16.05.2018

Antigona – ni vse opera, kar se sveti

Eden glavnih fokusov letošnjih 33. Slovenskih glasbenih dnevov je bila opera, ki so jo obravnavali tako na simpoziju kot v koncertnem programu. Središče slednjega je bila premiera opere Antigona Tomaža Sveteta.

Maia Juvanc

Martina Robinšak, Urška Arlič Gololičič, Tomaž Štular, Sašo Čano, Rok Bavčar in dirigent Simon Krečič.
Foto: © Festival Ljubljana

Eden glavnih fokusov letošnjih 33. Slovenskih glasbenih dnevov je bila opera, ki so jo obravnavali tako na simpoziju kot v koncertnem programu. Središče slednjega je bila premiera opere Antigona Tomaža Sveteta, skladatelja z afiniteto do sodobnega opernega snovanja. Dogodek se je odvil 18. aprila v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije in pustil dvojni vtis vsebinske izčiščenosti in hkrati glasbene nehomogenosti.  

Svetetova poduhovljena vez z glasbo se vnovič zrcali tudi v tej operi, toda tokrat v omejenem obsegu, to je bolj v izboru tematike kot v sami glasbeni govorici. Skladatelj izbira operne teme, kot bi želel odgovarjati na sodobna družbena dogajanja, za katera se res zdi, da jih poganja regresija, umik od individualizma nazaj v kolektivizem in njegove najtemnejše prvine, kot je konformizem. Odgovor zajema z znamenito mitološko zgodbo o junakinji višjih moralnih vrednot, ki se upa upreti statusu quo. To sporočilo pripoved zajema v dramaturškem loku libreta, medtem ko se v glasbeni zasnovi ne realizira povsem. 

Opera je glasbeno bolj izrazito heterogena, kot smo tega vajeni pri Svetetu. Začetek opere je sicer obetavno zaznamoval skladateljev značilni modernistični vzgib komponiranja, ki se manifestira v večplastnih zvočnih strukturah, zvočnih ploskvah in usmerjenem dinamičnem premiku. Toda v nadaljevanju se je zdelo, da se je osredotočenost glasbene misli preveč razpršila na več različnih idej, ki se organsko niso dovolj povezale, zato glasbeno-pripovednega loka niso uspele pripeljati do katarze.

Opera je glasbeno bolj izrazito heterogena, kot smo tega vajeni pri Svetetu. Začetek opere je sicer obetavno zaznamoval skladateljev značilni modernistični vzgib komponiranja, ki se manifestira v večplastnih zvočnih strukturah, zvočnih ploskvah in usmerjenem dinamičnem premiku. Toda v nadaljevanju se je zdelo, da se je osredotočenost glasbene misli preveč razpršila na več različnih idej, ki se organsko niso dovolj povezale, zato glasbeno-pripovednega loka niso uspele pripeljati do katarze. Nekatere glasbene rešitve so vsebovale več unisona in enostavnejših melodičnih linij, pri čemer mi ni vedno uspelo ugotoviti, kaj je bil razlog za njihovo vključitev. 

Kljub tem pomislekom je glasbeni stavek vseboval veliko kvalitetnega manevrskega prostora za muzikalno izraznost, a tega ne solisti ne orkester niso dovolj izkoristili. Koncertna izvedba je vsekakor omejevala efektivnejšo operno dramatizacijo, vendar so k temu nekateri izvajalci še dodatno pridajali druge omejitve. To predvsem velja za vse soliste; pogrešala sem opaznejši izvajalski navdih, vživetost v vlogo, kar vsekakor zahtevajo tudi koncertne izvedbe. Basov spekter sta glasovno bolj rigidno in neizrazito izvajala Sašo Čano in Tomaž Štular, prav tako je deloval tudi baritonski part Darka Vidica. Nekaj več glasovne prezence je pokazal Rok Bavčar. Sopranistka Urška Arlič Gololičič je imela najtežjo nalogo v bleščečem virtuoznem partu, polnem vzponov in nenadnih (morda ponekod nesmiselnih) skokov v neslutene višine, in pri tem je bila uspešna le tako, da se je približevala hreščanju in kričanju. Najhujši problem pri pevcih pa je bila nedvomno dikcija oziroma njena nejasnost, in to pri vseh solistih. 

Simfonični orkester RTV Slovenija se je pod precizno taktirko Simona Krečiča gibko odzival, vendar si je mestoma privoščil preglasitev že tako neizrazitih solistov ter malce preveč intonančnih nečistosti. Kljub temu se je zgodilo več tenkočutnih glasbenih izrisov, recimo z dopolnjevanjem izzvenevanja gongovske zvočnosti v violinah. Violončela so na trenutke izstopala z okornejšo igro, ki bi se jo dalo popraviti z več dinamičnega niansiranja in elegantnega fraziranja. Mešani pevski zbor Glasbene matice Ljubljana je podal homogen zborovski part, ki je pohvalno vseboval tudi nekaj barvne izrazitosti in pestrosti. 

Zdi se, da bi se dalo z ustreznimi pevci, režijo ter igralskim zanosom bolje poudariti dramsko dogajanje. Operna uprizoritev bi nedvomno uspešneje izpostavila svetovni nazor, ki ga skladatelj tako skrbno goji, vendar bi ta brez posegov v partituro verjetno ostal premalo izrisan v sami glasbeni izpovedi.