Počasi se daleč pride

Shaun Banks ne bi več smel biti neznano ime na naši glasbeni, natančneje (garažno)rockovski sceni. V zadnjih letih je del domačega podtalja že zapopadel tega energičnega mladeniča, oprtanega z električno kitaro in obkroženega z bobnarsko baterijo, ki jo precizno navigira z nogami. Še preden se je Idrijčan Žan Podgornik podal na samostojno pot one-man benda, je igral v punk bendu Šundr, se potem krajši čas pod navdihom Neila Younga in Boba Dylana preizkušal v vodah country folka, nato pa je na križišču treščil v White Stripes in Black Keys ter prodal dušo bluesu. Pred šestimi leti, v začetku leta 2020, je pod umetniškim imenom Shaun Banks katapultiral v orbito prvi singel What Are You Looking For in v nadaljevanju v lastni režiji nanizal serijo singlov, ki jih je naknadno zabeležil na dveh malih vinilkah in nato še na skupni CD plošči Shaun Banks Singles Collection Vol. 1 in 2. Album Deal With The Devil razpre izrazno širino Shauna Banksa, ki je ob energičnem bluesu in (garažnem) rocku spajdašen z mehkejšimi, intimnejšimi toni countrya in folka, ki pa za zdaj ostajajo v objemu vročekrvne naelektrenosti. Z bogatim šaržerjem vzorov in vplivov goji spoštljiv odnos do garažne zakladnice, ne odcepi se od standardov in konvencij rudimentarnega rokenrola, kar prispeva k zaokroženosti albuma, vendar je na njem vseeno za kanec preveč generičnih bluesovskih in rockovskih rifov, spoliranost garažnega zvoka pa mu jemlje iskrivost in neposrednost.

Prelet njegovih dosedanjih singlov razkrije dozorevanje in rast Shauna Banksa, ki je z vsako novo pesmijo samozavestnejši in sproti nadgrajuje svoje tehnično in produkcijsko znanje. Za vse od A do Ž skrbi sam: ob ustvarjanju in nastopanju se posname v svojem sobnem studiu Reverb, zmiksa in objavi songe ter skrbi za promocijo, logistiko in organizacijo nastopov in turnej, na katere se poda s trebuhom za kruhom. V zadnjem obdobju je neštetokrat skočil čez planke in dodobra prekrižaril Evropo, ki je za zdaj njegov na široko odprti poligon za delovanje. Sproti se uči glasbenega biznisa. Z nabranimi izkušnjami, nasveti in novimi znanji se je lotil tudi dolgometražca Deal With The Devil ter z zbranimi enajstimi (doslej še neobjavljenimi) komadi kronal dosedanji diskografski pohod.  

Velika plošča je premišljeno zastavljena. Ima ličen tok in nagovarja z raznorodnostjo in razgibanostjo. Odprejo jo udarna naslovna skladba albuma in dva klena rockovska bluesa: Hey Hey Hey z gostom Goranom Čamparo iz No Rules na orglicah in Smokin’, ki ne skrivajo naklonjenosti do Jacka Whita. Kot strela in grom močne kitarske bravure zarežejo v uho, na krilih minimalizma White Stripes pa Shaun Banks tolče ritem, ki se mu je težko upreti. Sledi prvi odklon od omenjenega vzora, Midnight namreč šarmira s punkrockovsko enostavnostjo in je most k spevnemu garažnorockovskemu štiklu Sunday Blues in k umirjeni numeri For Too Long, ki jo Shaun Banks odigra zgolj na kitaro, brez bobnov, ter odpoje z visokim lebdečim glasom, kot da bi hotel razkazati njegovo širino. S tema dvema skladbama se zaključi prva polovica albuma, ki se nato prelije v Downtown Ho. Ta nas s svojo trdoto preseli v juke house nad Idrijo in se z njo pokloni takšnim velikanom z obrobja, kot sta bila R. L. Burnside in Junior Kimbrough. Sledi še en blues, Baby Let Me Blow Your Harp, kjer Shaun Banks zaigra tudi na orglice. To je reprezentativen komad njegove glasbeniške multipraktike. In tej smo priča tudi v nadaljevanju, v poskočnem komadu Take Me Out in v rockabillyjevsko navihanih Dirty Little Secrets, kjer smo deležni hropeče vokalne interpretacije in stopnjevanja crescenda, po katerem se pride do poslovilne, napol akustične elegije Lonely Again On The Road. 

Album Deal With The Devil razpre izrazno širino Shauna Banksa, ki je ob energičnem bluesu in (garažnem) rocku spajdašen z mehkejšimi, intimnejšimi toni countrya in folka, ki pa za zdaj ostajajo v objemu vročekrvne naelektrenosti. Z bogatim šaržerjem vzorov in vplivov goji spoštljiv odnos do garažne zakladnice, ne odcepi se od standardov in konvencij rudimentarnega rokenrola, kar prispeva k zaokroženosti albuma, vendar je na njem vseeno za kanec preveč generičnih bluesovskih in rockovskih rifov, spoliranost garažnega zvoka pa mu jemlje iskrivost in neposrednost. Besede avtorja, da gre za »večinoma že starejše in med seboj dokaj različne pesmi«, so dovolj povedne, da se s tem albumom zaokroža uvodno obdobje one-man benda Shaun Banks, ki ga pooseblja z dušo in telesom v eni osebi. Z njim dokončno prebija ledino in se dokazuje kot zavzet avtor. 

In tako kot je pripravljen in željan širiti svojo bazo sledilcev, so pred njim novi avtorski izzivi. Da bi izplaval na površje morja tovrstnih samohodcev in revitalizatorjev rock-bluesovske zapuščine, bo moral preseči vzore in rudimente ter fascinacijo nad vsem tem prekletim bluesom in njegovimi junaki. Za zdaj se – za razliko od svojega pajdaškega vzora Samuela Bluesa – na objavah še ni spustil v manj znana območja, da bi prevetril svojo vizijo garažnorockovsko-bluesovskega one-man benda in ji dal več nepričakovanega in nepredvidljivega kreda