20.02.2018

Dišijo leta

Ob trideseti obletnici kariere, ki jo tako imenovana prva dama slovenskega jazza praznuje letos, je Mia Žnidarič združila vse svoje glasbene obraze.

Nina Novak

Z dotikom with feeling

Mia Žnidarič

Z dotikom with feeling

samozaložba
2018

Najbrž ni Slovenca, mlajšega od trideset let, ki mu spomin na prvi slovenski film Babica gre na jug, ki ga je režiral Vincie Vogue Anžlovar, ne bi prebudil nostalgije, celo domotožja za upanjem, ko so se vse sanje zdele preprosto mogoče. V njem je glasbeno zasijala Mia Žnidarič, do zadnjega končiča svoje biti zaljubljena v Slovencem takrat tako malo znani jazz. Osrednja tema, napisana izpod peresa samega režiserja, in nekaj predelav jazzovskih standardov, katerim se je zavezala že prej, so nedvomno zaslužne za postopno popularizacijo jazza, ki zadnje desetletje doživlja razcvet. Njena strast so ostali standardi, tudi prepesnitve v slovenščino, jim je pa leta 1998 dodala avtorski repertoar, ki je besedilno poklon Feriju Lainščku in glasbeno Stevu Klinku, življenjskemu ter glasbenemu sopotniku Mie Žnidarič. Pop-jazz album Pobarvanka še danes velja za enega najbolj dovršenih in referenčnih diskografskih izdelkov pri nas, kar je kasneje nekoliko manj uspešno skušala nadaljevati z besedili Svetlane Makarovič in pred približno desetletjem bolj jazzovsko obarvanim Nevidnim orkestrom, kjer se je vrnila k Lainščku. Sledil je album Love You Madly v sodelovanju z Big Bandom RTV Slovenija in nazadnje kulinarični repertoar, kjer je svoje besede pridal še en strastni poslušalec jazza, zavezan besedi, Milan Dekleva.

Z dotikom with feeling v nobenem pogledu ne zveni sodobno, pač pa prebuja nostalgijo in ponuja nekaj večnih, klasičnih melodij, ki bodo živele v vseh življenjih, zavezanih srcu.

Ob trideseti obletnici kariere, ki jo tako imenovana prva dama slovenskega jazza praznuje letos, je Mia Žnidarič združila vse svoje glasbene obraze – in tako na najnovejšem albumu Z dotikom with feeling zasledimo nekaj jazzovskih standardov ter njihovih prepesnitev, kamor sodi tudi lahkotna napovedna pesem Zabavaj se, za katero je besedilo priredil Dekleva. Med priredbami poskuša vsaka zaobjeti energijo izvirnika. Izstopata pesem If I Had You in ritmična slovenska priredba (prav tako delo Dekleve) Lep dan, s katero se Mia Žnidarič približa tistim najplodnejšim letom z začetka ter sredine devetdesetih let, ko se je jazz pri nas dejansko rojeval s priredbami klasikov po klubih oziroma tedaj še v klubu. Zaključna skladba, ljudska Zrelo je žito izstopa s svojo otožno melanholijo, ki prinaša povsem drugo energijo. In prav to je pravzaprav osrednja šibka točka tega razslojenega albuma, ki prinaša nekaj izvrstnih interpretacij novih in starih melodij, vendar se mu ne posreči doseči celovitosti. Morda se kar malce pretirano ozira za klasičnim zvokom, medtem ko sodobne smernice (vokalne) jazzovske glasbe zanemarja, kot na primer potrjuje dokaj medlo izvedena Ptica brez kril Janeza Gregorca in Elze Budau. Že površni pogled na aktualno dogajanjo na slovenskem glasbenem prizorišču bi razkril dovršeno izvedbo Nine Strnad in Petra Miheliča, ki sta pred dvema letoma to skladbo uvrstila na album V luči življenja: zgodbe slovenske popevke. Tehnično znanje je vsekakor osnova, na kateri gradi interpret, da bi se lahko scela predal pesmi, besedi, vsakemu tonu in se pri tem čustveno razgalil. Mia je v tem pogledu naturščica, toda četudi skladbo občuti in se z njo poistoveti, jo tako rekoč živi, ostaja njena pozornost na besedilni ravni drugje. Predvsem se trudi, da bi zajela energijo ter ujela čisti, jasni ton, kar je nenavadno, saj velja za pevko z izvrstno izgovorjavo tako slovenskih kot angleških besedil.

Kljub temu je na albumu nekaj skladb, ob katerih ti zastane dih in se ti zazdi, da se je vrnil čas babice, ki odhaja na jug, oziroma tisti kasnejši, pobarvan v svetlobo. Gre seveda za najnežnejši adut tandema Žnidarič Klink, ki združuje slovensko poezijo in ameriško folk glasbo, katere osrednja predstavnica je Joni Mitchell. Preskočimo sicer lahko Kako je ljubezni ime, ob kateri se zdi, da je avtor besedila (Lainšček) s klišejsko zgodbo in pričakovanim izborom besed zgolj predelal eno svojih že obstoječih pesmi. Povsem drugačna je Ne vem, če veš s prepoznavnimi klavirskimi pasažami Klinka, ki je avtor vseh fantastičnih, večnosti zavezanih melodij. Pri njihovem podajanju mu pomaga njegov nemški trio, v katerem sta poleg njega še kontrabasist Volker Heinze in bobnar Marcus Rieck; pri nekaterih skladbah se jim pridruži še klarinetist in saksofonist François de Ribaupierre. Posebne omembe je vredna Deklevova pesem Po vetru čas, po času veter, ki je v skopo sporočilo »sem voda v mislih, v duši sem mandala« posrečeno zajela vso poetičnost, melanholijo in svetobolje (vokalnega) jazza ter življenja nasploh, kar je topli, rahlo valujoči vokal Mie še poglobil.

Z dotikom with feeling v nobenem pogledu ne zveni sodobno, pač pa prebuja nostalgijo in ponuja nekaj večnih, klasičnih melodij, ki bodo živele v vseh življenjih, zavezanih srcu.