07.06.2012

Stopiti moramo skupaj!

V Pogovoru tokrat Peter Andrej, s katerim se je Katarina Juvančič pomenila o Kantfestu in kantavtorstvu.

Katarina Juvančič

Peter Andrej (foto: Katarina Juvančič)
Foto: Katarina Juvančič

Za spremembo bom začela malce bolj osebno, ker so pač s tokrat predstavljenim ruškim praznikom povezani mnogi moji spomini, predvsem na odraščanje in zorenje v (kant)avtorskem smislu. Kantfest je bil pred natančno štirimi leti moja prva postaja na glasbeni poti. Na oder sem takrat stopila zgolj za šalo. Zato, da bi videla, kako izgleda muzika z druge perspektive, »od zgoraj« (kot glasbeni kritik, fotograf in poslušalec si za to izkušnjo pač prikrajšan). In sem kar ostala. S Kantfestom smo v tem desetletju zoreli mlajša generacija domačih kantavtorjev in kantavtoric – Boštjan Narat, Marko Grobler, Tadej Vesenjak, Katarina Avbar in mnogi drugi. V naslednjem bodo na Kantfestu zoreli in se brusili tisti, ki šele prihajajo. Čedalje več jih (nas) je in čedalje glasnejši s(m)o.

Novemu zagonu kantavtorstva botruje več razlogov – med drugim priljubljenost in usidranje kantavtorskih praks v široko razumljeni popularni glasbi (vrata je odpirala starejša generacija kantavtorjev, kot so Vlado Kreslin, Jani Kovačič, Iztok Mlakar, Adi Smolar) ter unikum časa, v katerem živimo in v katerem ljudje čutijo potrebo po umetniškem artikuliranju sveta. Zaradi ekonomske krize in mizerne kulturne piče pa obenem solistično nastopanje in DIY (naredi sam) logika postaja (naj)bolj sprejemljiv finančni model za mnoge glasbenike. Najpomembnejši razlog pa tiči v razvoju, profesionalizaciji in specializaciji določenih infrastruktur, ki so ponudile roko tudi takšnemu načinu glasbenega ustvarjanja (od določenih medijev do glasbenih festivalov). Med njimi je gotovo najzaslužnejši festival Kantest International, ki entuziastično odpira prostor novim kantavtorskim silam, združuje generacijsko in žanrsko najrazličnejše (kant)avtorske pristope ter že desetletje skrbi za oblikovanje kvalitetne glasbene platforme.

Njegov snovalec in realizator, oče in mama, srce in motor je Peter Andrej, ruški kantavtor, ki je v zadnjem desetletju z neutrudnim iskanjem ter promoviranem starih in svežih domorodnih »kant« (kot se ljubkovalno imenujejo nagrajenci festivala), negovanjem mednarodnih kantavtorskih povezav ter vztrajnim nagovarjanjem lokalnih in nacionalnih, ruralnih in urbanih centrov moči zaslužen za to, da je Kantfest danes trdno umeščen na domače in tuje festivalske zemljevide. In tudi za to, da se je na oder ojunačil stopiti kak sobni pevec-kitarist, ki bi drugače ostal zgolj varilec, policaj ali doktor znanosti. O tem in še marsičem naj spregovori sam.


Piše se leto 2012. Kantavtorji se pojavljajo na naslovnicah časopisov, polnijo klube in celo koncertne dvorane, mediji obširno poročajo o njihovih albumih, koncertih, njihovih protestnih, družbeno angažiranih akcijah, citirajo njihove komade. Kantavtor je »fant s kitaro«, poslušamo. Kantavtor je nekdo, ki sicer še ni objavil avtorskih pesmi, ampak »dela na tem«. Torej, za začetek razčistiva – kdo je kantavtor/kantavtorica in zakaj je z definiranjem tega »pojočega-pišočega-razmišljujočega subjekta« tak križ? Nek splošni konsenz vendarle mora obstajati, mar ne?

