26.03.2020

Šunka, sir, gobice

Zdaj je čas je hard rock klasika. Dobra stara šunka, sir, gobice. Kar je včasih čisto dovolj, če je klasika tisto, kar pogrešate oziroma na kar prisegate. San Di Egu na tretjem albumu v sedmih letih ni treba dokazovati ničesar. Dela, kar zna najbolje. Žaga, kriči, rohni.

Jaša Lorenčič

Zdaj je čas

San Di Ego

Zdaj je čas

Dallas Records
2020

Urbana legenda skozi kleno, poznavalsko in anekdotično domače rockovsko zgodovinopisje pravi (in Žiga Valetič na Odzvenu to potrdi), da je le en slovenski rock bend doslej dočakal svojo res pravo domačo tribute skupino. Pomaranča. Kdo drug pa bi imel to čast? To so heavy metal pionirji, ki so tuje vplive tako izvirno podomačili, da so nato izvirno udomačili še njih. In potem je tu San Di Ego. Tista slovenska super skupina prekaljenih klubskih rock fac (Requiem, C4 ...), ki se poklanja več kot eni zasedbi. Poklanja, podreja in ponuja se celemu žanru, eri, fenomenu. Znova in spet. Rock klišejem, standardom, fundamentom, vsemu. Ampak če San Di Ego naključne poslušalce na Rock Radiu nemara še vedno preseneti, ko s produkcijsko izpiljenimi priredbami Touch Me (Samantha Fox), Stayin' Alive (Bee Gees) ali Dancing Queen (Abba) pokaže, da včasih Shazam postreže tudi s kako noro živahno priredbo iz domačih logov, je tretji album Zdaj je čas pač gola klasika. Dobra stara šunka, sir, gobice. Kar je včasih čisto dovolj, če je klasika tisto, kar pogrešate oziroma na kar prisegate. San Di Ego je na tretjem albumu dokončno to, kar je in kar bo najbrž ostal. Tudi če bodo sledili četrti, peti, šesti albumi. Ne gre zato, da bi fantje iskali kaj prida novega.

Četvercu San Di Ego na tretjem albumu ni treba več dokazovati ničesar. Dela, kar zna najbolje. Žaga, kriči, rohni. In to počne samozavestno, niti malo sramežljivo ali z zadržkom. Za skupino, ki se dobiva le občasno in se je vmes preizkusila na Emi, pa sploh. »Vsaka plošča je en mali čudež, ker se dobivamo na dva ali tri mesece, mi vse delamo na daljavo,« so fantje povedali v oddaji Na Sceni na Valu 202. Morda je res vse to na daljavo, ampak ko se dobijo, snemajo in koncertirajo, je takoj jasno, zakaj to počnejo. Ker imajo še vedno sorodno inspiracijo za (po)ustvarjanje. Sploh pa se ob tako skoraj naivno odkritosrčnem žaganju in izostanku piljenja resda prežvečenega žanra skoraj porodi vprašanje: kdo pa bi še t(ak)o žagal pri nas? 

Po prvencu San Di Ego (2014) in nadaljevanju Doktor za rock'n'roll (2017) je Zdaj je čas tretji del trilogije, ki je veliko, v bistvu vse, povedala že na začetku. Zato je ključno vprašanje, ali se da povedati še kaj? Ja, se da, ne veliko, se pa najde. Tretji album ima vseeno »tisto nekaj«, namreč uvodno pesem Angel usode. Pesem, ki je prišla naknadno iz preverjenega arzenala Francija Zabukovca. Ni čudno, da so fantje, ko so posnetke dali v roke zvestim ušesom, izvedeli, kako je prav to nekaj, kar tokrat izstopa. Ne le zato, ker je čisti kitarski šus, premore simboliko angela ali ker je produkcija zvito nostalgično sodobna – in obratno. Zelo, zelo namreč pomaga besedilo: »Brez besed in brez solza / kot da ni več upanja / vsak nov dan čisto sam iščem pot / a zaman.« Takšni verzi in še bolj tematika kasneje na albumu sicer zelo manjkajo. Kot tudi molovski prijemi, v katerih je San Di Ego dovolj zlovešč, da se vokal Sergeja Škofljanca vrhunsko ovije čez kitare Matica Ajdiča. Tudi klaviature zelo pomagajo, da Zdaj je čas poslušalca vseeno preseneti, zgrabi, predrami. 

