Zadnja petletka na tej strani Alp

Dolgo smo čakali na novo izdajo Olfamoža, samostojnega avtorskega alter ega Andreja Fona, ki ga že dolgo spremljamo na različnih sub- in kontrakulturn(išk)ih robovih, od glasbenih in improvizatorskih do performerskih, lutkarskih, pedagoških in še kakšnih. Iz vrste nekdanjih in aktualnih zasedb (Strahuljarji, Žoambo Žoet Workestrao, Kraški solisti, Horda grdih, Barka tone in bele plombe, Samo Gromofon, Tropičja, Svojat, Oholo!), projektov in sodelovanj, predstav in performansov posebej štrli njegov solistični kontrakantavtorski projekt. Odlikuje ga rudimentaren slog in samonikel pristop, s katerim nenehno preizkuša svoje meje in naše živce. Kot samouk, zagreti zbiratelj inštrumentov, izumitelj doma narejenih novih replik zvočil in glasbil, eksperimentator in improvizator s pridom koristi številne sprotne prakse sodelovanj, ustvarjanj in nastopanj ter to presnavlja v samosvoji trdoživi, prekrvavljeni in nenavadni ustvarjalnosti. Ta družbeno angažirana plošča bo na dolgi rok izpadla za mastno zabeljeno kroniko zadnjih petih let na tej strani Alp, ki jih je vsak zase tako ali drugače preživel in jih še naprej prežvekuje. Za razliko od dobršnega kosa aktualne domače glasbene produkcije je Olfamož z zdravo mero razuma, veliko žlico humorja in flaškico strupa ujel bizarnost polpreteklega in še kar trajajočega vsakdana. Ne gradi gradov v oblakih, ne zateka se v iluzije, ne strelja štosov za razvedrilo, ne beži pred stvarnostjo – razgalja jo in zdravi.

Ker se počasi daleč pride in ker se picajzlastemu Olfamožu nikamor ne mudi, se je celih deset let čakalo na Popizdajo, ki je nastajala brez nuje in pritiska, tako da si je res vzela čas za to, da je s preciznim skalpelom obrezana balasta in z mirno pinceto iz koščkov sestavljena v zaokroženo in homogeno celoto. Na prvi pogled se je s to ploščo obrnil k solističnemu delu po kopitu prvenca Omahuj! iz leta 2013, k čemur je v dobršni meri prispevala prisilna osama med koronakrizo, a na njem se ne presliši prispevka vključenih starih in novih, bližnjih in občasnih sodelavk in sodelavcev Olfamoža z naše impro, eksperimentalne, novojazzovske in rockovske scene. To jo navezuje na drugi album, Hupam, da ste dobro, ki je bil posnet v spremstvu Olfamoštva. Z novo ploščo se Olfamož nikamor ne obrača ali vrača, ampak gre naprej v koraku s časom in nikoli ni osamljeni samohodec. 

V olfamoževski maniri dvoumno naslovljena plošča ujame začaranost časa, v katerega smo ujeti: (1) naravnost vpraša, kam je zares zašel naš pop(rock), (2) žvrkljanje, ponavljanje in vrtenje naslova po jeziku sproži življenjsko in politično vprašanje, za kakšno izdajo spet gre in kdo je koga izdal, (3) tako da ga bolj znervirani (z razlogom) preberemo kot poslovenjeni popizditis. Songi iger besed in sprotnih haikujev ostro zarežejo v uho z zvočno-stilsko razgibanostjo, ki spodbuja in sproža domišljijo podob in senc. Vendar se pri tem še zdaleč ne vprašaš, kaj je pesnik hotel povedati. Zametki in prvi osnutki te izdaje segajo v koronarazdobje, ko nas je Olfamož obdaril s karantenskima priboljškoma Ažurni boogie in Dotaknila si se me tam ter s programskim Agit popom, ki v kombinaciji s preostalimi novimi komadi strežejo ne le odmeve polpreteklega zaprtja in izolacije, ampak odzive in izbruhe na aktualno družbeno stvarnost okoli nas. Zbadljiva plošča s svojim bluzom pikro obdeluje zadnjo petletko življenja ter secira živelj in duše na tej strani Alp. V hudomušno strupenih in nagajivo začinjenih songih se besedne in sporočilne igre stanja duha Slovencev in slovenceljnov obračajo kot za stavo, na novo porojene fonetične premetanke pa pribijejo na trdna tla. In to skozi celotno ploščo, od uvodnega Debelega rtiča, ki zbudi otroško moro, do zaključnega, devetega Umetnga nosu, ki ga kratka pamet preobrazi v »umetnost«. Humor, ironija, burleska, nadrealizem, absurd in groteska nas soočajo, če ne kar streznijo s temami, kot so stanovanjska (ne)politika, aktualni politični uroki, turistična beda, spranost opevane osamosvojitve, počlovečeni bacili in virusi itd.