Konsenza ni, ali če parafraziram stari pregovor – sto ljudi, dvesto oči in čudi. No, če hočeva biti bolj redoljubna in stvar spraviti pod streho, potem se osredotočiva na bistveno. Torej, kantavtor je nekdo, ki dela svojo muziko in poje svoje pesmi. Ne bi se omejil zgolj na kitaro – inštrument je lahko karkoli, ob čemer lahko poješ oziroma se spremljaš – to so lahko tudi sempli, glasbene podlage, mešalec za beton, kuhinjski piskri, da seveda ne naštevam klasičnih inštrumentov, kot so klavir in podobno.

Najpomembnejša vloga Kantfesta je, da povezuje kantavtorje in kantavtorice. Je kanal, skozi katerega tečejo in se združujejo različne struje, glasbeniki, pesniki in poezija, založbe, kritiki, organizatorji.

Če smo še pred desetimi in več leti poslušali, da mladih kantavtorjev pravzaprav nikjer ni, je danes situacija popolnoma drugačna. Kantavtorji in kantavtorice vznikajo iz lokalnih, ruralnih, urbanih okolij. Se strinjaš, da v zadnjih letih doživljamo nekakšen kantavtorski bum? Koliko je k temu pripomogel Kantfest? Kako se je vse skupaj pravzaprav začelo in kam je v teh 10 letih Kantfest prispel?

Ja, res imamo svojevrsten paradoks. Pravijo, da nam nataliteta pada, število kantavtorjev pa raste. Ampak to je tako kot z lokalnimi nevihtami – pridejo in grejo. Zato mislim, da to še ni pravi razlog za evforijo. Treba je analizirati prerez stanja, pogledati kritično maso. Ta se zelo, zelo počasi, a vztrajno povečuje. Monografija o slovenskih kantavtorjih in kantavtoricah, ki bo predvidoma letos izšla pri mariborski založbi Litera, kaže, da imamo v Sloveniji vsaj 40 kantavtorjev, ki izstopajo po kvaliteti. Najpomembnejša vloga Kantfesta je, da povezuje kantavtorje in kantavtorice. Je kanal, skozi katerega tečejo in se združujejo različne struje, glasbeniki, pesniki in poezija, založbe, kritiki, organizatorji. Zadnje čase se vse bolj uveljavljamo tudi na evropski glasbeni oziroma kantavtorski sceni. Pravkar je Kantfest evropska prestolnica kantavtorstva, gosti kantavtorje z različnih koncev Evrope pa tudi iz Slovenije. Kantfest se je rodil pred desetimi leti in se začel dreti: »Na kant ali v kanto?« In so vsi mislili, da se mali zafrkava. Pa se ni! V vseh teh letih se je iz rodnih Ruš razširil še v druge konce in kraje in je sčasoma postal tudi mariborski, ljubljanski, mednarodni, danes celo evropska prestolnica kantavtorstva. Vse skupaj se je začelo kljub ignoranci – na lokalni in državni ravni.

Kantfest je bil prvi (in je danes najpomembnejši) festival, ki se je specializiral za promocijo kantavtorske glasbe. Danes to poleg Kantfesta počnejo še trije – Kantout v Tolminu, FAG (Festival akustične glasbe) v Žalcu oziroma Grižah in letos premierno tudi Kantastik v Ljutomeru. Torej v nobenem od večjih mest. Kako si to razlagaš? In nenazadnje, zakaj Ruše? Zakaj se ruškemu Kantfestu reče festival?

