27.07.2011

Brez nostalgije na jeziku

Nov album Buldogov Ni lepo je v prvi vrsti reakcija na čase, ki jih živimo tukaj in zdaj, in sporočilo, da ni lepo in da jim ni vseeno.

Igor Bašin

Ni lepo

Buldogi

Ni lepo

KAPA Records/ZARŠ
2011

S »prvencem« Rektospektiva 1979–1981 so Buldogi pred dvema letoma oživeli in forenzično rekonstruirali pesmi iz mladostniških let in tako poravnali račune izpred tridesetih let, ko kot večina punkovskih in novovalovskih sodobnikov niso prišli do uradne samostojne izdaje. Nov, aktualni album Ni lepo pa je v prvi vrsti reakcija na čase, ki jih živimo tukaj in zdaj, in sporočilo, da ni lepo in da jim ni vseeno.

Poglej okrog sebe, vse je gnilo in staro,
poglej okrog sebe, boš vidu
prevaro!
...
vrž vn iz sebe, ne skrivi v omaro,
povej, kaj te jebe, in všteki
kitaro!
...
stop vn iz vrste, če hočeš bit več,
stop jim na prste!

***

Halo, gospoda, halo, gospoda, halo,
kdo vas bo gledu, če se ne bo nehalo?!

***

Ti jest povem kolk rabš, da enkrat boš dojeu,
če t ne dajo, kr je tvojga, si uš pa sem uzeu!

***

Mi smo buldogi, legende

kje sta Kidrič zdej in Kardelj,
mi smo tle, zdržal smo del,
kje Dolanc, kje Popit?
Pust na gmah jih – zdej smo kvit.

To so nosilni refreni uvodnih pesmi Dvign glavo, Svetilnik stoletja, Kolk rabš? in Mi smo (legende) z novega albuma Buldogov iz Most. S par zamahi povedo, kaj si mislijo, kaj jih preganja in kaj jim roji po glavi. Ne bevskajo samo na tajkune in druge dobičkarje slovenske neodvisnosti, temveč angažirano stopajo naprej in vlivajo samozavest malemu človeku, naj bo starejši ali mlajši. Buldogi niso ponižani in razžaljeni; so jezni in ves čas kričijo: »Smo se za to borili?!« Brez zadržkov so se lotili okov, okopov, trnov in kulis tega časa. Tako kot so skozi besedila analizirali in ujeli družbo svojih rosnih let, ko so bili nepolnoletni pankerji sredi samoupravnega socializma, so se v svojih srednjih letih znašli v situaciji, ko jim ni preostalo drugega kot zarenčati in pokazati svoje bele, še neobrabljene zobe.

Buldogi niso ortodoksni. Odpirajo prostor, razbijajo verige in odstopajo od šablon. S tehnično izpopolnitvijo in psihofizično dozorelostjo niso izgubili bazičnosti, postali so le strumnejši, odločnejši in ostrejši.

Danes imajo vampe, brade in pleše, a jim ti niso odžrli niti koščka samobitnosti niti pronicljivosti. Njihove novodobne pesmi ohranjajo osnove punkovskega bunta. Aktualna besedila še bolj podpihujejo surov, rudimentaren in prvinski punk rock, v katerega žlahtno vpletajo ska poskočnice, reggae lagodnost, mehkejše pop elemente ali dramatično-komorne zaplete. Buldogi niso ortodoksni. Odpirajo prostor, razbijajo verige in odstopajo od šablon. S tehnično izpopolnitvijo in psihofizično dozorelostjo niso izgubili bazičnosti, postali so le strumnejši, odločnejši in ostrejši. So se pa spremenili časi v taki meri, da je zvočna podoba njihovega punk rocka postala sprejemljivejša. Zdi se, da sta ves lajež in renčanje slejkoprej nenevarna družbenim, političnim, gospodarskim in drugim razrednim elitam: če so jih v izvorni, najstniški inkarnaciji slišali, opazili in nadzorovali, danes njihovo lajanje ne ugrizne. Pod oglaševalskimi pritiski so se ušesa navadila na kakofonijo sporočil, v kateri je reklamiranje najnovejšega terenskega vozila izenačeno z angažiranim zadnjim klicem v sili, ki bi preprečil naslednjo ekološko katastrofo. So res minili časi, ko sta beseda in sporočilo vsebovali subverzivni naboj, ki je prebijal zidove, premikal meje in mobiliziral množice? V demokraciji se lahko pove vse in poje o vsem, kar spodnaša družbeni angažma in kritiko ter podpihuje apatijo, anemijo in eskapizem. Na to Buldogi ne pristajajo. Nabrani srd so zlili v glasbo in z njo izlivajo hektolitre sveže gnojnice na »jaro gospodo«, ki ji jasno in glasno povedo, kar ji gre; še več, opozorijo jo na njeno odgovornost, ignoranco in dotakljivost.

