Songi za zaljubljence po Cankarju

Album Erotika (Ugledališčena poezija Ivana Cankarja), ki ga kot skladatelj podpisuje Janez Dovč, je izšel iz kabaretskega projekta v celjskem gledališču, kjer so igralci skozi songe uprizorili znano zbirko največjega prozaista slovenske moderne. V splošni zavesti je obveljalo mnenje, da je bil med četverico Cankar najmanj nadarjen pesnik. To na oko morda tudi drži, vendar nikakor ne pomeni, da ni bil nadarjen, saj tedaj kontroverzna Erotika vsebuje kar nekaj odličnih verzov. Vprašanje je sicer manj relevantno za album, ki ga obravnavamo, saj se forma songov besedilno ne opira na poezijo kot avtonomno pisano in govorjeno besedo, ampak se uravnava predvsem glede na njene uglasbitvene potenciale. Prav tako bomo tu album obravnavali kot samostojno enoto, brez ozira na kabaretsko izvedbo. To nam omogoča že album sam, saj gre za distinktivno, zaokroženo glasbeno enoto, ki po formi ne odstopa pretirano od standardnih albumov, sestavljenih iz komadov.

Erotika in poezija … O tem je odlično pisala pesnica Anne Carson v znamenitem eseju Grenko-sladki eros, ki je v prevodu pred štirimi leti izšel pri založbi LUD Literatura. Gre za filološko-filozofsko študijo, ki skozi branje antične književnosti in njenega oblikovanja pojma erosa pride do njegovega psihološkega bistva. Bistvo erosa in s tem erotike (ne kot žanra mehke pornografije, ampak kot oblike odnosa) je takšno soočenje posameznikov, ki preizkuša meje njiju samih in razpira nova polja izkušenj, s katerimi se subjekti erosa omamljajo. Zaradi preizkušanja meja je zmeraj tudi boleče, saj te meje krši, in evforičen, kadar se zdi, da je prišlo do zlitja v novo enoto. 

Temu lahko dodamo cinično pripombo: erotika je igra projekcij, dveh fantazmatskih podob, ki jih vpisujemo drug v druge in trpimo, kadar se naši umisleki ne ujemajo z resničnostjo Drugega. Vsekakor pa tovrstni odnos vzbuja celo paleto čustev in vsaj začasno razburka duševnost ter ustvarja (pretežno) iluzijo novega smisla. Kot tak je nadvse hvaležen za obravnavo v poeziji in glasbi. Skladatelj Janez Dovč večinoma spretno manevrira med sintpopom, elementi ljudske glasbe, mehkim jazzom, soulom in klasičnimi popevkami. Žlahtni komercialni žanri, katerih mešanica nas lahko popelje do prevzetosti ali pa pusti vtis pragmatične instrumentalizacije teh žanrov. Počasni tempo ob stilskih figurah pogosto ustvarja noir atmosfero, ki je mestoma stereotipna. Posebno draž, presežke na albumu, ustvarijo vokalisti, med katerimi so seveda igralci kot šolani interpreti in sprožilci emocij.

In v skladu s tem opisom lahko ocenjujemo ta album, ki ga najdemo tudi na pretočnih platformah. Vsebuje svoje vrhunce, obenem pa nas lahko čustveno in zvočno zasiči. Skladatelj Janez Dovč večinoma spretno manevrira med sintpopom, elementi ljudske glasbe, mehkim jazzom, soulom in klasičnimi popevkami. Žlahtni komercialni žanri, katerih mešanica nas lahko popelje do prevzetosti ali pa pusti vtis pragmatične instrumentalizacije teh žanrov. Počasni tempo ob stilskih figurah pogosto ustvarja noir atmosfero, ki je mestoma stereotipna. Posebno draž, presežke na albumu, ustvarijo vokalisti, med katerimi so seveda igralci kot šolani interpreti in sprožilci emocij. Žan Brelih Hatunić iz komada Ljubica moja ustvari pravi hit in odlično zaigra na naše notranje strune. Aleksander Tolmaier s svojim basom navduši v dveh komadih, recimo v songu Liturgija v kombinaciji s prav tako odlično interpretacijo Tanje Potočnik. In ta je spet prepričljiva v komadu Ne glej me tako. Skratka, prednost, ki jo v glasbi lahko ima angažiranje igralcev z glasovi različnih zvenov, ki s svojo interpretativno širino nudijo dodatne možnosti, je vsekakor izkoriščena. Album je po moji oceni prepričljivejši do sedme pesmi (od enajstih), potem pa učinek nekoliko izzveni v opisani stereotipnosti. Celostno gledano, sta tematika erotike in imaginarij, ki ga premorejo Cankarjeve pesmi, ustrezno zaokrožena in album ima svoj distinktivni pečat.

Za tiste, ki jih zanimajo ljubezenski songi, glasbena romantika, prefinjen sentiš, za zaljubljene in tiste, ki so to bili, je to album, ki ga vsekakor priporočam. Ne gre le za kombinacijo znanih form brez presežka, nasprotno, v najboljših momentih prav znani vzorci dajo podlago za izraz nekega specifično slovenskega faktorja, ki ga je težko opisati, a ga najdemo tako v mnogih ljubezenskih pesmih različnih žanrov kakor tudi v ljudski glasbi. Morda nekaj takega, čemur klišejsko rečemo »slovanska duša« in kar bi lahko povezali z občasnimi izbruhi nedolžne predanosti, pripravljenosti izstopiti iz preračunljivosti in zlaganosti, nekaj čistega. Vse to je bilo še kako značilno za Cankarjevo življenjsko in politično držo. A to seveda lahko vodi tudi v nekritičnost; romantiko in eros je dobro jemati z nekaj distance in v ustreznih odmerkih.