30.12.2011

Natančno nastavljeni kazalci

Glasba instrumentalnega tria Y v hipu zabije, ko vsi trije udarijo in zaženejo mlin filmov, ambientov, atmosfer, prebliskov, preskokov ali individualnih posegov.

Igor Bašin

Blessing Alarm

Y

Blessing Alarm

God Bless This Mess
2011

Kdor je doživel instrumentalni trio Y v živo, ve, da z njim ni heca. Neomajni, kot da jih nič ne more zmotiti, telesno zliti z instrumenti, strogih obrazov in natančnih prstov med igranjem in povsem sproščeni med pavzami, fantje pustijo globoko zarezo v našem spominu. Njihova glasba ni lahka, prej naporna, je pa domišljena, razgibana in narejena z visoko stopnjo stroge resnosti in samokontrole. Vsak element, vsak zvok, vsak obrat in tudi napaka ima ali dobi svoje pravo mesto v napeti seriji orkanov, v kar se pretvorijo njihovi instrumentalni stvori na višku zanosa. Brez intrig in mask na obrazu se nam zarežejo naravnost po sredini čela med ušesa, ki zagorijo ob neposrednem stiku z ostrim in vročim žezlom Y.

V zadnjem letu sem skupino ujel dvakrat, v metelkovski Gromki v Ljubljani in v Ljutomerju na Grossmanovih dnevih filma in vina. Obakrat sem obnemel in se zastrmel v zlitje treh korenjakov v eno gmoto. Ko so se po napetih nastopih poslovili z nasmejanimi obrazi, nisem mogel drugega kot izbruhniti navdušenje iz sebe, ki pa je bilo bolj podobno spoštovanju. Na poti v posteljo sem v Ljutomerju sam pri sebi pritrdil ugotovitvi po ljubljanskem koncertu, da so natančni kot ura. Zato je že pogled na naslovnico dolgometražnega prvenca Blessing Alarm prestrelil moje sluhovode.

Vsaka kompozicija posebej je zgrajena počasi in razmišljujoče, prefinjeno in z občutkom.

Stara, prava prababičina budilka s kazalci, naravnanimi na deseto uro in deset minut, ter z zvoncem na šesto opozarja, da imamo opravka z Y. To je šele prvi materialni stik z glasbo skupine. Uvodni rez kitare v ploščo naznani zavzetost vseh sedmih skladb, ki jih odlikuje izrazit dualizem: na eni strani metaliziranost in ambientalnost, na nasprotni pa drznost in vživetost. Vsaka kompozicija posebej je zgrajena počasi in razmišljujoče, prefinjeno in z občutkom. Skrb, da se finta ali preblisk ne ponovi, poudarja vihravost, prodornost, emocionalnost in apokaliptičnost glasbene pripovedi, ki je izklesana z žagajočimi masivnimi kitarskimi rifi, ki jih Marko Borko nadzoruje in navigira s ploščo efektov, s trdo vpetimi basovskimi linijami Andreja Glažarja in z neukrotljivim bobnarjem Bojanom Vargo.

Zateči se k navajanju kakšnih drugih referenc ali sestavljanju mreže vplivov je v primeru Y prej izogibanje soočenju z njihovo glasbo,
ki v hipu zabije, ko vsi trije udarijo in zaženejo mlin filmov, ambientov, atmosfer, prebliskov, preskokov ali individualnih posegov.

V domačem kontekstu lahko navežemo snovanje Y na godbo Polske malce iz zadnje faze, ki jo zaokroža plošča Mojster s snežinko (1990). Vendar ta primerjava ni mašilka, ki bi postavila fante iz Gornje Radgone in Murske Sobote v podrejeni položaj. Nasprotno, postavlja jih v aktualno verigo instrumentalnih domačih skupin. Za razliko od tolminskih Feedback in Zmajevega repa iz Bistrice ob Sotli, ki se navezujejo na formule jazz-rock fuzije iz ere pred punkom, so Y otroci godbe iz ere po križanju hardcora in thrash metala. Podobno kot rojaki ŠKM banda so odrasli in se razvili v težaško instrumentalno govorico. Zateči se k navajanju kakšnih drugih referenc ali sestavljanju mreže vplivov je v primeru Y prej izogibanje soočenju z njihovo glasbo, ki v hipu zabije, ko vsi trije udarijo in zaženejo mlin filmov, ambientov, atmosfer, prebliskov, preskokov ali individualnih posegov. Med slednjimi najbolj izstopa dolg zaključek skladbe Nichts, v katerem se bobnar izživlja nad činelo ter pokaže svojo pedantnost in divjost hkrati. Ko se zvenenje kovine prelije v naslednjo pesem, 13, se nam na plošči najbolj nevarno približa koncertna avra Y, njihova fizičnost in duševnost. Vsi trije dihajo kot eden. So kot kotaleča se krogla, ki z vsakim novim krogom pridobi na masi in moči.

Čeprav je na plošči Blessing Alarm ujet žar zasedbe, še vedno priporočam, da fante ujamete na delu, saj je njihova živa prezenca primarnejša, ko se lahko na lastni koži prepričaš, da pod kožo krvavi pripeljejo celo dramsko strukturo glasbe do katarze.

Čeprav večina skladb presega šest minut (le ena je pod pet), fantje ne zatavajo v cirkulacijo ali recikliranje istih formul. Vsakič znova nas presenetijo s kakšnim detajlom, naj bo to hitri, na Orient naravnani kitarski vložek, nenaden preskok iz evforičnosti v popolno prizemljenost ali v odrezav konec, ko se po dobrih petdesetih minutah presenečeno vprašaš, če je že konec. Notranja dinamika skupine je dosežena s telepatskim občutkom za individualno svobodo. Vsak med njimi si privošči izlet, pri katerem mu preostala dva člana zvesto sledita. Varujeta mu hrbet, da mu je kot predhodnici lažje pronicati v neznano, pri čemer se odpirajo zvočna prostranstva in razbijajo grozečo repeticijo. V homogeno in zaokroženo celoto se izliva energija in duh do zadnje kaplje, zato je nemogoče ostati ravnodušen in ne opaziti vehementnega produkcijskega dela Y s Pluegom, ki se je izkristaliziral v enega prodornejših snemalno-producentskih adutov naše glasbene – podtalne, ali če hočete, obstranske – scene. Skupaj so dobrovoljno zaobjeli atomsko gobo in nam jo ponudili v neskončno število obrokov. Čeprav je na plošči Blessing Alarm ujet žar zasedbe, še vedno priporočam, da fante ujamete na delu, saj je njihova živa prezenca primarnejša, ko se lahko na lastni koži prepričaš, da pod kožo krvavi pripeljejo celo dramsko strukturo glasbe do katarze. Žal to v izteku plošče umanjka, kar pa ni šibkost, temveč prej namig, da ima skupina Y še lepo odprto pot pred seboj.