15.11.2019

Žan Tetičkovič: Potovanja

Mednarodno priznani domači jazzist Žan Tetičkovič bo 17. novembra v Kino Šiška izvedel projekt Requiem za mešani zbor Glasis, ki ga vodi Ernest Kokot, in jazzovski kvartet.

Nina Novak

Žan Tetičkovič
Foto: Angela Wu

Malo je tako celovitih glasbenikov, kot je Žan Tetičkovič, ki se v tujini predstavlja z imenom Jean John. S prejemom kar treh nagrad Ameriškega združenja glasbenih ustvarjalcev in izdajateljev ter posebne nagrade Johnny Mandel je Slovenijo nedvomno močno vtisnil na zemljevid sveta. Tetičkovič pri tem ostaja globoko zavezan glasbi, s pomočjo katere slika tragedije, radosti, upe in zmage. Zdi se, da s svojimi deli potuje, a ne le po različnih deželah, četudi ga je želja za znanjem povedla čez pol sveta, temveč odhaja na pot skozi čas.

V preteklost in kdaj tudi v prihodnost, z željo po razumevanju izzivov, ki jih predenj postavlja življenje. Že vse od leta 2014, ko je v sodelovanju z Big Bandom RTV Slovenija predstavil avtorski projekt OASIS, ga v prihodnost nedvomno vabijo velike zasedbe in večstavčna dela, ki črpajo navdih tako v jazzovski kot klasični glasbi. Po albumu The Port of Life, na katerem je popisal svojo migrantsko izkušnjo, in njegovem nadaljevanju, ki bo luč ugledalo prihodnje leto, bo 17. novembra v Kino Šiška izvedel projekt Requiem za mešani zbor Glasis, ki ga vodi Ernest Kokot, in jazzovski kvartet. Tokrat prav z njim vabi v obdobje Palestrine. Trenutno se nahajam na nekakšnem razcepu, iz katerega ena pot vodi v skladanje in igranje jazzovskih kompozicij ter druga izključno v skladanje klasičnih del. Vendar bi rad poudaril obe smeri, saj do njiju negujem enakovreden odnos in se kreativno razvijam v povsem svoji smeri. Zanimivo je, da mi je klasična glasba dodala novo platformo za razumevanje jazza, čeprav se morda to sliši nenavadno, a vedno bolj razumem in posledično spoštujem jazzovsko tradicijo.

Po skoraj desetletju življenja in ustvarjanja v New Yorku si svoj dom zamenjal z Barcelono, kjer si vpisal magistrski študij. Kar pomeni, da boš najmanj eno leto precej bližje evropski klasični glasbi, ki jo v svojih delih združuješ z ameriško, jazzovsko tradicijo. Najbrž se mnogi (jazzovski) poslušalci sprašujejo, ali ne bo v prihodnje prva morda prevladala nad drugo.

Res je, trenutno se nahajam v Barceloni, kjer opravljam magistrski študij jazz tolkal na konservatoriju Liceu. Po skoraj devetih letih v New Yorku sem se za to potezo odločil iz več razlogov, med njimi pa je najpomembnejši ta, da še nisem opravil magisterija, čeprav se zavedam, da nisem vsak dan mlajši. Med drugim sem potreboval tudi spremembo okolja. New York je zelo specifičen in za zdravje kreativnosti je bila ta sprememba, predvsem delovnega okolja, nujna. Že po mesecu dni bivanja v Barceloni se misel kaže kot resnična, saj imam veliko več časa za pisanje in načrtovanje projektov, boljše delovne razmere ter izredno navdihujoč umetniški prostor. Trenutno se nahajam na nekakšnem razcepu, iz katerega ena pot vodi v skladanje in igranje jazzovskih kompozicij ter druga izključno v skladanje klasičnih del. Vendar bi rad poudaril obe smeri, saj do njiju negujem enakovreden odnos in se kreativno razvijam v povsem svoji smeri. Zanimivo je, da mi je klasična glasba dodala novo platformo za razumevanje jazza, čeprav se morda to sliši nenavadno, a vedno bolj razumem in posledično spoštujem jazzovsko tradicijo. Znanje, pridobljeno v klasični kompoziciji, natančneje v klasični harmoniji, kontrapunktu in orkestraciji, vključujem v nove projekte, kakršna sta The Port of Life II. Enso in Requiem, kjer se pojavita tako godalni orkester kot veliki zbor. Bi pa kljub temu poudaril, da selitev v Evropo ni bila želja po večji bližini klasični glasbi, temveč družini.