Ruše so imele in še vedno imajo svoj glasbeni potencial. Imajo svoje umetnike, ki so širše prepoznavni, kot so Mia Žnidarič, Matjaž Javšnik, Nika Perunovič, Toxsick, Lauženki in še bi lahko našteval. Na tem koncu se je marsikaj dogajalo, predvsem v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ker smo se samoorganizirali predvsem mimo politike; v tem času je deloval tudi legendarni ruški mladinski klub Rumkukla, kjer smo se zbirali mladi, kot gobe srkali vse mogoče vplive ter se tudi marsičesa naučili. Predvsem tega, da se je treba bati lastne »zarukanosti« in samovšečnosti. Takrat nam je postal jasno, da je treba odpreti okna in stopiti iz svoje »rumkukle«, se razgledati naokoli, povabiti ljudi, iti ven, v svet, in se vrniti. Tudi Kantfest ima podobno zgodbo. Pred uradnim začetkom Kantfesta, natančeje leta 2000, je Xenia Jus v baru Charlie v stari Ljubljani izvedla samostojni projekt Kanta-fest, na katerem je sodelovalo nekaj kantavtorjev. Kako leto je ta projekt počival, potem sem se odločil, da peljem to idejo naprej v Rušah pod okriljem Cezama (Center za mlade Ruše), in sicer v malo drugačnem formatu, da bi dal možnost nastopanja oziroma predstavitve tudi manj znanim in nadobudnim kantavtorjem ter da prilagodim tudi ime. Tako je nastal Kantfest.

Dobra ideja, vztrajnost in denar so tu vseeno ključni. Vsi festivali, ki jih omenjaš, so seveda dobrodošli, saj nenazadnje kantavtorjem omogočajo več koncertov ter medijske pozornosti. Upam, da se bodo prijeli oziroma zdržali. Zdi se, da so velika mesta polna samih sebe, da čakajo velike zvezde. Takšna je tudi sredinska kulturna politika: čim več blišča, da se zakrije beda. Prav zato toliko bolj spoštujem tiste, ki hočejo in uspejo to preseči. V tem smislu nam je prišel naproti tudi Kino Šiška, ki nas podpira že od samega začetka delovanja.

Z nagradami, ki smo jih poimenovali zlata, srebrna in bronasta kanta, smo ubrali nasprotno smer od glamurja!

Poleg tega je Kantfest edini tovrstni festival tekmovalnega značaja, ki hkrati odpira prostor mladim, še neuveljavljenim kantavtorjem. Zakaj takšna strategija? Po kakšnem ključu izbirate najboljše? V čem vse se tekmovalni del Kantfesta razlikuje od ostalih tekmovalnih glasbenih festivalov?

Nagrade, ki smo jih uvedli in jih podeljujemo, ne želijo spodbujati zagrizene tekmovalnosti, ampak je njihov namen na humoren način – kar je razvidno že iz samih imen nagrad (nagrajenci dobijo v dar prave kante za smeti) – spodbujati izbrane avtorje. Tiste, ki se na naš razpis prijavijo, skozi sito spusti naša žirija referenčnih imen. Sestavljajo jo kantavtorji Jani Kovačič, Xenia Jus ter Adi Smolar, glasbena poznavalca in kritika Gregor Bauman ter Jure Potokar in radijska urednica Urška Čop Šmajgert. Ti s svojimi izkušnjami že vrsto let zagotavljajo referenčni izbor kantavtorjev za tekmovalni del festivala in pomagajo tudi na druge načine. Glede nagrad je bilo veliko pomislekov, a to je bila stvar prebliska – eni ga razumejo v smislu pirotehnike, meni pa je bližje ognjemet prebliskov, kakršne je izvajal Ivan Volarič Feo. Z nagradami, ki smo jih poimenovali zlata, srebrna in bronasta kanta, smo ubrali nasprotno smer od glamurja!

V kolikšni meri je Kantfest vpet v lokalno okolje, v kolikšni meri ga podpira in obratno, kakšen je torej status Kantfesta v lokalnem okolju?

