28.02.2019

Prostranstva improvizacije

Prvič pri nas je nastopilmladi francoski organist Baptiste-Florian Marle-Ouvrard. Za svoj prvi nastop v Sloveniji je pripravil spored, ki ga je zasnoval tako, da svojemu novemu občinstvu razkaže predvsem svojo izjemno tehnično spretnost in umetnost improvizacije, s katero je zaslovel.

Tomaž Gržeta

Baptiste-Florian Marle-Ouvrard
Foto: © Cankarjev dom

Ob vsem nepreglednem bogastvu orgelskega repertoarja, ki sega čez skoraj sedem stoletij, od poznega srednjega veka do danes, pogosto pozabljamo na še en velik in pomembni del tradicije orgelske glasbe: improvizacijo. Orgle so glasbilo, na katerem je bilo skozi zgodovino improviziranje verjetno najpogostejše in najobsežnejše. Delovno mesto cerkvenega ali dvornega organista je pogosto zahtevalo posebno spretnost improvizacije, s tem pa ustvarjanja vedno novega, izvirnega, enkratnega repertoarja, ki je glasbeni podobi določene cerkve ali dvorne kapele dajal posebno vrednost unikata, pridih prestiža. Organisti so zato pogosto uživali poseben ugled. Številni glasbeniki, danes znani predvsem kot skladatelji, so v svojem času sloveli kot spretni improvizatorji na orglah; spomnimo se imen, kot so Johan Sebastian Bach, Dietrich Buxtehude, César Franck, Louis James Alfred Lefébure-Wély, Franz Liszt, Louis Vierne, Jehan Alain, Jean Guillou, Daniel Roth ...

Kljub nepopolnemu finalu nam bo blesteči slovenski debi mladega francoskega virtuoza ostal v trajnem spominu, kajti kvalitetni (oziroma kakršnikoli) orgelski recitali v Gallusovi dvorani so sila redki, obisk karizmatičnega glasbenika, ki očara poslušalce številnih evropskih dežel, pa tudi naših ljubiteljev orgelskih spektaklov nikakor ni pustil ravnodušnih.

Tej dolgi in ugledni tradiciji ne le izvajanja zapisanega repertoarja, temveč tudi spretne in domiselne improvizacije na kraljici glasbil se je v zadnjih letih pridružil izvrstni mladi francoski organist Baptiste-Florian Marle-Ouvrard (1982). Od leta 2015 deluje kot organist pariške cerkve sv. Evstahija, ki se ponaša z največjimi orglami v deželi. Njegovi mentorji med študijem v Parizu so bili Olivier Latry, Thierry Escaich, Pierre Pincemaille in François-Xavier Roth. Je večkratni prejemnik nagrad na tekmovanjih, kjer ocenjujejo orgelsko improvizacijo in kompozicijo (Leipzig, 2009; Luxembourg, 2011; Kaliningrad, 2011; Chartres, 2012 itd.). Leta 2007 je napisal oratorij Noetova barka za zbor, orkester in orgle. Svoj repertoar izdatno razširja s številnimi priredbami simfonične glasbe. Sodeluje tudi s francoskimi kinematografi, z orgelsko improvizacijo namreč spremlja neme filme. Improvizacija pred občinstvom je zagotovo »adrenalinski šport«, zato morda ne preseneča, da se Marle-Ouvrard kot rekreativni pilot strastno ukvarja tudi z letalstvom.

Za svoj prvi nastop v Sloveniji je pripravil spored, ki ga je zasnoval tako, da svojemu novemu občinstvu razkaže predvsem svojo izjemno tehnično spretnost in umetnost improvizacije, s katero je zaslovel, pa tudi očarljivo prepričljive transkripcije del, izvirno napisanih za orkestrsko zasedbo. Za začetek je predstavil svojo interpretacijo enega zahtevnejših orgelskih del Johanna Sebastiana Bacha, Preludij in fugo v e-molu, BWV 548. Med preludijem je deloval nekoliko negotovo, a se je do fuge že povsem zbral in prepričljivo sklenil izvedbo, ki je bila slogovno spoštljiva, tehnično zgledna, iz perspektive osebnega poustvarjalnega vložka pa precej nevtralna. Sledili sta veliko bolj žlahtni in poosebljeni interpretaciji dveh priredb: Trije plesi Jehana Alaina so nastali kot orkestrsko delo, skladatelj jih je pozneje prilagodil svojemu glasbilu, odlomke iz baletne suite Ognjeni ptič Igorja Stravinskega pa smo slišali v priredbi Pierra Pincemailla. V obeh ciklih so prišle močno do izraza izjemna virtuoznost, mladostna, eksplozivna energija ter pretanjena muzikalnost glasbenika, ki je v orglah Gallusove dvorane našel svojemu temperamentu ustrezno rezkost, barvno in dinamično intenziteto, a tudi nežne zvočne odtenke. Navdahnjen z izbranim repertoarjem in mogočnim Schukejevim glasbilom, s katerim se Cankarjev dom ponaša od leta 1982, je Marle-Ouvrard napovedani spored sklenil z obsežno ter vsebinsko bogato in oblikovno izjemno zaokroženo improvizacijo. Z njenimi zadnjimi takti bi se dogodek lahko iztekel kot enkratno doživetje in sklenjena celota, vendar je občinstvo (v nadpovprečnem številu in očitno navdušeno) izprosilo dodatek. In ta je, žal, podrl skladnost celote. Tehnično površna, prehitra in neizrazna priredba Cvetličnega valčka Čajkovskega je nekoliko pokvarila vtis, čeprav je našla smiselno mesto v konceptu sporeda.

Kljub nepopolnemu finalu nam bo blesteči slovenski debi mladega francoskega virtuoza ostal v trajnem spominu, kajti kvalitetni (oziroma kakršnikoli) orgelski recitali v Gallusovi dvorani so sila redki, obisk karizmatičnega glasbenika, ki očara poslušalce številnih evropskih dežel, pa tudi naših ljubiteljev orgelskih spektaklov nikakor ni pustil ravnodušnih.