Oba žanra, čeprav ne povsem enakovredno, veljata za visoko umetnost. Bi rekel, da je poslušalska izkušnja – pa tudi ustvarjalna – nekako duhovno vzvišena glede na to, da spajaš najboljše elemente obeh? Torej kompozicijske pristope klasične glasbe in celovitost večstavčnih del s pretočnostjo ter improvizacijo jazza.

Seveda, ta želja je globoko v meni. Čeprav svojih del ne morem opredeljevati kot vzvišena, je stremljenje k popolnosti in h kreativni svežini zame kot skladatelja, ustvarjalca ter glasbenika zelo pomembno. Gotovo predstavlja navdih in hkrati cilj. Gre za dve smeri, ki potrebujeta popolno predanost, da bi dosegel presežke, a ju, kot sem omenil že prej, negujem predvsem zaradi svoje potrebe po skladanju del, ki se bodo, upam, v prihodnosti dotaknila poslušalcev na nov, umetniško izredno dovršen, a edinstven način. Navsezadnje spajanje jazza in klasične glasbe v zgodovini glasbe ni nič novega. Lahko bi naštel ogromno avtorjev, vendar že sama združitev obeh žanrov dopušča kar precej še neodkritega prostora tako za izjemnost kot izvirnost. Večstavčna dela in glasbene oblike, ki jih poznamo iz klasike, je seveda vedno znova zanimivo vključevati v jazz, vsaj meni, saj gre za oblike, ki delujejo.

Že na prvencu The Port of Life si vokal uporabil orkestralno, kar vsaj na slovenskih tleh ni najpogostejši primer. V novem delu Requiem jazzovski kvartet nadgrajuješ z zborom. Čeprav se te vsaj skozi prizmo dosedanjega dela najtesneje povezuje z jazzovsko glasbo, si prej skladatelj kot kompozitor, in ti vokalu ne namenjajo vedno pozornosti, kakršno bi si jo inštrument vseh inštrumentov zaslužil. Kaj sam spoznavaš v procesu odkrivanja in vključevanja glasu v svoja dela?

Začetki mojega ukvarjanja z vokalno glasbo, če odmislim priložnostne pojave tu in tam v kakšnem šolskem zboru, se direktno navezujejo na začetke mojega študija in raziskovanja polifonije, modalne glasbe ter vključevanja te v jazzovsko improvizacijo. Modalna glasba mi je dala nov pogled na kompozicijo. Vertikalno dojemanje, ki sem ga bil vajen iz jazza, sem zamenjal oziroma nadgradil s horizontalnim načinom skladanja, medtem ko so vertikalne strukture, ki se pojavljajo med vodenjem več glasov, le posledica pravilnega gibanja. Izjemno poglobljen pogled na identiteto in funkcionalnost modusov ter modalne glasbe je bil seveda neizbežen. In tako je tudi samo razumevanje pripeljalo do velikega spoznanja, da vsak modus zase predstavlja celotno življenje, pravilno in logično melodično gibanje znotraj njega pa izjemno povezanost z naravo, in to tako iz estetskega kot tudi matematičnega oziroma simetričnega vidika.

Tisto, zaradi česar je Requiem na neki način nekaj novega, vsaj zame kot skladatelja in, upam, tudi poslušalca, pa je predvsem kompozicijska igra s tako imenovanimi pravili ter zakonitostmi, ki so ključni del modalnega vodenja glasov v stilu Palestrine in nenazadnje tudi prepoznavna umetnost polifonije. Na te sem med skladanjem Requiema za razliko od tradicionalnega prepovedovanja v kompozicijah gledal kot na navdihe za melodične fragmente in improvizacijske forme, medtem ko v najbolj izrazitem kontekstu ta pravila včasih predstavljajo skelet celotne kompozicije.

Mešani pevski zbor Glasis prihaja iz Markovcev, kraja blizu Ptuja, kjer si odraščal. Srečuješ in sodeluješ s številnimi svetovno znanimi glasbeniki, vendar v svoje projekte redno vključuješ slovenske glasbenike. Če dovoliš nekaj provokacije: je to zaradi priložnosti same ali dejstva, da se zlahka postavijo ob bok najboljšim na svetovni ravni?

Slovenski glasbeniki, tako jazzovski kot klasični, so izjemni glasbeniki ne le v našem, temveč svetovnem merilu. Če dam primer: ko sem za premiero projekta The Port of Life uporabil godalni kvartet iz Brooklyna, sem bil precej razočaran in po poslušanju posnetkov ni bilo primerjave s slovenskim kvartetom, ki je album posnel. Seveda pa je treba tudi razumeti, da največ koncertov na visoki ravni še vedno izvedem v Sloveniji in je samoumevno, da je zaradi logistike in finančnih razlogov najbolje angažirati naše glasbenike. Vendar se ves čas zavedam, kakšno srečo imam, da so ravno ti glasbeniki hkrati eni najboljših, najbolj točnih in profesionalnih. Nenazadnje seveda ne gre zanemariti niti kulturne povezanosti.

