28.05.2018

Večer romantične glasbe z orkestrom Alumni in dirigentom Zoranom Bičaninom

Po dobrem letu je znova nastopil simfonični orkester Alumni, v katerem so se pod vodstvom dirigenta Zorana Bičanina zbrali študentje in diplomanti Akademije za glasbo.

Aleš Nagode

Orkester Alumni

Po dobrem letu je znova nastopil simfonični orkester Alumni, v katerem so se pod vodstvom dirigenta Zorana Bičanina zbrali študentje in diplomanti Akademije za glasbo. Njihov nastop smo pričakovali z velikim zanimanjem. Po bleščečem večeru Beethovnove glasbe lansko leto smo namreč pričakovali, da bo orkester nakazal smer, v katero se bo razvijal.

Drugi koncert simfoničnega orkestra Alumni in dirigenta Zorana Bičanina torej ni razočaral. Pokazal je stalnost v prizadevanjih in sposobnostih ansambla ter dokazal, da mladi dirigent zori v interpretacijski kreativnosti in tehnični usposobljenosti. Tako od orkestra kot dirigenta si potemtakem lahko obetamo še veliko vrhunske glasbe.

Na sporedu sta bili standardni skladbi iz repertoarja 19. stoletja. V prvem delu so s solistom, violončelistom Sebastianom Bertoncljem, izvedli Koncert za violončelo in orkester št. 2 v h-molu, op. 104 Antonina Dvořaka. Nemajhne težave, ki jih to izrazno in tehnično kompleksno delo postavlja pred izvajalce, so reševali ustvarjalno posrečeno. Solist se je izkazal s poglobljenim razumevanjem dvoplastne izrazne zasnove, ki niha med skrajno dramatičnim izrazom na eni ter nežno liričnostjo na drugi strani. Prvega je podal s prepričljivim, zvočno vseskozi polnim tonom in lahkotnim, skoraj samoumevnim obvladovanjem virtuoznih prvin. Pri drugem pa je pokazal sposobnost za tenkočutno oblikovanje artikulacijskih, dinamičnih in tonskih odtenkov, ki so oživili čustveni naboj nežnejše plati Dvořakove glasbe. Zoran Bičanin in člani orkestra so bili več kot le zanesljiva spremljava; bili so partner, ki je s solistom gradil raznolike, nenehno spremenljive zvočne konstelacije. Izkazali so se v zvočno in barvno uravnovešenih odsekih polnega orkestrskega zvoka, še bolj pa v pretanjeno oblikovanih barvnih kombinacijah, v katerih so se nekateri člani orkestra s solističnimi vlogami izkazali kot vreden partner odličnega solista. Vendar bi vse to ostalo zgolj vrsta posrečenih epizod brez trdnega oblikovnega okvira, če orkestra in solista ne bi z izjemno domišljeno izbiro tempov in primernim interpretativnim poudarjanjem oblikovne strukture usmerjal dirigent. Z njim je simfonizirani značaj tega koncerta zaživel v polnosti.

Druga točka večera, Simfonija št. 5 v e-molu, op. 64 Petra I. Čajkovskega, je prinašala podobne, a v marsičem morda tudi nekoliko zahtevnejše naloge. Dirigent in orkester sta se znova srečevala z raznoliko, izrazno še nekoliko bolj razpeto glasbo. In tudi tokrat nas niso razočarali solisti, ki so občuteno podajali čudovite lirične melodije in poskrbeli za to, da nas njihovo (pre)pogosto ponavljanje ni začelo utrujati. Uravnotežena zvočnost orkestra in izenačenost posameznih skupin godal sta omogočili transparentno podajanje mestoma zapletenih prepletov raznolikega motivičnega gradiva. Pri tem so se večinoma uspešno izogibali pastem, ki jih nastavlja nekoliko nenavadna, morda sem ter tja groba, k zvočnim neravnovesjem stremeča orkestracija. Ob poznavalskih posegih dirigenta so se celo najsilovitejši hudourniki trobilnega zvoka zlili v uglajen tok živopisnih zvočnih barv. V splošnem se je interpretacija popularnega dela uspela izogniti tudi pretirani sentimentalnosti, ki jo še vedno pogosto srečujemo pri izvedbah del P. I. Čajkovskega. Lirični deli so ohranili značilno izraznost, a niso nikoli zdrsnili v plehko sladkobnost. Tudi plesna občutenost tretjega stavka ni izzvenela v praznini revijske glasbe, ampak zaživela v lahkotnem, z okusnimi rubati gnanem glasbenem toku.

Drugi koncert simfoničnega orkestra Alumni in dirigenta Zorana Bičanina torej ni razočaral. Pokazal je stalnost v prizadevanjih in sposobnostih ansambla ter dokazal, da mladi dirigent zori v interpretacijski kreativnosti in tehnični usposobljenosti. Tako od orkestra kot dirigenta si potemtakem lahko obetamo še veliko vrhunske glasbe.