06.12.2019

Pogumno, ponosno, pri nas

Okustični je posnel ploščo, ki ne razpravlja o okusih, si pa raznovrstnih okusov še kako želi.

Jaša Lorenčič

Enkratna, neponovljiva

Okustični in Jadranka Juras

Enkratna, neponovljiva

ZKP RTV Slo
2019

Bil je tudi že Okulistični. Samo enkrat in nikoli več. Tiskarski škrat. Zdaj to ne bosta in ne bodo več ne Karin Zemljič, ne Mate Brodar in ne z njima Jadranka Juras ali že pred tem Katja Koren. Dvojec Okustični je izdal album Enkratna, neponovljiva. Album, vizitko, izdelek za celotno generacijo tistih muzičarjev, ki so predano, marljivo in delovno postopali v ozadju, prepevajoč harmonije. In naposled stopili naprej. Ponosno, po svoje, na glas. V nenaklonjenem času in svojevrstnem prostoru. Toda Enkratna, neponovljiva je prvenec dvojca, ki je s tako izpiljeno, vestno in prostorno produkcijo posnel album, kakršnega mu lahko prvoligaška (pop) scena zavida. Ker je dvojec naredil, kar je želel, s komer je želel in kakor je želel. Brez polaganja računov. Položil je »le« akorde. Mnogo njih. Enkratna, neponovljiva je prvenec dvojca, ki je s tako izpiljeno, vestno in prostorno produkcijo posnel album, kakršnega mu lahko prvoligaška (pop) scena zavida. Ker je dvojec naredil, kar je želel, s komer je želel in kakor je želel. Brez polaganja računov. Položil je »le« akorde. Mnogo njih.

Da se ljudje običajno oklepamo zgodb, za katere si želimo, da bi se ponovile, vendar se ne morejo, je bil moto Brodarja. In to je bistvo skrbno premišljenega albuma. S katerim se je sploh Brodarju zataknilo, saj je verjel, da nikdar več ne bo posnel albuma. Vsaj ne takšnega. Ker da so ti časi, ko se pehaš za albumom, minili oziroma minejo takoj, ko izvajalca (pre)kmalu spusti občutek, ko enkrat (pre)dolgo v roki drži minljivo neminljivi izdelek.

Ampak ti časi niso minili, ne nujno, ne povsem. Še se namreč najde ponudba, ideja, želja založbe, trk nostalgije in tovarištva. V tem primeru ZKP RTV Slovenije, ki je še pravočasno prepoznala, da gre v primeru Okustičnega za rezime debelega desetletja ali dveh izvajalcev, ki so ob avtorskem izrazu sproti pomlajevali Slovensko popevko ali kvalitetno modernizirali Emo, da bi se prebili dovolj naprej z avtorsko glasbo. Igrali so po pravilih igre, da bi lahko – igrali. V tem kontekstu ne preseneča izjava Zemljičeve, da je resda že izdala kak album, vendar je tokrat res pustila delček sebe. Kako ne bi, ko pa je to glasba za glasbenike. Brodar je najprej brenkal pri Magnificu ter se nato širše predstavil z migetajočo Da Phenomeno, medtem ko je Zemljičeva ena tistih v teh krogih znanih, a redkih šolanih pevk, kakršne najraje slišijo in cenijo pevke in pevci, ko potrebujejo za seboj nekoga, da poudari, ponese in nemalokrat izboljša interpretacijo. 

Okustični je nastal na Slovenski popevki pred osmimi leti, ko se je trojica (spremljevalnih vokalistov, takrat je bila zraven še Katja Koren) pogovarjala, da bi še sama kaj posnela. Tisto, kar je vsakemu od njih všeč, kot je za MMC povedala Zemljičeva: »Z leti se je marsikaj spreminjalo – žanr, zasedba. Pesmi so nastajale, vendar o albumu nismo razmišljali, bolj o singlih, kvečjemu kratkometražni plošči.« Album je prišel, ker je prišlo povabilo ZKP RTV Slovenije. Kar se pozna. To je klasična plošča, ki želi dati vtis klasične plošče. Plošča, kakor so se snemale nekoč, še zlasti za ZKP. Plošča, ki, kot ni ušlo Brodarju, terja pozornost. Če in ko to pove izvajalec, pove to marsikaj. 

Ker pa so nekatere pesmi še iz leta 2017 oziroma je kar četverica skladb že konkurirala za Popevko tedna na Valu 202, je Enkratna, neponovljiva predvsem priložnost, da dvojec zadiha in širokogrudno preveri, kako široka je ideja, ki jo imata člana dvojca. Izkaže se, da v največji meri zelo. Ne zgolj zato, ampak seveda tudi zaradi Jadranke Juras, ki plošči ponudi luč, s katero se še bolj osvetli osnovni dvojec. Najlepši primer je naslovna skladba Enkratna, neponovljiva, najbolj sveža, nemara najbolj reprezentantivna skladba, pri čemer je izrazita dvojna vokalna linija, kjer se Zemljičeva in Jurasova zlijeta, toda ne v eno, temveč v podvojeno enotnost. 

