22.12.2011

Dve poti

Recenziramo album 2Cellos, verjetno edini projekt z delno slovenskimi koreninami, ki se je prebil na prvo mesto nemškega iTunesa in na prvo mesto uvoženih albumov na Japonskem.

Žiga Valetič

2Cellos

2Cellos

2Cellos

Sony, Menart
2011

Dandanašnji ima vsak album, vsaka plošča in vsak izvajalec dve poti in plati: avtorsko in medijsko. Včasih sta medsebojno skladni, spet drugič stojita povsem vsaksebi. To pa se zdi tudi primerno izhodišče za poslušanje albuma dveh čel, ki ju poganjata Luka Šulić, glasbenik, ki se je rodil v Sloveniji, študiral pa na Hrvaškem in v Londonu, ter njegov kamerad Stjepan Hauser, ki je glasbo študiral v Londonu in v ZDA.

Do bliskovitega uspeha ne bi prišlo brez strasti, ki sta jo fanta skanalizirala skozi Jacksonov Smooth Criminal in še nekaj posnetkov, ki so presegli milijon ogledov na YouTube.

Oba čelista imata kljub relativni mladosti (rojena sta v letih 1985 in 1986) za sabo večkrat nagrajeno kariero, zato v njuno izhodiščno virtuoznost ne bomo dvomili in bomo raje ocenjevali sam izbor skladb ter njihovo prearanžiranje. Prav dinamični aranžmaji so bili tisti, ki so ju v pičlem letu izstrelili v orbito najslavnejših svetovnih instrumentalistov, ki se pečajo tudi s popularno glasbo. Verjetno gre za edini projekt z delno slovenskimi koreninami, ki mu je uspelo seči do Billboardove lestvice Top200, se prebiti na prvo mesto nemškega iTunesa in na prvo mesto uvoženih albumov na Japonskem, zato bi lahko rekli, da mu je bilo usojeno postati megazvezdniški. Vendar do bliskovitega uspeha zagotovo ne bi prišlo brez strasti, ki sta jo fanta uspela skanalizirati skozi Jacksonov Smooth Criminal in še nekaj kasnejših posnetkov, ki so presegli milijon ogledov na YouTube. Duet je tako dobil na mizo pogodbo s Sonyjevo izpostavo za poustvarjanje klasičnih del Masterworks, kmalu zatem pa je že plasiral svoj prvi album. Prisluhnimo mu ...

Začne se ambientalno, z eno največkrat predvajanih rockovskih skladb v zgodovini, Where the Streets Have no Name, ki je sinonim za odprtost ter preboj iz spon, ki vežejo od znotraj in zunaj. Tu nastopi prvi konflikt; po definiciji je namreč uspešna predelava tista, ki preseže osebno privrženost pesmi in ji vdahne dodano vrednost, s katero izvirnik razširja in ga osvetljuje z drugačnega zornega kota. Vrhunska povprečnost nove kompozicije nič več kot poudari neprekosljivo kemijo med Bonom in The Edgem z začetnih albumov skupine U2.

Že druga pesem je večje presenečenje – grška skladba iz dvajsetih let prejšnjega stoletja, Misirlou ali Egipčanka, ki jo je kot glavno temo filma Šund posvojil tudi Quentin Tarantino. Na v filmu uporabljeno surf-rockovsko verzijo zasedbe Dick Dale & The Deltones se sklicujeta tudi čeli ter v njej dokaj posrečeno iščeta sledi Čmrljevega leta Rimski-Korsakova.

V tretje sta sicer aktualna, saj se spopadeta z dopadljivo Use Somebody skupine Kings of Leon, s katero se približata sodobnemu mainstreamu, a tudi v tem primeru gre bolj za plakatno izvedbo. Povsem drugače je pri že omenjenem Smooth Criminal, enem izmed številnih plesnih krimičev Michaela Jacksona, pri katerem uspeta z dovršeno prepletajočim se igranjem izvleči iz funky kvalitet izvirnika precejšnje odmerke ciganskega melosa. Skoraj trije milijoni ogledov na YouTube torej niso naključje.

V peto se Šulić in Hauser znova vračata k preizkušenim vzorcem s čudovito Stingovo balado Fragile, ki pa je že v izvedbah originalnega avtorja doživela toliko preoblek, da je temu naboru skoraj neokusno dodati še eno.

Sledi vnovični presežek. Trio Muse velja za enega najbolj virtuoznih rockerskih pojavov zadnjega desetletja, frontman, tekstopisec, pianist, kitarist in skladatelj Matt Bellamy pa je v zaključnih treh skladbah zadnjega studijskega albuma nakazal, da je v simfoničnosti ustvarjanja edini pravi naslednik Freddieja Mercuryja. Izvedba politično angažirane skladbe The Resistance v godalnem aranžmaju pokaže, da fanta tipata v pravih smereh; Bellamy bo težko še kdaj tako zadovoljen s priredbo svoje pesmi.