To takoj nadgradi večglasje v priredbi Anita ni nikoli, ki pokaže, kaj San Di Ego, ki je nastal iz fantov, ki so znesli že dovolj feršterkarije po Sloveniji, loči od neizkušenega garažnega benda. Znanje, izkušnje, obrt. Pa še zgodba, povedana na Valu 202, ni slaba. Zakaj so priredili gigantski hit skupine Halo? Ker je Tulio Furlanič v Kopru prišel na njen koncert. Presenečeni, da je kupil karto, so nato diskutirali, kako prekaljen glasbenik je, in prišlo je do obdelave Anite ni nikoli. Glede na njihov nabor prvoligaških priredb je tole morda tisti postpomarančni moment, ki ga Slovenija v hard rocku na tak način še ni dočakala, San Di Ego pa je že s priredbo Julije (Aleksander Mežek) nakazal, da dobro vzame tuje vplive in jim prida domači melos.

Nato postane Zdaj je čas vseeno vse bolj predvidljiv album. Osamljeno dekle je akustična balada, ki gladko namigne na Extreme in More than Words. Tokrat v senci kostanjev na klopci sedi osamljeno dekle. »Beseda je stekla tiho / in nekaj je dalo nama moč / ostala dolgo sva v noč« in »ko pa zjutraj se zbudim / na klopci v parku sam ležim / lahko bi prisegel še čutim svoj dah / poljube ki vtapljajo moj strah« – s tem se sicer še precej bolj približajo akustičnemu večglasnemu slovenskemu popu in pop-rocku poznih osemdesetih in zgodnjih devetdesetih.

Ampak vseeno si kmalu San Di Ego spet privošči (pre)več. Ker to pač je. Zabava, žur, čaga. Vse je lahko pač vse. Blues rock žgečkanje. Po domače, na seniku. »Greva punca skupaj malo v hribe / in imejva piknik na skednju / strgala si bova cunje z naju / noro se ljubila na senu«, to je rockerska, postšankrockovska in večno pubertetna verzija direktne porednosti, o kakršni lahko narodnozabavni rock zgolj modrijansko modruje. V tem oziru je Vse namerno banalen komad, erekcijski in pobalinski. Pripada času pred #jaztudi in tako kot zalezovalski Every Breath You Take ne pozna politične korektnosti. Kitarski rif je (pre)potenten, vokal hrapavo poželjiv, le ritem sekcija (sploh bas) je morebiti malo preveč v ozadju, ampak Vse je obetaven moment. 

Toda ravno ko San Di Ego zgrabi, izpusti priložnost in v Večno zaljubljeni raje skupinsko pove, kako hedonistično uživa v meta-rock življenju. Besedilo ničesar, prav ničesar ne izpusti, nobenih metafor, simbolov ali primerjav. Bolj naravnost ne gre. »Neskončna cesta pod nami hiti / daleč je Obala daleč je naslednji špil / kombi se trese oprema glasno ječi / daj podaj mi lač tam zadaj za činelami.« Kliše na kliše. Če bi radi povedali, kako je bilo (in ugibam, da je še) v Orto baru, je to to. In to začuda, če se omejimo na žanr, celo deluje. Komično, poživljajoče, zabavno. Spinal Tap sicer niti ni tako daleč, vendar je Škofljanec v taki formi, da sploh ni pomembno, kaj in o čem poje. Samo, da se žaga. 