Cezam oziroma Center za mlade Ruše je prepoznal Kantfest kot zanimivo priložnost, da s tem uveljavi tudi svoje ime, kar je bilo za sam začetek festivala pomembno, saj smo s tem dobili na voljo vsaj infrastrukturo in golaž. Tako sta skupaj s Klubom KU-KU že od vsega začetka producenta festivala. Ostalo sem moral zagotoviti sam, s prijavo projekta na vse konce in kraje. Ministrstvo je doslej projekt podpiralo, sicer s skromnimi sredstvi, a vendar. Tokrat je festival pred vrati, superministrstvo pa še ni podalo odgovora glede sofinanciranja, kar je stresno, še posebej zaradi tega, ker je festival za Ruše pomemben. Kantfestu obisk iz leta v leto raste, Ruše se vpisujejo na mednarodni glasbeni zemljevid, med tujimi in domačimi kantavtorji poteka živahna medkulturna izmenjava – tujci prihajajo k nam, mi k njim. Če bi se vložilo malo več finančnih sredstev v ta projekt, bi nam to morda prineslo tudi kako delovno mesto, ki ga ljudje na našem koncu krvavo potrebujejo.

V začetku leta je v medije pricurljala vest o peticiji za priznanje kantavtorstva kot specializiranega poklica na področju umetnosti. Kako si razlagaš dejstvo, da kantavtorstvo še danes ni priznan poklic, vpisan v register poklicev? V čem je težava? Kakšen je odnos kulturne politike do kantavtorskega ustvarjanja, kakšne izkušnje ima s tem Kantfest, je kulturna politika dolžna podpirati kantavtorstvo in Kanfest? Kako pa sodelujete z EPK-jem?

V vseh teh letih sem se naučil, da je kulturno politiko treba soustvarjati, ne pa se prepustiti uradniški avtomatiki. Če ne, se lahko hitro znajdeš v fasciklu B4 levo, za katerega še pristojni čez čas pozabijo, da je tam. Preprosto je treba biti glasen in stopiti skupaj! Taka je bila tudi naša pobuda za ureditev statusa kantavtorja kot samostojnega umetniškega poklica, ki ga doslej kljub več kot 40-letni tradiciji kantavtorstva na Slovenskem ni bilo. Strokovna komisija do danes še ni dala predloga za uvrstitev tega poklica med specializirane umetniške poklice, zato smo se zganili kantavtorji sami. Na ministrstvo smo poslali pismo s peticijo vred in strokovno argumentirali naše zahteve. Pričakujemo, da bodo naše argumente in predlog upoštevali! Ali je kulturna politika dolžna podpirati takšne avtorje, kot so Fran Milčinski Ježek, Svetlana Makarovič, Marko Brecelj, Jani Kovačič, Tomaž Pengov, Xenia Jus … in druge? Je! Tako kot šolnike. Kantavtorjev ne moreš prepustiti trgu, ker nas bo zradiral. Tržno nismo najbolj zanimivi, v komercialnem smislu »se ne splačamo«. Kdo pa naj nas uči izražanja misli, čustev, če ne umetniki in učitelji? Nas morda tega učita trg in vox populi? Trg in ulica nas pripeljeta tja, kjer je Hitler nehal! … Z EPK-jem se bomo, kot kaže, vključili v program Mariborske literarne hiše!

Mi smo ena velika družina in tovariško podpiramo drug drugega. (foto: Katarina Juvančič)Glede na to, da (vsaj kot se meni zdi) na kantavtorski sceni vladajo tovariški odnosi, ki se najverjetneje utrjujejo tudi na takšnih dogodkih, kot je Kantfest, ali bi si upal trditi, da obstaja skupnost kantavtorjev? So del te skupnosti tudi kantavtorji, ki živijo in ustvarjajo v Sloveniji, pomembno prispevajo k pestrosti domače glasbene krajine in h kvaliteti kantavtorstva, a ne pišejo/pojejo v slovenskem, temveč kakšnem drugem (maternem) jeziku, kot na primer Damir Avdić in Chris Eckman? Je »kantavtorska scena« inkluzivna ali ekskluzivna?

