21.08.2017

Pionirski zvezdnik

Matej Krajnc je biografsko monografijo o Ladu Leskovarju zapisal po pogovorih z legendarnim vokalistom in se tako ponovno poklonil začetkom zabavne glasbe iz druge polovice prejšnjega stoletja.

Žiga Valetič

Lado: Ena sama ljubezen

Matej Krajnc

Lado: Ena sama ljubezen

Mladika
2017

Matej Krajnc je biografsko monografijo LADO: Ena sama ljubezen o Ladu Leskovarju  zapisal po pogovorih z legendarnim vokalistom in se tako ponovno poklonil začetkom zabavne glasbe iz druge polovice prejšnjega stoletja.

Monografija je zgledno urejena in slikovno bogata. Krajnc v osrednjem besedilu ne dolgovezi, živo ga dopolnjujejo le odlomki Leskovarjeve izpovedi. Celotni obseg trdo vezane knjige ni pretiran, a je zato večina zapisanega natanko tam, kamor sodi. Zgodba, ki je mnogim utrla pot, ne da bi jo sploh poznali.

Po glasbenem življenjepisu Ota Pestnerja Ciganska kri (2013) se zdi Krajnčev korak k zgodbi Lada Leskovarja pravzaprav logičen. Dlje časa sta se bežno srečevala in se iskala (Leskovarjeve plošče so posedovali Krajnčevi starši, zato ga je spontano spremljal skozi otroštvo), na koncu pa so Leskovarjevi glasbeni zastopniki stopili v stik s piscem, ki je zlasti podkovan v najzgodnejših desetletjih popularne glasbe, torej od tridesetih let prejšnjega stoletja dalje. Skupaj sta naredila načrt za knjigo, ki naj bi bila namenjena širšemu občinstvu, pri čemer pa je bilo treba upoštevati, da Leskovarjeve poslušalke in poslušalci premorejo šansonjerski okus, zato je bilo treba obdelati več vidikov: od strokovnih do zgodovinskih, od osebnih do političnih.

Leskovar je letos praznoval petinsedemdesetletnico, obenem pa mineva pol stoletja od njegovih prvih nastopov. Takrat so pretežno snemali prepesnitve anglo-ameriških uspešnic, toda Leskovar je imel zelo izbran okus za umetnost nasploh. Seznam pesnikov, igralk, dramatikov, skladateljev in umetniških del, na katere je prisegal pri svojih petindvajsetih letih, je bil vse prej kot lahkomiseln. Čutila in um so bili odprti, ogromno je bral, gledal in poslušal, a je kljub temu oziroma zlasti zaradi tega snovanje besedil, vsaj na začetku, prepuščal večjim mojstrom od sebe. Leta 1963 je posnel prvo malo ploščo s štirimi pesmimi za srbsko založbo Diskos in že takrat čutil afiniteto do besedil, ki jih je za popevke ustvarjal ali prevajal Gregor Strniša; zaupal mu je prepesnitev pesmi Puppy Love Paula Anke, večkrat pa sta sodelovala tudi kasneje. 

V knjigi med opisi otroštva in mladosti ne izostane politična dimenzija; navsezadnje so njegovega očeta, glasbenika – kapelnika domobranskega orkestra, nič krivega ubili v povojnih pobojih, kljub tej »hudi napaki« nove družbene ureditve pa Leskovar v nekdanjem socializmu še danes prepoznava »edino rešitev, da je iz zaostale kraljevske Jugoslavije nekaj nastalo …«. V nižji gimnaziji je začel igrati kitaro, v internatu Srednje pomorske šole je ponoči vadil petje in se pripravljal na testni radijski nastop, na ladji Bovec, ki je potovala v ZDA, je z drugimi dijaki pel in igral potnikom, potem pa je, že vpoklican v vojsko, leta 1962 nastopil pred stodvajsettisočglavo množico, ki je v Split prišla poslušat Tita. Redni angažmaji so se po vrnitvi od vojakov kmalu začeli vrstiti, zlasti v hotelu Bellevue, glede študija pa je kolebal med arhitekturo in pravom. Toda glasba in medijski svet so vse bolj kazali njegovo pot v odraslost.