Že zato, ker ima San Di Ego tudi povsem legitimen hit v Na rob sveta. Pozna se, da je imel prste zraven Martin Štibernik, saj je pesem kompromis med garažo, rifom, pivom, pico in zavedanjem, da mora imeti vsaj en komad dovolj spolirano melodijo, da zmore »la la la« durovski refren z beatlovskim vložkom in klasičen refren v »Pridi greva skup' na rob sveta«. Pri čemer je Na rob sveta vsaj malo bolj zeitgeistna, saj se – na tej točki je Zdaj je čas zmeraj bolj prismuknjen album – ubada s teorijo o tem, ali je Zemlja okrogla ali ploščata. Fake news, teorije zarote, alternativna dejstva. Ja, zdaj gre zares. Čeprav ne gre. Za San Di Ego je to, prosto po Škofljancu, čudovita potrata časa in energije. »Na tem svetu na glavo obrnjeno je vse / Zemlja naj bi bla okrogla a ploščata je / Ne vem zakaj se mi smejejo vsi / Ker trdim da nič ni tko k se zdi / Da tavamo v temi.« Rešitev so kitarski rifi, poudarjen refren in beg pred »mentalno masturbacijo interneta«. Torej, odnosi naj bodo organski, ena na ena, jaz in ti, v dvoje. Logike ni, ker bi spet morala okrogla bit. 

Zato ne preseneča, da se album takoj zatem ovije v klavir, ozaljšan z jokajočo kitaro. Balade nasploh niso adut San Di Ega, to Zdaj je čas več kot potrdi. Ti je obrtniški komad, dodelan in premišljen, ampak žal bend deluje, kot da bi za hip spet rad pokukal tja do Eme. Nič ni narobe, pravzaprav je dobro, da je nato 30, kjer se opazno razbobna Jure Doles, refren natupirana oda tridesetki, kakršna se za nazaj vedno zdi lepša. Pesem ima dejansko zgodbo, dobrodošlo napisano (tudi) v tretji osebi, Ajdičev rif ponuja poglavja, da se živi tako, »kot se mi zdi, v življenju ni resnih skrbi, nič me ne briga, nič ne boli ...«. Svet je zopet mlad. 

Zdaj je čas je pravzaprav album, kjer skupina ob koncu preigra čim več odtenkov enega žanra, da še potipa, kje se najboljše znajde. Kombinacija akustike in elektrike v Včasih jočem, ko sem sam je hvalevreden, a tudi mimobežen poskus, ampak bi se od vokala Škofljanca kljub izjemni formi pričakovalo še kaj več. Prav to skuša zapolniti naslovna in, ironično, leto dni stara skladba Zdaj je čas, kjer pa album želi preveč, saj je produkcija  bližje kompilaciji. Če kje, se tu pozna ustvarjanje na daljavo. Za naslovno skladbo je morda težava, da je prišel Angel usode, ki je albumu dal več kot naslovna pesem. Pa čeprav Ajdiču uspe solaža za čisto petico, Škofljančev vokal pa je skozi molovsko osnovo in z nižjo lego bolj samosvoj, avtorski, izviren. Četudi je produkcija že zelo pop rockersko spolirana.

Ko pride konec, deluje, kot da je bil ves ta čas le še za – rockersko Abbo. Izvirno je, kako se fantje lotijo priredb, kakršna je Dancing Queen. Pustimo, da je komad nadzlajnan. In da je tole, ko gre za priredbe, pač preigrana osnova, ki so ji dodane trde, do enajst navite kitare. Nekje v ozadju se skriva morebitni presežek, in sicer bas kitara Martina Rozmana, ki kakor tli pod Ajdičevo obdelavo osnovnih švedskih presežkov. Dancing Queen je resda preočitna izbira, ampak je tudi izjemno uspešen izziv, še zlasti za Sergeja Škofljanca. Njegov vokal je neprimerljiv. Tudi zato, ker ne gre zato, da bi zmagal na televizijskem tekmovanju. Deluje zmagovalno, ker je zmaga že to, da lahko poje v bendu, ki je bil vmes že na robu razpada, a se spet našel. 

San Di Ego je na tretjem albumu dokončno to, kar je in kar bo najbrž ostal. Tudi če bodo sledili četrti, peti, šesti albumi. Ne gre zato, da bi fantje iskali kaj prida novega. Sploh ne. Je pa uvodni Angel pozabe skupaj s skoraj radijsko skladbo Na rob sveta dokaz, da lahko celo skupina, ki v živo z največjim veseljem preigrava tudi klasične hard rock venčke, najde nekaj svojega oziroma zase. Zato je album Zdaj je čas album, ki mu v naslovu morda le manjka ustreznejši čas. Zdaj je bil čas. Rock preteklika se že dolgo ni tako pogrešalo.