25.08.2016

Vile, ptice in svitanja

Izročilo slovenske popevke gre naprej tudi pri mlajših generacijah, za katere se zdi, da jih staro ne zanima več tako zelo. Tokrat se ga lotevata Nina Strnad in Peter Mihelič.

Matej Krajnc

V luči življenja- Zgodbe Slovenske popevke

Nina Strnad & Peter Mihelič

V luči življenja- Zgodbe Slovenske popevke

ZKP RTV Slovenija
2016

Izročilo slovenske popevke gre naprej tudi pri mlajših generacijah, za katere se zdi, da jih staro ne zanima več tako zelo. A vedno znova se dozdeva, da ga odkrivajo in ne morejo mimo njega; tako ali drugače se na neki točki ustavijo pri tem izročilu.

Danes, ko so sedemdeseta nova petdeseta, je precej nehvaležno govoriti o »mlajši generaciji«, je pa včasih nujno, sploh zato, da se še bolj jasno vidi: čeravno je zlato obdobje slovenske popevke izdihnilo že tam nekje sredi sedemdesetih, od takrat pa smo na tem področju ustvarili bolj malo primerljivega, se vedno nekaj zgodi, ko zaslišimo Orion, nekaj podobnega kot v ZDA s Stardust, Summertime in tovrstnimi standardi. Imamo svojo »Slovenian Songbook«, in zdaj je pred nami še eno novo poglavje zgodovine tega izročila.

Če kaj, potem je za ploščo V luči življenja- Zgodbe Slovenske popevke, ki je pred nami, treba napisati, da je minimalistična v pravem pomenu besede. Glas in klavir, kot piše; in ko dobro pomislimo, se zdi, da česa več niti ne potrebujemo. Glas Nine Strnad ni neznan, spremlja nas že lep čas, čeravno ne tako dolgo, da bi jo lahko šteli za starosto ali kaj podobnega. Ne, sodi v mlajšo generacijo, ki se na takšen ali drugačen način sprehaja med jazzovsko in pop interpretacijo.

Kaj nas torej čaka? »Salonski« klavirski jazz ali klubski klavirski jazz, bolj temen, bolj zakajen, s holidayjevskim pristopom k že znanim melodijam? Hm … Tu je dvanajst bolj ali manj znanih tem, ki se začnejo z nočjo in končajo s svitom; ti skrajnosti sta Privškovi Zlati prah imaš v očeh in Nad mestom se dani. Vmes so Soss, Robežnik, Gregorc, Sepe, Koder, pesmi, kot so Orion, Vonj noči, Črni klavir, S teboj, Vila z Rimskega zidu in besedila Košute, Šömna, Strniše, Jesiha, Elze Budau in Dušana Velkaverha. Zgodbe slovenske popevke, ki se je začela s pesniki, nadaljevala z besedilopisci in zdaj meandrira med boljšimi in slabšimi slednjimi.

Moram priznati, da sem z zanimanjem pričakoval ploščo slovenskih popevk Nine Strnad, morda tudi zato, ker se mi je na mnogih večerih popevke v spomin temu ali onemu preminulemu protagonistu, protagonistki ali ob obeleženju tega ali onega jubileja zdelo, da Strnadova izstopa iz povprečja pop pevk pri nas. Je manj izumetničena, interpretacija se zdi pri njej pomembnejša od glamurja in samopomembnosti, ne posega po odvečnih modnih vokalnih manierizmih, skratka, zdi se ukrojena iz drugačnega blaga. Žal pa se plošča nagiba bolj v salonsko smer. Nina Strnad se preveč trudi, dikcija je pogosto preveč izumetničena, da bi dosegala visoko interpretativno raven, kot smo jo sicer pri njej že kdaj slišali na kakšnem od številnih gala večerov. Kot da bi ji ukazali, kako naj poje, da se bo razumela prav vsaka beseda, pri čemer nato ta razumljivost pohodi samo sebe. Prav pri Orionu in sklepni pesmi Nad mestom se dani je to najbolj moteče; spominja na pevsko dikcijo starih slovenskih pevcev in pevk, ko je bilo treba ostro izgovarjati r-je in zaključke besed in se je vse slišalo silno čudno, mislim na čase pred Ladom Leskovarjem in Katjo Levstik. Izmed »starost« se je morda Majda Sepe (čeprav šele pozneje) najbolj zavedala, da izgovorjava ne sme posegati v občutje. Seveda, morda je tako, kot slišimo na plošči, prav, morda se tako spodobi in je pravično; Nini Strnad ne bi želel odrekati zaslug za njen trud. Vendar se moram vseeno vprašati, ali res ni nobene mlajše pevske osebnosti, ki deluje pod okriljem nacionalke, ki bi premogla kaj pravega swinga in bi zvenela naravno in ne tako, kot da se neizmerno trudi? Šolska dikcija še ni fraziranje in še zdaleč ne jazz, navadno tudi ne popevka. Kvečjemu je morda neke vrste izhodišče, a nikakor ne zavezujoče. Pri Strnadovi se je doslej zdelo, da odstopa od tega kalupa. Morda odstopa tudi tokrat, le da pada v drug kalup. Na plošči na srečo vsaj ni t. i. (kvazi) R’n’B petja in že samo zato smo lahko do Strnadove nekoliko bolj mili, toda vseeno se zdi, da je večino časa v obleki Hucka Finna. Kaj vem, zakaj, kakor pravi neka druga slovenska popevka.

Ploščo bomo arhivirali kot dobro idejo. Klavir Petra Miheliča je vedno soliden, klasično suveren, vendar takisto znotraj začrtanih mej »zgodb slovenske popevke«. Kar je najpomembnejše, ve, kako se stvarem streže, ve, kako mora klavir iskati svoje trenutke okrog glasu in pod njim, da ga ne »pohodi«; včasih se zgodi kvečjemu obratno. Morda bi morali oba protagonista pustiti v kakšnem preddverju, da bi se pogovarjala in muzicirala, ter ju posneti na skrivaj. Stavim, da bi v tem primeru nastala drugačna plošča, takšna, ki bi si jo raje zavrtel večkrat. Še vedno pa zaupam v pevske sposobnosti Nine Strnad in čakam, da jo spet slišim na kakšnem jubilejnem večeru.

Še eno poglavje revizitiranja zgodovine slovenske popevke je tako za nami. Na ZKP naj razmislijo, ali ne bi zgodovine enkrat za spremembo prepustili alternativnim pristopom.