22.01.2019

V vilinskem vrtu z orkestrom Alumni

Vrhunski dosežki umetnike na neki način obvezujejo, še zlasti na začetku njihove umetniške poti. To velja tudi za orkester Alumni Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani in njegovega vodjo, dirigenta Zorana Bičanina.

Aleš Nagode

Orkester Alumni

Vrhunski dosežki umetnike na neki način obvezujejo, še zlasti na začetku njihove umetniške poti. To velja tudi za orkester Alumni Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani in njegovega vodjo, dirigenta Zorana Bičanina. Po dveh koncertih v minulih sezonah so umetniki znova stopili na oder in se izpostavili vprašujočim pogledom občinstva: sta bila sijajna prva koncerta naključje, morda le slepilo presenečenja nad nepričakovanim?

Koncert orkestra Alumni Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani je pokazal, da njegovi dosežki prejšnjih let niso bili naključje. Še enkrat je potrdil, da le iskreno prizadevanje in trdna odločenost, da vsak prispeva  k skupinskemu dosežku, utirata pot do odličnih glasbenih izvedb.

Spored koncerta jih je popeljal na nove poti. V preteklih letih so izvajali predvsem dela, ki so s svojo trdno formalno zasnovo in dramatičnim izrazom že sama precej prispevala k prepričljivemu končnemu glasbenemu učinku. Zanesljiva, mestoma virtuozna izvedba je bila dovolj. Tokrat pa je dirigent posegel po delih francoskih skladateljev s preloma iz 19. v 20. stoletje, ki s svojo subtilno niansirano zvočno paleto terjajo bistveno drugačen pristop.

Že izvedba prve skladbe sporeda, Preludija k favnovemu popoldnevu Clauda Debussyja, je pokazala, da sta se ansambel in njegov vodja odpravila raziskovat nove plasti orkestrskega glasbenega izraza. Morda je najmanj presenetilo dovršeno oblikovanje podrobnosti v številnih solističnih nastopih, v katerih so se odlikovali mnogi orkestrski glasbeniki, zlasti tisti iz pihalske sekcije. Pretanjena domišljenost njihovih linij se je odvijala na zvočnem ozadju, ki ga je z izjemno disciplino in posluhom za celoto slikal godalni korpus. Pa vendar bi njihovo prizadevanje brez zanesljivega vodenja dirigenta, ki je znal poskrbeti tako za doziranje zvočnih mas kot za domišljen arhitektonski lok formalno ohlapno zasnovane skladbe, zlahka razpadlo v skupek posrečenih odlomkov.

Podobne kvalitete smo lahko občudovali v delih, ki sta bili na spored uvrščeni zaradi odpovedi solistke večera. V Faurejevi Pavani, op. 50. so bila jasno izrisana nasprotujoča si zvočna polja, ki gradijo oba krajna dela te tridelno zasnovane skladbe. Značilno faurejevski melodični tok je bil podan z veliko mero razumevanja formalne zgradbe in njene notranje tektonike. Prav vse orkestrske skupine so se izkazale, in to tako v podajanju melanholičnega lirizma kot v podajanju kontrastno zasnovane spremljave, nad katero je prvi zato še toliko prepričljiveje zaživel. Ravelova Pavana za umrlo infantinjo je zazvenela kot protiutež Faurejevemu delu. Čeprav je izrazno in po zahtevah, ki jih terja od izvajalcev, sorodna Faurejevemu delu, je vseeno kompozicijsko bistveno bolj uravnotežena in dovršena.

Večer je sklenila izvedba stavkov iz suite Ma mere l’oye, ki je bila nekakšen magistrale doseženega. Kompleksno Ravelovo delo je glasbenike ponekod prignalo do meja v danih pogojih dosegljivega. A vseskozi jim je uspelo ohranjati čar, ki je poslušalce popeljal v vilinski vrt francoskega glasbenega impresionizma.

Koncert orkestra Alumni Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani je pokazal, da njegovi dosežki prejšnjih let niso bili naključje. Še enkrat je potrdil, da le iskreno prizadevanje in trdna odločenost, da vsak prispeva  k skupinskemu dosežku, utirata pot do odličnih glasbenih izvedb. Vendar se stvaritve članov orkestra ne bi mogle povezati v tako prepričljivo celoto brez izjemnega prizadevanja njihovega vodje, dirigenta Zorana Bičanina. Nocojšnji koncert je potrdil, da se zanesljivo razvija v enega najprodornejših slovenskih dirigentov mlade generacije. Njegovi nastopi zadnjih let kažejo neprestano poglabljanje razumevanja strukture glasbenih del, naraščajoče veselje do kreativnega oblikovanja orkestrskega zvoka, vedno bolj sproščen ustvarjalni dialog z izvajalci in, nenazadnje, izjemen smisel za motiviranje kolegov glasbenikov. Vse to obeta, da bo v prihodnje ob ustreznih priložnostih še naprej pomembno prispeval k slovenski glasbeni kulturi.