14.08.2020

Solistični violinski recitala Črtomirja Šiškoviča na 68. Festivalu Ljubljana

Zagotovo je letošnja 250-letnica smrti slovitega violinista, pedagoga in skladatelja Giuseppeja Tartinija botrovala solističnemu nastopu Črtomirja Šiškoviča, odličnega slovensko-italijanskega violinista in enega največjih specialistov za Tartinijevo glasbo.

Franc Križnar

Črtomir Šiškovič
Foto: Franc Križnar

Zagotovo je letošnja 250-letnica smrti slovitega violinista, pedagoga in skladatelja Giuseppeja Tartinija (1692–1770) botrovala solističnemu nastopu Črtomirja Šiškoviča (r. 1956), odličnega slovensko-italijanskega violinista in enega največjih specialistov za Tartinijevo glasbo. Z njo se umetnik veliko ukvarja tako na svojih koncertih kot na posnetkih in ploščah (posnel je okoli sedem zgoščenk). Šiškovičeve interpretacije so bile v debeli uri čista inštrumentalna absolutna glasba, prava apoteoza glasbe same.

Njegov tokratni zalogaj je prinesel pet Tartinijevih Sonat za solo violino. Zvrstile pa se niso kronološko, saj bi bilo težko izbrati posrečen odsek, ki bi Tartinija prikazal v kar najsuverenejši luči. Z odra Viteške dvorane je namesto tega zvenel neke vrste umetnikov cvetober Tartinijeve glasbe oziroma njegovih solističnih sonat: št. 30 v d-molu, B. d3, št. 6 v e-molu, B. el, št. 24 v D-duru, B. D4, št. 17 v D-duru, B. D2 in št. 7 v a-molu, B. al. Za konec smo kot umetnikovi posebni zahvali polnoštevilnemu občinstvu prisluhnili še dvema stavkoma (hitro in počasi) iz Tartinijevih Malih sonat, ki so se ohranile v padovanski baziliki sv. Antona. Tam je Tartini sklenil svoj življenjski opus.  

Šiškovič igra na izvirno baročno violino in tudi tak lok, njegove interpretacije pa so v prvi vrsti tehnično (intonančno) več kot neoporečne. Velike mednarodne afirmacije so ga v zadnjih dvajsetih letih pripeljale do statusa enega največjih specialistov prav za baročno glasbo. Med njimi so na prvem mestu zagotovo dela prvaka južne veje baroka, G. Tartinija. Ta so kompozicijsko še dodatno mediteransko navdahnjene in vse po vrsti sonate, ki jih je mnogo več kot pri »konkurenčnem« predstavniku severnega baroka, J. S. Bachu. So pa tudi ritmično kontrastne. Šiškovič je tokratni spored postavil v neke vrste poustvarjalni in ne kronološki red. Med njimi so bile štiristavčne (3) in tristavčne (2). Poudarek je bil v kar dveh od teh na temi z variacijami, v eni od njih (št. 17) pa smo kot zadnji, četrti stavek slišali celo značilni furlanski ples Furlano. Kljub temu da gre za neke vrste absolutni glasbeni opus G. Tartinija, ima skoraj vsak stavek ali pa vsaj vsaka sonata svoj programski pedigre. Šiškovič je znal v slehernem stavku najti melodično ritmično poanto in ohraniti črno-belo kontrastiranje, značilno za avtentično baročno glasbeno slikanje. Njegov poustvarjalni credo se je pel od uvodne Sonate št. 30 prek št. 6, 24, 17 in 7. Prvi violinsko poustvarjalni vrh je dosegel v hitrem drugem (Allegro assai) in v sklepnem stavku iste sonate (Presto). Tega izvajalskega naboja potem ni razpustil niti v zadnjih dveh Tartinijevih Sonatah, št. 17 in 7 z že omenjeno Temo z variacijami. Šiškovič in njegova violina sta pela, podoba Tartinijeve glasbe same je bila v letošnjem za Tartinijevega razglašenem letu aktualna in radoživa, nikakor in nikoli pa rekonstrukcija glasbene zgodovine. Kajti Tartinijeva glasba in njegov opus sta mnogo več kot zgolj slovensko-italijanski barok ali mediteranska glasba (četudi to vsekakor sta), sta namreč tehtna in skrajno zanimiva predstavnika glasbe celotnega evropskega prostora, komparativno seveda z že omenjenim skladateljevim severnim konkurentom v Bachu.

Šiškovičeve interpretacije so bile v debeli uri čista inštrumentalna absolutna glasba, prava apoteoza glasbe same.