30.03.2012

Mreženje glasbe in glasbenikov

Prvi Slovenski teden glasbe je v sproščenem duhu ustvarjalnega druženja, izmenjave izkušenj in glasbenega mreženja odprl številna pereča vprašanja o medijih, novinarjih, promociji, festivalih …

Miroslav Akrapović

Okrogla miza o novinarstvu. (foto: Jani Ugrin)
Foto: Jani Ugrin

Najprej naj brez zadržkov podam pozitivno oceno prvega Slovenskega tedna glasbe (STG), ki je potekal med 21. in 25. marcem na več ljubljanskih klubskih prizoriščih, od Kina Šiška in Orto bara prek Gala hale pa vse do K4. Glasbenim novinarjem, predstavnikom glasbene založniške dejavnosti, koncertnim organizatorjem in medijem, ki se z glasbo ukvarjajo na takšen in drugačen način, je STG odpiral nova polja aktualne domače problematike pri definiranju in vrednotenju ter posredovanju glasbenih del in avtorjev poslušalcem in gledalcem. Če so bili sama ideja, namen in rdeča nit prvega tovrstnega dogodka pri nas altruistični poskus povezovanja lokalne scene z mednarodno, potem bi lahko rekel, da glede na število glasbenikov, ki so v teh dneh obredli STG, slednji ni izpolnil svoje naloge. Toda razloga za to ne kaže iskati pri organizatorju, ki je, zagotovo ne brez težav in ne brez porodnih krčev, ki spremljajo vsako rojstvo, uspel na enemu mestu vendarle zbrati zavidanja vredno število imenitnih domačih in tujih imen s področij, ki sem jih omenil na začetku. Kaj je botrovalo slabemu odzivu glasbenikov, ki jim je bil ta »glasbeni teden« v prvi vrsti namenjen, na tem mestu ne bi ugotavljal.

Problem se seveda pojavi,
ko postane glasbeno novinarstvo prenašalec neštetokrat »sfriziranih« agencijskih glasbenih novic, ko začneta uredniško politiko krojiti le glasbeni trg in komercialni uspeh, pri čemer pa je naš največji problem zagotovo to, da ni bila komercializacija medijev
pri nas nikoli sorazmerna komercializaciji glasbe
kot take.

Osredotočimo se raje na programsko-konferenčni del prireditve, ki je prinesel tri vsebinske in polemične sklope. Na prvi okrogli mizi, katere skupni imenovalec bi lahko bil »glasba in mediji ter njihova interakcija skozi uredniško in novinarsko delo«, je glavna beseda tekla o načinu in namenu glasbenega novinarstva. Kot nekakšna uvertura v okroglo mizo sta na predavanju pred okroglo mizo o glasbenem novinarstvu včeraj – danes – jutri obujala spomine in delila nasvete urednik in svobodni novinar Si Hawkins ter glasbeni kritik Tim Cooper. Gosta iz Velike Britanije sta bila povsem enotna v definiranju vloge in poslanstva glasbenega kritika, ki naj bi odkrival in širil glasbena obzorja slehernemu glasbenemu bralcu, poslušalcu in gledalcu. Problem se seveda pojavi, ko postane glasbeno novinarstvo prenašalec neštetokrat »sfriziranih« agencijskih glasbenih novic, ko začneta uredniško politiko krojiti le glasbeni trg in komercialni uspeh, pri čemer pa je naš največji problem zagotovo to, da ni bila komercializacija medijev pri nas nikoli sorazmerna komercializaciji glasbe kot take. Mediji nosijo veliko odgovornost za razvrednotenje in banaliziranje domače glasbe, kar je mnoge navedlo k prepričanju, da je delo glasbenega novinarja oziroma kritika enostavno in da se tega lahko lotijo tudi sami. Posledica takšnega videnja je dejstvo, da glasba nima ustreznega mesta v medijih ali pa se jo obravnava na neustrezen način. In tako pridemo do vloge urednika ali – če uporabim kapitalistični besednjak – direktorja, osebe, ki odloča o primernosti, pomembnosti, vsebinski noti glasbe in ki na prvem mestu s svojo lastno presojo prinaša glasbeno vizijo. Če je bila to iztočnica za nadaljevanje STG, potem smo v petkovem gostu iz Anglije, Danielu Millerju, sicer očetu kultne neodvisne založniške hiše Mute, imeli pravega sogovornika. Miller je z analizo glasbene industrije včeraj – danes predvsem dober primer založnika, čigar glasbeni okus je vedno korak pred trendi. Če imate vpogled v vsaj del varovancev založbe Mute – Erasure, Moby, Depeche Mode, Nick Cave, Laibach, Goldfrapp, Liars – potem vam je jasno, da je ta glasbeni okus ali založniška politika pravzaprav kar trend zase.

Četudi je bilo iluzorno pričakovati, da bomo slišali univerzalni recept za mlade skupine, ki bi želele nastopiti na festivalih, smo bili vendarle deležni vsaj nekaterih tehnično-kontaktnih napotkov, kako naj se glasbeniki informirajo.

Trend so tudi poletni glasbeni festivali in klubsko mreženje, in prav temu je bil posvečen četrtkov program STG. Prisotni so bili predstavniki že uveljavljenih festivalov iz tujine, kot so Exit, Terraneo, Sziget in naš domači Rock Otočec. Četudi je bilo iluzorno pričakovati, da bomo slišali univerzalni recept za mlade skupine, ki bi želele nastopiti na festivalih, smo bili vendarle deležni vsaj nekaterih tehnično-kontaktnih napotkov, kako naj se glasbeniki informirajo. Ti napotki so bili seveda namenjeni predvsem glasbenikom in skupinam, katerih število na prireditvi pa, kakor smo že ugotovili, nikakor ni bilo v sorazmerju z ostalimi prisotnimi. Vendar to ne velja tudi za nastopajoče glasbene izvajalce, ki so v teh štirih dneh z glasbenim programom pospremili prvi Slovenski teden glasbe.

V sproščenem duhu ustvarjalnega druženja, izmenjave izkušenj in predvsem glasbenega mreženja je sila nehvaležno analizirati nastope kot take. Verjamem in pričakujem pa, da bo v naslednjih izdajah Slovenski teden glasbe še naprej privabljal zlasti še neuveljavljena glasbena imena, kar je navsezadnje poslanstvo vseh nas. Osebno mi je bila posebej simpatična zamisel, da bi naše glasbenike za nastope v tujini izbrali zgoraj omenjeni predstavniki poletnih glasbenih festivalov. Morda je o tovrstnem zaupanju v glasbeni okus drugih, ki se prav tako spoznajo na glasbo, vredno razmisliti pri pripravi naslednjega Slovenskega tedna glasbe.