Uroki sodobnosti

Pred poldrugim letom je pri založbi Društva slovenskih skladateljev (DSS) izšla zgoščenka z naslovom Urok: Izbrane slovenske skladbe za violino solo ter violino in klavir (Spell: Selected Slovenian compositions for solo violin and violin and piano). Naslov in dejstvo, da sta spored posnela vrhunska slovenska klasična glasbenika – violinist Janez Podlesek in pianist Jan Sever, daje misliti, da bomo slišali precej klasičen spored, a se album takoj razkrije kot vse prej kot klasičen. O sporedu je v spremni besedi z veliko občutka Leon Stefanija zapisal, da »izbor zasedbe in slogovna naravnanost nakazujeta samosvojo programsko rešitev: štiri dela za violino solo oklepata po dve skladbi za violino in klavir – slogovno gre za dela ekspresionizma in novega ekspresionizma. Bolj pestrega programa si skoraj ni mogoče zamisliti. Zgoščenka prinaša lep okrušek stoletja ustvarjalnosti za violino in klavir oziroma za solistično violino skozi oči vrhunskih mojstrov svojih glasbil.« Iz besedila, ki je na voljo tudi v angleščini, izvemo, da ideja za naslov albumu prihaja od ene od skladb, Šavlijevega Uroka II za violino in klavir. Ta je, tako kot preostale skladbe z izjemo Kogojevega Andanta, nastala ravno za duo Podlesek-Sever. Spored torej kljub vtisu, ki ga morda pušča naslov, ni antologija, ampak nabor del slovenskih ustvarjalcev, ki sta jih na koncertih krstila Janez Podlesek in Jan Sever. Gre za glasbenika, ki sta danes med najbolj prepoznavnimi slovenskimi klasičnimi glasbeniki, v duu pa uspešno sodelujeta od dijaških dni. O zeitgeistu našega časa je zaenkrat težko govoriti brez potrebne časovne distanciranosti, a vendar sem prepričan, da bodo tehnično izpopolnjene in umetniško navdihnjene in povedne interpretacije, ki jih ponuja album Urok, uspešno prestale preizkus časa ter tudi v naslednjih desetletjih poslušalcem ponudile tako tehten vpogled v neko obdobje slovenske ustvarjalnosti za violino in klavir kot tudi enkratno estetsko izkušnjo in užitek poslušanja.

O uravnovešenosti njunega skupnega izražanja se lahko prepričamo že med poslušanjem prve skladbe na sporedu. Suito Jake Puciharja (2012) predstavita temperamentno in jasno poudarita različne navdihe, ki so značilni za skladateljev slog, v njemu se namreč srečujeta in dopolnjujeta jezika klasike in jazza. S posebno nežnostjo in spevnostjo oživita tudi postromantično Sonato št. 3 Janija Goloba (2012). Sledi sklop skladb, v katerih občudujemo Podleskovo mojstrsko obvladanje violine in pretanjeni občutek za interpretacijo, s pomočjo katerega v vsaki skladbi poišče bistvo in tega z zavidljivo prepričljivostjo in neposrednostjo ponudi v posluh. V njegovi izvedbi zvenijo Angel Nenada Firšta (2011), Poskočna Tomaža Habeta (2020), Pizziccato mobile Igorja Dekleve (2020) in Rhizôme Tomaža Sveteta (2020). Ta relativno nova dela s pričujočimi posnetki dobijo referenčne interpretacije, ki jih predstavljajo v kar najboljši luči. Spored skleneta Urok II Petra Šavlija (1999–2020) in pred tem Andante za violino in klavir Marija Kogoja (1924). Slednja je edina skladba na sporedu, ki časovno ne sodi v naš čas, Podlesek in Sever sta jo v spored uvrstila zato, ker »je brezčasna in deluje sodobno tudi v tem času. Kljub kvaliteti te izjemne skladbe pa jo vse premalokrat slišimo na naših odrih. Najina želja je, da bi jo poleg vseh odličnih novih skladb predstavila na tej zgoščenki in približala morebitnim poslušalcem, predvsem mlajši generaciji.«

S tem je vsaj do neke mere določeno ciljno občinstvo albuma: nagovarja predvsem tisti del poslušalstva, ki se nagiba k novejši, bolj aktualni klasični ustvarjalnosti. O zeitgeistu našega časa je zaenkrat težko govoriti brez potrebne časovne distanciranosti, a vendar sem prepričan, da bodo tehnično izpopolnjene in umetniško navdihnjene in povedne interpretacije, ki jih ponuja album Urok, uspešno prestale preizkus časa ter tudi v naslednjih desetletjih poslušalcem ponudile tako tehten vpogled v neko obdobje slovenske ustvarjalnosti za violino in klavir kot tudi enkratno estetsko izkušnjo in užitek poslušanja.