Kar pa ne pomeni, da si Brodar ne izbori svojega mesta, še več, v njem zelo suvereno uživa. Pridiga/spoved je velik in zlasti pogumen poklon žanrskim velikanom, v prvi vrsti Princeu. Verz »je b'lo že bolje, pa smo se pritoževali, / je b'lo že lepše, pa uživat nismo znali« pa je pristna leksika in dokaz, da se lahko tudi v protoameriškem zvoku izvirno spove v materinščini. Predvsem zato, ker nato vokal Zemljičeve popelje Brodarjevo vokalno linijo še dlje, širše, globje. 

Predvsem je Enkratna, neponovljiva album »songov«. Singlov. Že od uvodne skladbe Pri nas, ki ima vse, kar popevka mora imeti, in Se vrti, ultimativnem pop poklonu pesmi Ko si na tleh (Pop Design). In če smo že pri poklonih: v priredbi skladbe Ta noč je moja najdemo povsem drugačen pristop, kot ga je na primer z Alenko Godec ubral Jani Hace, ko se je loteval polpretekle domače pop zgodovine. Benčev komad, ovit v ženski vokal, dobi povsem nov okvir, vidik, celo sporočilo, jazz-pop poigravanje z vokalom pa je dokaz, zakaj ima Karin Zemljič renome, kakršnega ima. Nadkvalitetnega. Tudi zato, ker je ob taki bas kitari poigravanje toliko močnejše, pogumnejše, ponosnejše.

Ampak album obenem, in to ne na prvo žogo, pokaže, kaj se zgodi, ko dvojec ob miksu, za katerega so skrbeli prvoligaši Dejan Radičević, Janez Križaj in Martin Bezjak, razpre vrata za Marka Črnčca (klaviature), Sebastijana Duha (klavir), Jureta Rozmana (bobni) in Nina Mureškiča (tolkala). Zvezde, denimo, je tak komad, ki gibko preraste osnovne akustične okvire in postane konkretna ritmična doza. Kajti Okustični je lahko tudi bolj minimalističen, kar ponazarja Nalij, kjer se Brodar mamljivo pokloni izročilu Jimija Hendrixa ter pazljivo pokaže na razliko med navdihom in kopiranjem. Če je Hendrixov oče vselej trdil, da sin nikdar ni znal peti, je razpon Brodarja toliko širši, pesem pa s pravo dozo skepse in navdušenja sporoča, da »skrbi lahko počakajo, le kdo jih rabi, zato pa / nalij, prižgi, nalij in pozabi«

»Jaz pišem pesmi, a ne vem, za koga, / pesmi pišem, za koga, sploh ne vem, / zgodbe o duši, ki težko uboga« – to je v ozaljšani skladbi Novoletna sporočilo, ki obvelja za drugo polovico albuma oziroma pretežno album kot tak. Pogum se kaže v besedilih, ki večinoma slonijo na metaforah in simboliki, poleg tega pa tudi v »skače kuzla«, kadar je pač vse narobe. Morda je zato Novoletna s svojimi prepoznavnimi vokalnimi vložki skladba, ki besedilno najbolj(e) podpiše album. Tok plošče se namreč povsem upočasni, ko pesem Me dotakneš zavije v umirjene, down-tempo takte, da pride znova do izraza sporočilo, da »na koncu ena sama je resnica« in Zemljičeva svobodomiselno razkrije, kako se je dotakniti brez dotika. 

Če je Okustični primarno slonel na skladbah, ki so mu bile všeč, si album vseeno privošči (pre)dolgo pot s Po tisti dolgi poti, ki je dolga ne le za eno, temveč dve skladbi. Okustični s tem želi ustaviti čas in z vrhunsko aranžiranimi godali »zaplesati med spomini«, ko se komad podaljša v Dolgo pot in pride do izraza produkcija, ki ves čas natančno ve, kako najti tisto, kar je osnovni dvojec iskal. Delno je vse to pričakovano in razumljivo, ampak še vedno, v takem kontekstu, več kot dobrodošlo.

»Sodelovanja v slovenski glasbi je (pre)malo in za te razmere ga je na najinem albumu res veliko,« je med drugim povedal Brodar, kar se daleč najbolje izkaže na koncu. Igralec Sebastian Cavazza, ki resda zdaj že (upravičeno) štrli skoraj povsod, je dobrodošel ravno zato, ker ga v takem kontekstu ne poznamo, Tih, prazen in po svoje lep pa tako izpade kot velik potencial za še kaj več. Recital svoje sorte. Dan za pogovor s seboj, dan za tihe maše.

Enkratna, neponovljiva je zatorej morda najboljša ravno na hrbtni strani. Sprednja, prva stran je zagnana, enkratna, neponovljiva, kot se odraža v vsakem legitimnem singlu/popevki, hrbtna pa je enkratna, neponovljiva na svojstven način. Kot trenutek časa, poguma, želje, mladosti in edinstvene priložnosti. Okustični je posnel ploščo, ki ne razpravlja o okusih, si pa raznovrstnih okusov še kako želi. Skoraj terja jih. Kar je pogum svoje vrste.