Nosilci

23. junij 2011, vrt Gala Hale. Buldogi imajo promocijski koncert ob izidu novega CDja Ni lepo. 23. junij imam tradicionalno rezerviran za obisk podelitve nagrade za najboljši slovenski roman, vendar letos v njej ni pravega suspenza, zdi se mi, da vsi vemo, kdo jo bo dobil. Tako da sem na Metelkovi, stojim v vrsti, čakam na karto. Z Buldogi sem v stikih vse od srednješolskih dni, a ko mi je Damo kot štos sezone najavil, da so po tridesetih letih spet začeli vaditi, seveda nisem pričakoval, da bo iz tega nastal (se še spomnite prejšnjega tedna?) eden najzanimivejših in najbolj uporniških bendov današnjih zrelih dni. Glas proti, vendar začinjen s samoironijo zavesti o (ne)moči svojega glasu proti.

Ta sposobnost odmika od lastnega nekdanjega imidža je pravzaprav tisto, kar manjka (pre)več bendom, ki se po dolgih (morda tridesetih) letih vrnejo na sceno. Jorge Luis Borges je nekje napisal, da vsak pisatelj postane na koncu svoj najslabši učenec, in to se lahko zgodi tudi glasbenikom. Zato so bili Orchestral Manoeuvres in the Dark na letošnji turneji simpatični, ko so preigravali svoje 30 let stare komade in se malo hecali (»tale je še kar nov, samo dvajset let je star«) in malo koketirali s publiko, The Raincoats pa dolgočasne, ko še zmeraj niso obvladovale inštrumentov in so še zmeraj ponujale 30 let stare politične parole. (Saj ne, da so problemi danes kaj drugačni, ampak pogledi nanje pa so.)

Vendar zdaj ne bomo o tem – kdaj drugič, kajne? Pojdimo nazaj v vrsto. Ko pridemo do blagajne, nas čakata dve izbiri: karta za koncert pet evrov, karta s pravkar izdanim cedejem deset evrov. Na moje presenečenje sem edini na obzorju, ki vzame tudi cede. Hmm … prva možnost nakupa, največja možna ciljna skupina (bi prišli na koncert, če vas Buldogi ne zanimajo?), pa tak odziv? Kasneje povprašam Mačka, če kaj ve, koliko cedejev so prodali. Kakih deset, se mu zdi. Takole na oko ga je vzel vsak dvajseti obiskovalec koncerta (odštejmo družinske člane benda, ti so ga najbrž dobili še pred mano). Pet evrov je podstandardna cena ... cedeji preprosto ne grejo več.

Ko sem se konec osemdesetih, torej kar zgodaj, odločil z LPjev preiti na CDje (eden bistvenih razlogov za to je bil, da je bilo pri tedanjih naših zanimivo glasbo težko dobiti in sem iz tujine vlačil nahrbtnike s po tridesetimi vinilkami in trepetal pred carino, cedejčki pa so bili precej diskretnejši), sem skoraj vse svoje vinile prodal blizu nabavnim cenam, v današnjih vrednostih nekako po deset evrov na kos. To glasbo je bilo pri nas pač težko dobiti in zanimanja je bilo veliko. Vsako nedeljo smo na bolšjem trgu zbiralci kupovali plošče drug od drugega, in če te kak teden ni bilo, si naslednji teden poslušal, kaj si zamudil. (Pustimo ob strani, da bi za nekatere teh prodanih plošč, predvsem za slovenske raritete, lahko danes zahteval nekajkrat več; če bi seveda našel investitorja. Pustimo zdaj ob strani tudi to, da sem nekatere vinile, potem ko sem si kupil boljše zvočne stroje, znova kupil, saj se je gramofon slišal bolje kot moj tedanji cede predvajalnik.) Odprtje meje je vrednost nosilcem slike in zvoka za drugo rabo s skoraj 100 % cene novih znižalo na kakih 70, možnost spletne nabave na polovico, in tako je dandanes pravi čudež, če je kdo pripravljen odšteti par evrov za rabljeni cede. Pravzaprav je pravi čudež, če je pripravljen odšteti par evrov za katerikoli cede, celo tak, ki je pravkar izšel!

