02.04.2017

Kako smo vzljubili vinilne plošče in kam nas je to pripeljalo

Dokumentarec Maje Šetnic, Viniliada – Življenje gramofonskih plošč je pretežno informativen esej, prenesen na filmski trak, kjer se sooča sedem podobnih mnenj, ki jih film predstavi kot mite, povezane z »usodami« gramofonskih plošč.

Gregor Bauman

Maja Šetinc: Viniliada: življenje gramofonskih plošč

Vinilke so spet »in«. To je eno najpogostejših spoznanj v zadnjih nekaj letih, ki nas iz različnih naslovov skozi kolumne prepričuje ravno okoli aprilskega praznika trgovin s ploščami: record store day. Pri tem seveda največkrat sodelujejo (ali sodelujemo) tisti, ki s(m)o vinilki pomagali preživeti, ji bolj ali manj vztrajno stali ob strani tudi v najtežjih trenutkih ter že v času ekspanzije digitalnih zvočnih zapisov verjeli, da bo njej trenutek znova prišel. Še več, večkrat se vprašam, ali so njeni časi sploh kdaj minili, kajti razmerje med številčnostjo in odnosom je težko merljivo. Oziroma če odgovorim z vprašanjem: ali ste kdaj pod kakšnim oknom oziroma na smetišču tudi v času najudarnejše faze prekomande iz vinila na kompaktne diske videli ležati gramofonske plošče? Vinilke so vedno imele (in ohranile) status tistega pravega medija za predvajanje glasbe, vse ostalo so bili (in bodo v prihodnje) zgolj komotizmi in prilagoditve na kratkotrajne trende. Razvoju namreč ni mogoče ubežati, a tudi zgodovini ne obrniti hrbta. Generacija pred menoj se zagotovo spomni, kakšna panika je zavladala znotraj glasbene industrije, ko so kasete grozile, da bodo prevzele primat na tržišču. No, danes imamo tudi že cassette store day in Thurston Moore izkoristi vsako priložnost, da promovira ta svoj (očitno) najljubši medij. Ne kasete ne katerikoli drug medij ni na dolgi rok zares škodoval fenomenu ter statusu vinilke. To na svoj nežen in nekonflikten način osvetljuje film Maje Šetinc. Vinilke so enostavno tu, da bodo ostale, če parafraziram Neila Younga

Viniliada – Življenje gramofonskih plošč je pretežno informativen esej, prenesen na filmski trak, kjer se (enostransko) sooča sedem podobnih mnenj, ki jih film predstavi kot mite, povezane z »usodami« gramofonskih plošč. Ali to dejansko so miti ali pa splošna dejstva, ni težko ugotoviti, kar je razvidno že iz podanih izjav, saj so govorci odkrito na strani vinila; in verjeti je, da so tudi njihovi (naši) razlogi dokaj podobni. Se pravi dejstva. V tej fazi pride do določene vsebinske luknje, saj bi bilo zanimivo (iz)vedeti, zakaj je sprva kazalo, da je vinilkam odklenkalo, kar je posledično privedlo do tega, da so vinilne plošče ne glede na žanr, se pravi od Soundgardna do Madonne, iz prve polovice devetdesetih let izjemno cenjeno blago na sekundarnem trgu. Premalo je izpostavljen tudi vizualni efekt naslovnic albumov, ki so lahko zaživele svoje življenje, ločeno od priložene plošče. Za vinilno ploščo, album kot tak, je za razliko od preostalih glasbenih medijev namreč značilen še en fenomen: album smo včasih kupili zaradi oziroma samo na podlagi videza naslovnice; to niso bili tako pogosti premeri, a se je dogajalo. Spomnimo se samo vizualij studia Hipgnosis, Rogerja Deana, Petra Savilla, Kostje Gatnika … Avtorica filma zbira in na enem mestu zbere predvsem ugotovitve o položaju vinilnih plošč med nami in jih podvrže presoji gostov, tako tistih, ki (so) se z glasbo ukvarjajo profesionalno, kot tudi »odvisnikom« od zbiranja vinilnih plošč. Sogovorci ponudijo kar nekaj zanimivih vpogledov v življenje gramofonskih plošč. Vanje pa nas Maja popelje tudi skozi izbrano sestavljen šnelkurs razvoja fonogramov – od fonografa do gramofona ter cenovnega konflikta med njima, ki je glasbene zapise približal širšemu krogu ljudi. V didaktični del sodi tudi razvoj industrije glasbenih medijev in formatov plošč, kjer se na enem mestu poučimo o dinamiki sprememb. Ta najbolj poseže v »tradicijo« s promocijo glasbe brez prasketanja in šuma, kakor so nam v drugi polovici osemdesetih ponujali CD. Film lepo ovrže prepričanje (tokrat gre torej zares za mit), da imajo ljubitelji vinilk radi njihovo šumenje in prasketanje. Hm, naključje ali ne, a prav v tem trenutku se na VH 1 Classics vrti video z naslovno temo iz filma Ognjene kočije (Chariots of Fire) Vangelisa; ta album sem (vsaj) trikrat nesel zamenjat v prodajalno PGP RTB-ja pod Kompasom, ker je bilo prasketanje zlasti v uvodnih delih instrumentalnega epa na B strani neznosno. Da je ironija še večja, mi je čisto verzijo na kaseto pozneje presnel nadomestni učitelj matematike, in to s CD-ja. 

Govor je seveda o momentu, občutkih nostalgije, ki naj bi obdajal vinilke, pa naj gre za prvoosebno izkušnjo ali za refleks postmodernizma, ki nas navaja, da prevzamemo in povzamemo spomine nekoga drugega, kot ugotavlja Maja. Mimo vseh hipsterskih trendov predstavi še zgodbe nekaterih posameznikov, ki so se rodili  v dobi cedejev in so iz podobnih razlogov pogledali v vzvratno ogledalo. Bistvo je seveda odnos do vinilk, njihova posebnost v današnjem času in temu pripisan prestiž. Sam se ne spominjam, da bi bil kdaj deležen čudnih pogledov, niti takrat, ko sem v času najintenzivnejše ekspanzije cedejev kupoval vinilke, niti takrat, ko sem verjel v »zlobna« namigovanja, da je vinilom odklenkalo. Odnos do vinilne plošče je bil vedno kar neke vrste poseben odnos do življenja. To izpostavi večina sogovorcev na filmu. Sprva je šlo morda za hobi, ki je nato s premišljenim zbirateljstvom postal mnogo več od tega. Maja »neškodljivo« sledi tem zgodbam, jih na trenutke malce bolj, drugič manj vešče (z)montira (povezuje), toda splošni vtis je povsem razvedrilen, še zlasti glede na to, da gre za podiplomski film. 

Kakšna vzročnost več na račun fetiša, morda celo provokacija – to bi bilo nedvomno nadvse dobrodošlo za dramaturgijo. Ali vsaj razdelava posledice, kot na primer tiste, da ima plošča barvo, obliko in vonj, se pravi, daje občutek fizičnega obstoja, občutek informacije, česar zbita v digitalnih napravah ne omogoča. Ne nazadnje, če prav razumem, je omenjeni film njena magistrska naloga, ki bi v preteklosti morala biti sestavljena izključno v obliki zvežčiča. Se je pa moč strinjati z namigom ob koncu filma, da s(m)o trenutno v fazi iskanja novega medija, ki ne bo škodoval vinilni plošči. Ta je vsekakor že preživela najtežje obdobje in zmagala v obračunu s cedeji. A če sem pravilno seznanjen z aktualnim stanjem na Japonskem, se tudi kompaktnim diskom ne piše slabo.