Mi smo ena velika družina in tovariško podpiramo drug drugega. Vsi vlagamo v akcije tudi veliko svoje dobre volje, truda in neplačanega dela. Tu ni nobenega »in« ali »out«. Kdorkoli je za dobrobit kantavtorske scene pripravljen kaj narediti, je zelo dobrodošel, saj tako in tako dela tudi za svoje dobro. Če kdo misli, da se ga ne bodo dotaknili nobeni ukrepi, se moti. Zdaj gre res za to, da kantavtorska in na splošno vsa kulturniška scena preživi in se razvija naprej. Zato je treba stopiti skupaj!

Konec junija pa nas čaka
še festival Spogledovanje literature in glasbe,
ki ga Kantfest pripravlja
v sodelovanju z založbo Litera. Tokrat bo posvečen proznemu slemu.

Pod okriljem Kantfesta se odvijajo tudi druge dejavnosti, povezane s sodobnim vrvenjem kantavtorstva doma in v tujini. Nam lahko poveš nekaj tudi o teh aktivnostih? Kakšni so načrti?

Uh, veliko je tega … Aprila smo šli v Aarhus na Dansko, kjer smo se predstavljali kantavtorji Marko Grobler, Andrej Tomšič, Bojan Sedmak in Peter Andrej. Te dni se s projektom Playing4Integration / Ustvarjajmo skupaj končuje projekt Ruše – Evropska prestolnica kantavtorstva. Med 30. majem in 4. junijem je tako 26 avtorjev ustvarjalo na delavnicah co-writinga (skupno pisanje pesmi; op. p.) in z novim gradivom nastopalo od Ruš do Pavlove hiše v Potrni v Avstriji, tudi v Mariboru in drugje. Poleg tega smo v teh dneh dorekli tudi praktične stvari, naredili načrte za prihodnost, postavili spletno stran www.playingforintegration.com, kjer je dostopna tudi vsa naša glasba. Naslednja postaja je Dublin na Irskem, kjer se evropski kantavtorji srečamo med 16. in 23. septembrom. Kantfest bo predvidoma tja odpeljal kantavtorice in kantavtorje Xenio Jus, Katarino Juvančič, Dejana Lapanjo, Janija Kovačiča in še koga. Še pred Irsko oziroma v začetku avgusta potujemo v Bosno in Hercegovino. Pot nas bo zanesla v Zenico, Banja Luko, Mostar, Sarajevo, kjer bomo gostovali skupaj z bosansko pesniško diasporo v Sloveniji. 25. avgusta v Ruše prihajajo naslednji festivali – Dani prijatelja knjige z Reke, Sajam tolerantne knjige iz Beograda, Novosarajevski književni susreti (Novosarajevska književna srečanja), pisci in kantavtorji. Kot vidite, se radi družimo z literati. Rad bi omenil še Glasbeno galerijo v Trubarjevi hiši literature, ki je predstavljala najbolj znane in aktivne domače kantavtorje in kantavtorice na dogodkih, ki so lani potekali v koprodukciji s kulturnim klubom Nomadi. Konec junija pa nas čaka še festival Spogledovanje literature in glasbe, ki ga Kantfest pripravlja v sodelovanju z založbo Litera. Tokrat bo posvečen proznemu slemu. Žirija in publika bosta izbrali najatraktivnejšo kratko zgodbo in jo »nemarnofajn« nagradili, kantavtorji pa bodo pristavili piko na i.

In za konec, kaj nam kantavtorji lahko povedo o življenju tukaj in zdaj, zakaj je vredno prisluhniti prav njim? In kje, za vraga, se skrivajo ženske kantavtorice?

Čas je vse, kar imaš. In svoboda je draga. Vsak mora plačati svojo ceno! Takšne razdirajo kantavtorji! In ženske se nič ne skrivajo, kar sedem se jih bo 15. junija predstavilo na 10. Kantfestu v Rušah. Bomo blaženi med ženami!

***

Tik pred objavo intervjuja nam je Peter Andrej sporočil, da je zaradi neurejenih razmer v kulturni politiki (na lokalni in nacionalni ravni) Kantfest prestavljen na konec avgusta (25. 8.).