Če je prvenec temeljil na lastni izkušnji, si tokratno izhodišče poiskal v zgodovini, saj izhajaš iz modalne glasbe iz časov Palestrine, medtem ko je besedilo izvirnik Liber Usualisa iz 11. stoletja. Kaj te je navedlo k iskanju navdiha tako daleč nazaj in na kakšne načine si raziskoval umetnost takratnega obdobja?

Sama zamisel za nastanek Requiema je nastala kot skupek vseh naštetih navdihov, zaokroženih v celoto, in ideja za kontekstualizacijo v sklopu velike rekvijemske maše ob prebiranju tradicionalnih besedil v latinščini iz Liber Usualisa, katerih prvotna oblika so gregorijanski korali. Med tehničnim procesom skladanja sem ob analizi v vsakem od njih najprej skušal najti povezavo med besedilom in melodičnim gibanjem, nato sem identificiral zakonitosti, si zastavil izzive v kreativnem procesu … Vse pravkar povedano se je sčasoma preoblikovalo v celotne kompozicije in improvizacijske sheme. Z ozirom na globino rekvijemske maše gre za edinstven projekt, ki pa ne daje poudarka na religijo, temveč se osredotoča izključno na lepoto glasbe, besedila, človeškega glasu in kontrapunktične umetnosti.

Pred časom si mi omenil nadaljevanje prvenca z naslovom Enso. Samoumevno bi bilo pričakovati popolno asimilacijo v novo družbo, vendar si se z vnovično selitvijo znova postavil na začetek. Te ta izkušnja oddaljuje od pisanja tega projekta in njegovega doživljanja?

The Port of Life II. Enso je zaključen in je bil tudi že posnet v Studiu 26 marca letos, medtem ko se izdaja pričakuje na začetku prihodnjega leta. Za svojo izkušnjo ne bi rekel, da me znova postavlja na začetek, gre namreč za nadaljevanje poti k neki psihološki asimilaciji, saj po devetih letih v določenem okolju postaneš neke vrste domačin. Vendar je ta pot sedaj drugačna, obogatena z novimi izkušnjami in verjamem, da bodo vse to poslušalci tudi slišali na novem albumu. Sicer se od New Yorka in Amerike kljub začasni selitvi v Evropo brez dvoma še nisem poslovil. Zakonska zveza me bo gotovo redno vračala v New York, saj žena prihaja iz Queensa. Proces imigracije se nadaljuje in predvidevam, da se bom ob vrnitvi v New York ponovno lotil pisanja projekta The Port of Life ter tako, vsaj upam, zaključil trilogijo.

Enajstdelna suita, ki bo sredi novembra predstavljena tudi v Sloveniji, predstavlja zaokroženo celoto, kot prejšnje delo, v čemer se pravzaprav razlikuješ od večine jazzovskih avtorjev. Če bi vmes ne izdal albuma A Love Lane Nocturne s triom, bi se zdelo, da te zanimajo izključno velika dela.

Že od nekdaj me zanimajo velika dela, predvsem zaradi koncepta pripovedovanja zgodbe. A Love Lane Nocturne navidezno ni imel začrtane smeri, vendar je kljub temu pripoved, oda ulicam in izgubljenim zgodbam New Yorka. V ospredju sta bila sicer swing in umetnost igranja v triu, predvsem z glasbenikoma takšnega kova, kot sta Emmet Cohen in Russell Hall, vendar smo tako na turneji kot v studiu na vsako skupno glasbeno izkušnjo v sklopu zasedbe gledali kot na zgodbo. Trenutno je seveda več velikih del, vendar me izjemno zanima igranje v triu ali kvartetu in mislim, da bom v prihodnosti nadgradil tudi ta repertoar, tako kompozicijsko kot založniško.

Velika večina te dojema kot resnega, preudarnega skladatelja in bobnarja. Pa vendar: je glasbe še vedno in predvsem veselje, izvir raziskovanja, zabava, smisel …?

Igranje bobnov je zame vse prej kot nekaj, kar bi bilo potrebno izvajati z resnim obrazom, saj je preprosto preveč zabavno. In prav ta igrivost nariše nasmeh tudi na obraze poslušalcev. Vedno znova odkrivam radost v preprostih rečeh in ugotavljam, da se tam skriva največ melodike ter glasbenega smisla. Kljub resnosti, prisotni pri profesionalnem izvajanju, skušam prav to kolikor je le mogoče negovati. Ob tem sem prepričan, da gre za recept za večno mladost in glasbeno svežino.