela, pri katerem imam zadržke, je, da nisem verna. To poveličevanje in slavljenje mi je malo tuje.

Gospel ni katoliški način cerkvenega petja. V ZDA se v nedeljah pri maši poje, pleše, ploska in vriska, pri nas gre to drugače.
Ko bom šla v Ameriko, bom šla zagotovo tudi v cerkev. Kim Burrell meša gospel z jazzom in uporablja veliko jazzovskega fraziranja, scattinga, medtem ko so njena besedila bolj zavezana pozitivnim vidikom življenja kot pa verskim sporočilom.