03.05.2013

Od modnega trenda do orkestrske klasike

Plošča Depeched predstavlja poskus zlitja pihalnega zvoka big banda z elektro popom znamenite britanske zasedbe Depeche Mode. Naloge se je lotil Big Band Krško.

Žiga Valetič

Depeched - Tribute to Depeche Mode

Big Band KK

Depeched - Tribute to Depeche Mode

samozaložba
2013

Skupina Depeche Mode z najnovejšim, trinajstim studijskim albumom Delta Machine nekako obhaja triintridesetletnico delovanja, njena temačna rockersko elektronska poetika pa še vedno nagovarja množice starejših pa tudi mlajših poslušalcev ter obiskovalcev koncertov. Leta 2006 smo skupino videli v Ljubljani, 23. maja letos pa bo, kot vse kaže, že četrtič obiskala Zagreb, tokrat stadion na Maksimirju. Specifična kombinacija melodičnosti, prodornega vokala, tehnološke brezosebnosti, melanholičnih besedil, v katera so pogosto zažrti biblični motivi, ljubezen, seksualnost in smrt (eros–tanatos), jo ohranja večno aktualno. Z vsakega novega albuma tako pricurlja single ali dva in podaljšuje samosvojo pot, ki se je začela s pionirskim synthpop albumom Speak and Spell, na katerem je sodeloval tudi Vince Clarke (kasneje Yazoo in Erasure). Od tu dalje so »Dipeši« ustvarili na ducate hitov, najbolj dovršeno pa je njihova ustvarjalnost prišla do izraza med leti 1986–1993 oziroma z albumi Black Celebration, Music for the Masses, Violator ter Songs of Faith and Devotion.

Ta uvod je kajpak potreben, preden prisluhnemo albumu priredb z naslovom Depeched, ki ga je nedavno posnel Big band Krško pod vodstvom Aleša Suše. Suša, ki je pripravil vse aranžmaje in prevzel dirigentsko palico, zapiše, da ga glasba Depeche Mode spremlja že od najstniških let: »Po petindvajsetih letih razvoja glasbenega okusa in odkrivanja nove glasbe, predvsem s področja jazza, se z aranžmaji za klasični big band vračam k vibraciji Depeche Mode in vesel sem, da z glasbeniki zasedbe Big band KK kot prvi tovrstni orkester na planetu izvajamo njihovo glasbo. Enjoy the depeched big band sound!« In da, v tem zvoku je vsekakor mogoče uživati. Gre za album sedmih skladb, na katerem so izrazito v ospredju pihala, torej trobente, saksofoni in pozavne, medtem ko tolkala, kitare in klaviature pristanejo v kotičku, ki je definiran kot »ritem«. No, ker pri Depeche Mode ne gre brez tekstov in glasilk, se pred mikrofoni zvrstijo tudi štirje vokalisti.

Prvo navdušenje nad izdelkom rahlo splahni, še preden ga vstavimo v predvajalnik, saj ni nikjer pojasnjeno, po kakšnem ključu so bile izbrane pesmi, od katerih jih petero prihaja z albuma Songs of Faith and Devotion, dvojica pa z Violatorja. Vnaprej torej zaznamo, da je bila izpuščena velika priložnost za predelavo pozabljenih biserov, ki bi poznavalce skupine iz Basildona v bližini Londona lahko zadeli na nov način. Toda te bojazni se ob prvem pa tudi kasnejših poslušanjih postopoma razblinjajo; gre namreč za iskren cross-over eksperiment, ki odpira nove razsežnosti v prepletanju jazza in dark rocka.

Že ob uvodni skladbi, siloviti I Feel You, zaznamo, kam nas bo odpeljala pot. Poleg zaključne Personal Jesus gre za edino pesem, v kateri pihala nadomestijo glas, ob tem pa pride do zanimivega učinka, ko možgani poslušalca/ke sami od sebe in sami sebi interpretirajo neslišano besedilo. Še bolj presenetljiv je glasbeni rezultat – odmev ameriških soul-jazz orkestrov iz sedemdesetih let, ki so opremljali hollywoodske cestne kriminalke. Dinamični aranžma dopušča tudi umiritve, ob katerih pride do izraza dovolj spontan kitarski solo in nekaj tolkalske improvizacije.