Tako kot je sporočilna ost Olfamoža zašiljena in angažirana, je po glasbeni plati bogata in bore malo minimalistično ukrojena. Izbirčna naposlušanost godb sveta je ves čas prisotna v glasbeni liriki Olfamoža, ki je izmuzljiv, nepredvidljiv in težko umestljiv že od solističnega prvenca Dorem ifasola v solati, objavljenega leta 2000 pod imenom Andrej Fon, tj. v protofazi Olfamoža. Popizdaja streže muziko preobratov in uletov, mimogrede nas ponese v Louisiano, puščavo, na Jamajko, v bluesovski bar, tudi v pop pa musique concrète in zvočne umetnosti, v ložo teatra ali kabareja, kjer godejo Tiger Lillies, Tom Waits, US Maple, Mr. Quintron, Residents, Eugene Chandbourne in nenazadnje Marko Brecelj. Kako smo pred časom zagrabili Fonovo izjavo, da mu je še ob zibelki pel Marko Brecelj, česar se sam pač ne spomni, a so mu povedali starši in nato še sam Brecelj, čigar duha v Olfamoževem kredu ne moremo preslišati, tako kot ne Ivana Volariča – Fea, ki mu je svojčas na koncertu zalučal svojo pesniško zbirko v glavo. Olfamož se ne baha in je samo hvaležen za takšne primerjave, nenazadnje je njun dobrohotni bodočnik, ki nadaljuje na samosvoj način in brez pretenzije po posnemanju, kar je v času vsesplošnega copy-pastanja toliko bolj dobrodošlo in vredno hvale. Naprej pelje dolgo tradicijo sarkazma, humoreske, ironije, burleske in ludizma na Slovenskem, naj bo v maniri Frana in Franeta Milčinskega, Hinka Smrekarja, Emila Filipčiča, Kostje Gatnika, Svetlane Makarovič, ali pa še širše, ko seže k Daniilu Harmsu in Monthy Pyton. 

V navihanem in šaljivem tonu glasba hodi z roko v roki z besedo. V maniri iznajditelja samouka se je kot neandertalec v digitalni dobi, lahko bi celo rekli dinozaver, lotil nove plošče z danes že zastarelimi novimi tehnologijami. Dokončni izdelek snemanja, montiranja, lepljenja, sestavljanja in na koncu miksanja je nastal z dolgoletnim sodelavcem Sašem Kalanom, ki mu je tokrat stregel nasvete in na koncu masteriral to zgužvanko. Če je bil prvenec Omahuj! še samoprodukt, Hupamo, da ste dobro rezultat kolektivne igre z Olfamoštvom, je tretji album združil izkušnjo obeh, tako da zdaj sproža srčno željo po tem, da bi doživeli njegovo živo izvedbo z živim veččlanskim popmoštvom. In sproži se v nas tudi misel, kaj bi bilo, če bi pri aranžmajih in produkciji takšne plošče sodeloval kaliber mojstra Bojana Adamiča, ki je pred pol stoletja bdel nad Brecljevim Cocktailom. Tako kot se moramo za boljše razumevanje navedene večne »pop« izdaje poglobiti v kontekst časa, v katerem je nastala, je za Olfamoževo Popizdajo treba vstopiti v čevlje zadnje petletke, da bi v vsej njeni pisanosti in prodornosti dojeli njeno aktualnost. Ta družbeno angažirana plošča bo na dolgi rok izpadla za mastno zabeljeno kroniko zadnjih petih let na tej strani Alp, ki jih je vsak zase tako ali drugače preživel in jih še naprej prežvekuje. Za razliko od dobršnega kosa aktualne domače glasbene produkcije je Olfamož z zdravo mero razuma, veliko žlico humorja in flaškico strupa ujel bizarnost polpreteklega in še kar trajajočega vsakdana. Ne gradi gradov v oblakih, ne zateka se v iluzije, ne strelja štosov za razvedrilo, ne beži pred stvarnostjo – razgalja jo in zdravi.