31.05.2016

Za dve basovski violi

Na letošnja novi pridobitvi na ljubljanski sceni klasične glasbe, Cellofestu se je odvil tudi koncert cikla stare glasbe Harmonia concertans z Musica cubicularis.

Tomaž Gržeta

Domen Marinčič in Christoph Urbanetz
Foto: Cellofest

Letošnja nova pridobitev na ljubljanski sceni klasične glasbe je festival Cellofest, ki je potekal med 16. in 20. majem. Poleg uglednih gostujočih glasbenikov je za to priložnost združilo moči tudi 12 slovenskih violončelistov - na otvoritvenem koncertu je prvič nastopil Cellofest ansambel. Festival je poleg koncertov obsegal tudi seminarje in pestro spremljevalno dogajanje. Nekateri koncerti so se odvili v soorganizaciji oz. v sklopu Srebrnega abonmaja Cankarjevega doma in cikla Kromatika RTV Simfonikov, festival pa je sklenil koncert, ki je del cikla Harmonia concertans - Stara glasba na Novem trgu v organizaciji ansambla Musica cubicularis in ZRC SAZU. Kot običajno je nastopil ansambel Musica cubicularis - spremenljiva zasedba, ki je poleg gambista Domna Marinčiča in orglavca Tomaža Sevška tokrat gostila tudi mladega avstrijskega gambista Christopha Urbanetza, ki je študiral v Gradcu, Salzburgu in Baslu ter trenutno deluje kot predavatelj na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu.

Trije glasbeniki so tokrat predstavili precej specifičen in izjemno zanimiv repertoar za kombinacijo glasbil, ki je v Angliji bila zelo priljubljena v prvi polovici 17. stoletja. Manjše zasedbe viol da gamba, tam in takrat imenovane lyra viol, so pogosto nastopale samostojno ali s spremljavo (orgelskega, čembalskega ali lutenjskega) continua. Danes je ta repertoar redko izvajan, pa tudi imena njegovih avtorjev niso med najbolj zvenečimi, kar pa vsekakor dela krivico številnim izjemno kvalitetnim in izvirnim delom, ohranjenim v zbirkah, kot je npr. učbenik imroviziranja variacij The Division-Violist (1659) Christopherja Simpsona.

Glasbo za viole da gamba skladateljev, kot so John Coprario (Cooper), William Lawes, William White, Matthew Locke, John Jenkins in nekoliko bolj znani Thomas Tomkins, odlikuje virtuoznost. Ta izvira iz dejstva, da so melodije bogato okrašene ne le z okraski, kot so trilčki, temveč tudi z diminucijami, tam in takrat imenovanimi divisions, ki niso nič drugega kot okrasne pasaže, obogatitve melodij z dodatnimi toni. Solistične parte so prav tako bogatili tudi z akordi. Zato lahko rečemo, da izvajalec, ki se loti tovrstnega repertoarja, mora obvladati ne le zahtevne tehnične prijeme, temveč tudi natančno poznati slogovne, torej izrazne zakonitosti te glasbe.

Ansambel Musica cubicularis je izbrani repertoar interpretiral zbrano, zvokovno homogeno in z enotno glasbeno-izrazno mislijo. Pokazali so zavidljivo tehnično raven muziciranja ter intimno poznavanje sloga. Še posebej globoka in povedna je bila interpretacija Jenkinsove Arije z variacijami v e-molu ter njegove Suite za dve violi da gamba v c-molu, v kateri so povsem prišli do izraza tako bogastvo samega glasbenega stavka in razkošna izrazna moč šeststrunske basovske viole, kot tudi enakopravna virtuoznost in muzikalnost obeh solistov. Glede na akustiko prostora in zvočnost basovske viole da gamba je možno omeniti le en očitek: v nekaterih skladbah, v katerih so nastopili vsi trije izvajalci hkrati, je orgelski pozitiv nekoliko preglasil in s tem zameglil sicer izjemno zanimivo dogajanje v partih viol. Nekoliko mehkejša registracija bi godalcema omogočila bolj enakovredno vlogu pri podaranju sporočilnosti glasbe. Tomaž Sevšek je kot solist s posebno prefinjenostjo in spevnostjo predstavil Tomkinsonov Voluntary v C-duru. Koncert, v katerem je prevladovalo melankolično, mestoma lirično vzdušje, pa so v nekoliko bolj vedrem duhu sklenili Variacije v F-duru Christopherja Simpsona.

Prvi Cellofest je tako v polni Križevniški cerkvi doživel uspešen zaključek svoje prve edicije, cikel Harmonia concertans pa uspešno nadaljevanje svoje že šeste sezone tradicionalno dobro obiskanih koncertnih poslastic.