Glavna nit albuma so velike rockovske pesmi, med katere spada ena redkejših melodičnih stvaritev Trenta Reznorja in njegovih Nine Inch Nails, pesem Hurt torej, ki jo je minimalistično priredil tudi Johnny Cash. Veličina brez besed in brez karizme v tem primeru malce izpuhti, za njo pa ostane umirjena godalna vznesenost, ki mislim omogoča, da odtavajo drugam.

Slash in Axl sta bila hard-rock pankerja, ki čeloma ne omogočita dosti več od razbrazdanega ruženja. Pripišemo jima torej plus – za eksperiment z negativnim izidom.

Welcome to the Jungle postane komad, na katerem se album zlomi, saj trči ob naravne fiziološke meje dveh glasbil. Mojstrovina peterice, ki je slišala na ime Guns 'N' Roses, ponuja idealen poligon za preizkušanje zmožnosti tovrstnega dueta. Gre za večplastno kompozicijo z mnogimi prehodi, poddeli, kitico, ki želi biti refren, in refrenom, ki se zliva nazaj v kitico. Ker je nostalgija za Gunsi ena največjih v rock zgodovini, je nov aranžma dosegel več kot tri milijone spletnih ogledov, toda če pesem poslušamo neobremenjeno, v njej ne najdemo simfoničnega potenciala kakor pri prej omenjeni The Resistance. Slash in Axl sta bila hard-rock pankerja, ki čeloma ne omogočita dosti več od razbrazdanega ruženja. Pripišemo jima torej plus – za eksperiment z negativnim izidom.

Z izbiro še enega napeva »kralja popa«, pesmi Human Nature, čelista potrdita, da imata pravo uho za kakovostno pop skladbo, vprašanje je le, ali lahko tovrsten duet iz nje iztisne kaj več kot reminiscenco. Če vam je bila od prej znana melodija, ne pa tudi njen izvajalec, vas bo instrumentalna izvedba zgolj opomnila na to, da Jacksonov uspeh ni bil naključen.

@http://www.youtube.com/watch?v=jjOQac1vOEc@

2Cellos nadaljujeta s sredinsko rockovsko držo pri predelavi Viva la Vida benda Coldplay, ki se zaradi violin v refrenu kar sama ponuja v godalno obdelavo, ob svežem mrmranju že dodobra zguljene melodije pa žal ni zaslediti avtorskega presežka. Kar pa ne bi mogli reči za predzadnjo skladbo na albumu. Ena najbolj nehvaležnih pesmi, ki bi jo kdorkoli lahko priredil, je Nirvanina introvertirana in neprepustna Smells Like Teen Spirit, ki enostavno izraža preveč osebne nemoči, da bi bila dvakrat lahko velik hit. Spletni posnetek, ki je nastal bolj mimogrede, je dokaj surov (in tudi popularen), le nasmejanost izvajalcev nekako odvzame skladbi čustva krutosti in brezupa, iz katerih je nastala. Toda če odmislimo zunanjost te skladbe in prisluhnemo samo brezhibno sproduciranemu posnetku s ploščka, surovi štirje akordi znova vzbudijo tragiko, dramo in presunljivost, ki jo je ob priredbi te skladbe poustvaril le še Baz Luhrmann v filmu Moulin Rouge.

V zadnji skladbi čeli znova igrata na varno karto. Žal je treba reči, da bi With or Without You v kantavtorski verziji ob polni luni zvenela bolj izpovedno, kar se seveda ne bi smelo zgoditi. Ob preizkušanju mej tovrstne godalne pop strukture bi bilo zato dobro preveriti, kako neka pesem izpade v brenkaški različici ob kitari, kajti sicer gredo lahko velike strasti tudi v nič.

Toda dosežen zvezdniški položaj jima nastavlja past za rockersko claydermanovstvo (...).

Kakšen je potemtakem končni vtis? Prvenec 2Cellos cilja na kar se da široko (globalno) publiko in je izvajalcema ter aranžerjema že zagotovil dolgo mednarodno kariero. Toda dosežen zvezdniški položaj jima nastavlja past za rockersko claydermanovstvo, četudi so jima na stežaj odprta vrata v še bolj prefinjen, precizen in izzivalen izbor skladb. Izbor prvega albuma je pozitivno presenetljiv, spet drugič pa igra na preveč preverjene strune. Dilema bo ostala in se razvila v lakmus za to, kako avtorsko živa bosta fanta ostala, ko bodo uspehi postali rutinski, mladostna zagnanost pa nevarno samoumevna.