Leta 1964 je kot prvi slovenski moški predstavnik nastopil na znanem festivalu v Opatiji, že leto poprej pa je za duet z Beti Jurkovič prejel nagrado občinstva na Slovenski popevki. Toda vse le ni bilo rožnato. V ljubljanski Filharmoniji je zaradi povsem trivialnega zapleta vzniknila »afera Leskovar«, zaradi katere so pevca za nekaj časa načrtno izločili iz programa ljubljanskega radia. Mladi Leskovar, ki je bil takrat najobetavnejši moški popevkarski glas, je bil deležen vse večje pozornosti in v časih, ko izstopanje posameznikov ni bilo zaželeno, so ga s takšnimi potezami pač skušali potisniti na stranski tir. 

Od tod dalje je za Leskovarja sledilo intenzivno desetletje v soju močnih žarometov. Večkrat je nastopal v Sovjetski zvezi in drugod po vzhodni Evropi, izostale niso niti osebne drame, poroke in ločitve, ki so jih na za tisti čas dokaj razvpit način spremljali mediji. Na podlagi mednarodnih filmskih nastopov se je fotogeničnemu pevcu obetala celo mednarodna kariera v tej umetniški zvrsti. Snemal je v Hamburgu za založbo Philips, vendar ni trajalo dolgo, saj mu pesmi, ki so mu jih dali, niso bile všeč, takšnih, ki bi jih želel peti sam, pa niso hoteli. Nastopil je v londonski glasbeni oddaji ter zastopal Jugoslavijo na Pesmi Evrovizije. Vse to se je odvijalo v drugi polovici šestdesetih, ki so se za Leskovarja iztekla v nov »škandal« spričo pop priredbe partizanske pesmi Hej, brigade. Čeprav so pesem v neki radijski oddaji zavrteli enkrat samkrat, je nato pristala na vrhu Antenine lestvice, kamor so jo izglasovali poslušalke in poslušalci. Skladba je bila deležna številnih kritik iz konservativnih komunističnih krogov, toda mladi so jo vzeli za svojo. Takratni dogodki se berejo kot blaga oblika tega, kar smo desetletja kasneje v slovenskem pop-rocku srečali še nekajkrat: po eni strani sveže mladostniško vrednotenje dosežkov zgodnjega kolektivnega socializma in po drugi strani nezavedna, a odločna pot novih generacij v individualizem s kapitalističnim obrazom.

Krajncu gre ponovno pohvala za občutek za dramaturgijo in uravnoteženo odmerjen prostor glede na historični pomen posameznih obdobij. V zgodbo sijajno vpleta mejnike v razvoju glasbene scene, pa naj govorimo o levitvah festivalov, tehnoloških novotarijah ali o ustanavljanju založb. Šele v začetku sedemdesetih je izšla kompilacijska kaseta s preprostim naslovom Lado Leskovar, ki velja za pevčev prvi daljši glasbeni zapis, kjer najdemo tudi protestne pesmi. Obenem se je Leskovar preselil v Beograd in tam snemal v srbohrvaščini. V sedemdesetih se je spopadal z zasebnimi težavami, od druge ločitve do tretje poroke in dveh prometnih nesreč. Ogromno je nastopal v tujini ter redno obiskoval slovenske in jugoslovanske festivale, nato pa se je v osemdesetih vrnil v Ljubljano in na radiu ter televiziji soustvarjal priljubljene oddaje Prizma optimizma, Veseli tobogan in TV-kavarna. Prva zgoščenka Malokdaj se srečava s prerezom Leskovarjevega dela je izšla šele leta 1995 pri založbi Sraka, kasneje pa je že kot legenda slovenskega popevkarstva deloval v vlogi Unicefovega ambasadorja.

Monografija je zgledno urejena in slikovno bogata. Krajnc v osrednjem besedilu ne dolgovezi, živo ga dopolnjujejo le odlomki Leskovarjeve izpovedi. Celotni obseg trdo vezane knjige ni pretiran, a je zato večina zapisanega natanko tam, kamor sodi. Zgodba, ki je mnogim utrla pot, ne da bi jo sploh poznali.