Po uvodnih udarcih nastopi s pesmijo Ta ptič komorni trenutek plošče. Uporaba klavirja ni nič novega za Buldoge. Z njim je poudarjena dramatičnost nihilistično nabite pesmi o moralnem, ekološkem in družbenem razkroju človeštva, ki jo zaokroža še en igrivi refren na plošči:

Unič, unič, unič vse!
Vse v nič naj gre.

Buldogi so ostrejši, direktnejši in realnejši. Brez dlake na jeziku meljejo in karikirajo našo stvarnost.

Po himničnosti je Ta ptič zelo blizu pesmi Solidarity angleških Angelic Upstarts, h katerim nas Buldogi zapeljejo vsaj še enkrat, in sicer z Odo revežu proti zaključku plošče, ki izkoplje iz spomina spevnost pesmi Woman In Disguise omenjenih pankerjev angleškega delavskega razreda. Buldogi so na novi plošči ostali punkovsko nabriti in melodični, vendar ne tako naivni ali nostalgični kot Niet na plošči Trinajst, ob kateri se zdi, da so fantje ostali v tistih legendarnih časih. Buldogi so ostrejši, direktnejši in realnejši. Brez dlake na jeziku meljejo in karikirajo našo stvarnost. So tudi prefrigani, na primer v najduhovitejši pesmi s plošče, Globalni štali, ki zbudi skomine po vrlem jugoslovanskem skaju še iz najstniških časov Buldogov; s tem nato nadaljujejo v pesmi Pajčevina. Skozi celo ploščo vrlo menjajo in preskakujejo žanrske okope in ustvarjajo celovito in zaokroženo rock godbo. Uvod v pesem Suicid, v katerem se rokujejo Stooges in Bo Diddley, prostodušno pretvorijo v še eno ska poskočnico, ki skoči k nabritosti Pridigarjev.

Buldogi gojijo izviren slovenski rockovski zvok, zaradi katerega bi jim moral naš sredinski rockovski milje na široko odpreti duri. Vendar je vprašanje, ali jih bo ta krog sploh prepoznal za relevantne in enakovredne, kajti angažiranost in osveščenost Buldogov ostajata ves čas neomajana, brez pudra in šminke, tako da se lahko marsikdo prepozna v njihovih besedilih, denimo v uvodu v aktivistično Dramilo:

K vidim vaše ksihte, nam rata ful slabo,
ker vemo, da še žvite, nam je še bl hudo.

Stopnjevanja v zaključni pesmi Vége se ne bi sramoval niti Coldplay in podobni aktualni veljaki, kar pa le opozarja na potencial in širino dozorele druge plošče. Z njo so Buldogi pokazali, da je lahko rock glasba ne glede na leta še kako angažirana in da je kleni materni jezik še kako jedek. Buldogi se niso vrnili na sceno, da bi unovčili svojo mladost. Ne zrejo nazaj z nostalgičnimi spomini in teh ne obujajo z evri v očeh, ampak so tukaj in zdaj, ker imajo kaj povedati in ker ni lepo.