29.01.2019

Osamljena zvočna iskanja

Glasba Mihaela Hrustelja izhaja iz klasične glasbe, v katero vključuje elemente glasb sveta, s poudarkom na balkanski, a tudi jazzovske postope, pri čemer se opre celo na hip-hop

Nina Novak

fallen leaves / padlo listje

Mihael Hrustelj

fallen leaves / padlo listje

samozaložba
2018

Velenjčan Mihael Hrustelj je nedvomno volk samotar. Ta misel vznikne že zato, ker se na svojem prvencu fallen leaves/padlo listje predstavlja kot kitarist solist. Vendar gre za glasbenika, ki se je, še preden je začel kazati zanimanje za klasično, jazzovsko in improvizirano glasbo, posvečal rocku in metalu, v srednješolskih letih pa je deloval v velenjskem big bandu. V preteklosti je torej prihajal v stik s številnimi glasbeniki. Kljub temu nekako v osamljenost zazrto zvenijo že same kompozicije, ki so plod njegove težnje po odkritju čudovitega, popolnega tona. Življenjska pot ga je najprej vodila na Fakulteto za management, a ga je srce klicalo h glasbi, zato se je odpravil v Rotterdam na Nizozemskem in tam razvil svoje veščine. Te se od drugih nekoliko razlikujejo. Kajti poleg koncertiranja s triom, ki ga poleg njega sestavljata bas kitarist Jeroen Van der Ley in bobnar George Panaite​, se redno predstavlja tudi solistično. In kar je morda najzanimivejše: glasbeno se še vedno rad opredeljuje za samouka.

Gre za izredno samosvojo glasbo, ki jo je težko umestiti v katerega od predalov; kar danes pravzaprav zagovarjajo številni glasbeniki, s tem da Hrustlju to dejansko uspe uresničiti. Hrustelj namreč ne sledi nobenim že znanim, ustaljenim vzorcem, njegove skladbe so večinoma brez forme, kar ravno omogoča tolikšno žanrsko razgibanost.

Tudi zato morda v roke poprime najnaravnejši inštrument, klasično kitaro, medtem ko se avtorsko opira na navdihe iz narave. Ne čudi, da bi njegovo glasbo najlažje opredelili kot ambientalno, saj z njo slika različna vzdušja, ki se porodijo v notranjosti človeka. Izhaja iz klasične glasbe, v katero vključuje elemente glasb sveta, s poudarkom na balkanski, a tudi jazzovske postope, pri čemer se opre celo na hip-hop. Ob vsem tem pa melodije ostajajo izredno spevne in vzore zanje lahko iščemo v popu ter rocku. Takšna je izredno subtilna naslovna pesem Padlo listje/Fallen Leaves, s katero sprva poseže na območje klasične glasbe, nakar iz nje izlušči temo, ki jo harmonsko obarva in jakostno stopnjuje v različnih variacijah. Za glasbenika, ki si je pri izidu albuma pomagal s crowdfundingom, je prav tako značilna uporaba kitare kot tolkala, čeprav se ne brani niti različnih efektov, vključno z vokalnimi vložki. Tolkalni pridejo najbolj do izraza v Kofeinu/Coffeine in Dajem srce/Giving my heart, medtem ko so Vodni duhovi/Waterspirits posvečeni reki Savinji, katere žuborenje se pretoči v več vrtincev. Vanje vključi tudi vokalne elemente, vendar ti vzbudijo pozornost šele ob spoju z besedilom v skladbah Naj melodija mene šepeta/Let the melody whisper me in Dežne kaplje/Raindrops, pri čemer je prva izvedena v slovenščini in druga v angleščini. Še posebno slednja ga opredeljuje kot kantavtorja, saj gre za večdelno intimno izpoved.

V svojih kompozicijah se Hrustelj naslanja na naravne elemente. Vodni duhovi/Waterspirits, denimo, častijo vodo, zemljo bi lahko zastopala pesem Njen nasmeh/Her smile, zrak Naj melodija mene šepeta/Let the melody whisper me in ogenj kofeinsko kaotična Kofein/Coffeine. Na splošno je večina skladb dokaj mirnih in mehkih, a se vanje prikradejo trši odseki. Vse jih prevzema nekakšna naravna surovost, ki je v mnogočemu posledica minimalne obdelave zvoke in izrazite individualistične naravnanosti umetnika. Gre za izredno samosvojo glasbo, ki jo je težko umestiti v katerega od predalov; kar danes pravzaprav zagovarjajo številni glasbeniki, s tem da Hrustlju to dejansko uspe uresničiti. Hrustelj namreč ne sledi nobenim že znanim, ustaljenim vzorcem, njegove skladbe so večinoma brez forme, kar ravno omogoča tolikšno žanrsko razgibanost. A v splošnem je na albumu veliko vračanja k posamičnim motivom, dosti je ponavljanja izbranih pasaž, nizanja akordov, kar ustvarja vtis lebdenja skladb v nedorečenosti, deloma tudi neizraznosti, saj na določenih mestih dobimo občutek, da pesmi niso dovolj dodelane - kot da bi jih avtor šele gradil. Čeprav ima njegovo muziciranje nadvse tehtne osnovne gradnike, zametke kompozicij, nekako vseeno še naprej tipa po površini. In nazadnje nastavki tega, v kar bi se glasba lahko razvila, izzvenijo s sklepno skladbo Dobro jutro/Good Morning – v impresijo tihega trenutka iz življenja slehernega med nami, ki nas pravzaprav šele povabi k iskanju in nas vrne na sam začetek. Kamor pa se vsaj deloma odpravimo tudi zato, da bi ob drugem poslušanju le zaslišali več otipljivih zvočnih dražljajev.