Plošček, ki ga v celoti lahko poslušamo tudi na spletu, nato nadaljuje izvrstna Walking in My Shoes, v kateri se znova vzpostavi podobno vzdušje kriminalnega suspenza. Tokrat v čevlje Dava Gahana stopi Miha Nemanič (tudi Holder in Same babe), bržčas slovenski vokalist z najbolj dipešovsko barvo glasu, in svoje delo opravi več kot spodobno.

Pri tretji pesmi nekoliko upadeta tako tempo kot tudi pozornost. Higher Love, ki ji vokal posodi Jan Jenko, je korektna predelava, vendar ne prinaša nekega muzikaličnega presežka. Ta se povrne s prav tako umirjeno In Your Room, v kateri Suša in njegova pihalna sekcija odmerjeno gradita vzdušja ter prehode med polnostjo zvoka in načrtovano praznino, tam, kjer je zvočni prostor pač treba odstopiti izključno ritem sekciji in vokalu. Tokrat je Nemaničev vokal strašljivo podoben Gahanovemu, kar ustvari zanimiv psihorealistični učinek, hkrati pa pesem postavi za odtenek preblizu izvirniku.

Nekaj povsem drugega se zgodi s počasno Judas, ki jo odpoje Tadeja Molan. Suša je s to skladbo že na pol poti h klasičnim slovenskim popevkam, kakršne so pred petdesetimi leti v koraku s časom skladali tedanji mojstri orkestrske kompozicije, v zadnji minuti in pol pa se komad uspešno prevesi v prijetno zasanjani dialog bas kitare in, če me sluh ne vara, klarineta.

Korak predelav je torej več kot zanimiv, lahko pa bi segel tudi za spoznanje dlje in poskusil predrugačiti še zgodnejša, sintesajzerska dela, saj bi bil preskok k veččlanskemu jazzovskemu orkestru še toliko očitnejši.

Kot predzadnja se ponudi slavna Enjoy the Silence, ki od vseh pesmi verjetno prinese najmanj. Ne zato, ker bi bila neprepričljiva, temveč zaradi dejstva, da gre za brezhibno uspešnico, ki bi na zanimivosti pridobila kvečjemu z radikalno drugačno zvočno shemo. K raznoterosti sicer nekaj prispeva fantovski vokal Mateta Brodarja (Da Phenomena, Bro) in dvojni izlet pihal, kitar ter spremljajočega ženskega vokala v funky vode (pesem traja skoraj devet minut), povsem mogoče pa je, da bi stvar delovala veliko učinkoviteje ob spremljanju živega nastopa.

In že pridemo do »našega osebnega Jezusa«, ki spada s svojimi šestimi minutami in pol v zlato sredino, če skladbe merimo po dolžini. Tu dobijo malce več prostora klaviature (Rok Lopatič) in električna kitara (Miha Koretič), s čimer je doprinos posameznih sekcij primerno zaokrožen, zaokroži pa se tudi slika možnega, ko govorimo o prenosu tovrstne rock glasbe v okvire orkestra. In res, čeprav spada Depeche Mode med pionirje synthpopa, je treba tokrat o tej skupini govoriti kot o rockerski. Spomnimo se namreč, da so fantje v dobi grungea v želji po tršem zvoku prav s ploščo Songs of Faith and Devotion postavili v ospredje prave bobne ter električne kitare in se na turnejo odpravili kot klasični rock bend z najbolj gospelovskimi teksti dotlej. Korak predelav je torej več kot zanimiv, lahko pa bi segel tudi za spoznanje dlje in poskusil predrugačiti še zgodnejša, sintesajzerska dela, saj bi bil preskok k veččlanskemu jazzovskemu orkestru še toliko očitnejši.

@http://www.youtube.com/watch?v=0EMaCLHJoXY@