Raba glasbe se je spremenila, pa ne bomo zdaj o presnemavanjih, dolvlečenjih, koncu avtorskih pravic, iTunes in novih možnostih za avtorske pravice, niti o tem, kako je s tem v Sloveniji. Recimo zaenkrat le, da je splet svet spremenil, tudi svet poslušanja glasbe. V duhovičenju, da bodo nosilce slike in zvoka (kot se malo krajše reče vinilom, video in avdio kasetam, cedejem, DVDjem, bluerayem, SACDjem in tako dalje z eno, pardon, s štirimi besedami) kmalu kupovali samo še najrevnejši, ki si ne bodo mogli privoščiti hitropasovnih povezav in ustrezne tehnologije, je nekaj soli, sicer bi številni ulični in podpultni prodajalci ilegalnih posnetkov slike in zvoka, ki segajo od ulic newyorškega Harlema (CD in DVD po 4 evre) prek Mehike (2 evra), Malezije (zgledno kopiran tudi ovitek, en evro) do Indije (70 centov), Kitajske in naprej, morali že zaključiti svoje poslovanje.

Razen tehničnih zadržkov do poslušanja zastonj dolpovlečene glasbe obstajajo seveda tudi moralni, vendar vse raziskave kažejo, da bolj pri starejših generacijah – mlajši so se že rodili s prepričanjem, da je vse na spletu in da je vse na spletu zastonj. Ker avtorske pravice niso na svetu od nekdaj, začele so se nekje sredi osemnajstega stoletja, je seveda mogoče pričakovati, da tudi ne bodo na svetu do konca dni. Zato so pojav digitalnih prenosov glasbe vsi udeleženi v glasbenem komunikacijskem krogu poskušali prilagoditi svojemu poslovnemu modelu: bendi na začetku kariere so bili navdušeni, da so se lahko zastonj uveljavljali prek raznih omrežij, nalagali so posnetke na youtube in myspace in čakali ponudbe, vsaj za nastope, če ne za podpise pogodb za izdajo nosilcev zvoka. Bolj uveljavljeni so se lotili pravnih postopkov in se z njimi bolj ali manj smešili (kakšni divji fantje so ta Metallica, če pa hoče njihov bobnar tožiti vse, ki na divje vlečejo njihovo glasbo od nikoder na svoje predvajalnike, kaj bo ta želja po zakonu in redu naredila njihovemu imidžu?) ali pa so poskušali vsaj ustvariti nove tržne niše s posebnimi omejenimi digipak izdajami, po možnosti s še kako prilogo, ki je po spletu ni mogoče prenesti. (Zato zdaj vsaka nova godba izide v vse več formatih, kar zbiralcem precej otežuje življenje in lajša denarnice; ko pa ni več mogoče najti novih kupcev, se preskušenim proda še remaster tistega, kar v različnih oblikah že tako imajo, bi dodal cinik.)

Roba, merchandise, ki se prodaja na koncertih, je že prej bila velik posel. Včasih ste plošče kupovali v trgovinah, na koncertih pa majice in druge spominke, ki so merili na ožjo ciljno publiko kot trgovine – te so bile voljne prodajati le majice stadionskih bendov, samo te so se prodajale dovolj množično. Zdaj je trgovin vse manj in na koncertih se vse pogosteje dobijo tudi cedeji, longpleji in devedeji. Marsikateri bend je namesto v zaodrje na pravo rokersko življenje začel hoditi po koncertu med publiko in pospeševati prodajo s podpisovanjem. Podpisa na plošči se še ne da potegniti dol, izdelku daje tisto individualnost, ki je dolvleka nima; in, resnici na ljubo, velika večina komercialno izdanih nosilcev zvoka tudi ne.

(Podobno velja za e-knjigo: tudi če bo nekega dne iz kateregakoli razloga – ker bo priročnejša? ker bo cenejša? ker ne bo zavzela toliko prostora? preprosto zato, ker bo brazilskega gozda zmanjkalo in z njim papirja? ali zaradi vsega tega skupaj? – spodrinila papirnato, bo obiskovalec literarnega nastopa najbrž prinesel svojemu priljubljenemu pisatelju v podpis natisnjeno knjigo, pa tudi če jo bo moral natisniti na svojem domačem tiskalniku. Težko si predstavljam, da bo zadovoljen s kakim digitalnim podpisom na digitalni knjigi – to bi knjigi dokončno vzelo enkratnost, neponovljivost in intimo, tak podpis bi namreč proti plačilu z oddaljenim dostopom lahko dobil vsak, ne bi bilo več treba biti tam.)

Na zbiralce in najzvestejšo publiko je bilo seveda mogoče računati, da bo plačevala za tisto, kar si večina prisvaja zastonj, in ta model je nekaj časa ne ravno ohranjal prihodke od prodaje, a je vsaj ohranjal prodajo. Potem se je pričelo dogajati nekaj zelo nenavadnega, o čemer piše Simon Reynolds v knjigi Retromania: zbiralci glasbenih spominkov ne kupujejo več originalnih vstopnic, plakatov, letakov, majic in tako dalje, in sicer iz preprostega razloga – ker so bili vsi ti izdelki narejeni v prevelikem številu izvodov. Nimajo tiste enkratnosti ali vsaj redkosti, ki bi jim dajala zbirateljsko vrednost. Zato je podjetnež naročil oblikovalcem tedanjih promocijskih materialov, naj nekatere od njih izdelajo še enkrat, v zelo omejenem številu izvodov, kar bo zagotavljalo višjo ceno (in posredniško provizijo), hkrati pa naj bodo ti izdelki tudi večji od resničnega, kajti le tako se bodo zdeli vredni svojega denarja!

Baje mora biti v popularni kulturi vse večje od življenja. Velikost, v nekem drugem pomenu, pa vpliva še na en trg, na katerem so se doslej nosilci zvoka obdržali, in to kar vsi po vrsti. Na avdiofilski. Avdiofili so tisti zanesenjaki, ki so pripravljeni plačati tisoč evrov za kabel in sto evrov za poseben odtis glasbe, ki so jo sicer že povlekli s spleta – ker se pač tisti odtis bolje sliši. In avdiofili so zmeraj kupovali precej nosilcev zvoka – ker se je z vsakega slišalo bolje kot s tistih, ki so bili še pred kratkim skorajda edini na spletu, s formata mp3. Potem je prišel format flac in precej omajal smiselnost naložbe v nosilce zvoka – slišal se je enako kot cede in niste ga mogli opraskati. Dokončno pa utegne nosilce, če ne tudi glasbeno založništvo, streti možnost nabavljanja (morda tudi kupovanja) visokodefinicijskih posnetkov. Ti se slišijo preprosto bolje od cedejev. Na pravkar končanem ljubljanskem avdiofilskem sejmu je cela vrsta razstavljavcev, ki so se še pred letom ali dvema posmehovali »računalničarjem«, brezskrbno vrtela glasbo s trdega diska. So že vedeli, zakaj.

Morda cedeje zaenkrat še kupujemo, ker so fizični – imajo škatle in knjižice s slikami in teksti, lepše jih je podariti kot pošiljko po mejlu. Ampak glasbo kupujemo zlasti zaradi poslušanja glasbe, ali ne? In tista brez škatle in slik in teksta se pač sliši bolje ... čeprav nosilca nikjer ne vidimo.

Hm. Vsa ta zgodba o evoluciji in končno izginevanju nosilcev zveni kot na kratko sežeta zgodba o kulturni (in še kakšni) evoluciji. Vse postaja vse večje in večje – in vse manj snovnega je izza te veličine. Na čem pravzaprav stoji ves ta pop?