12.10.2017

Slovenija pod pankom

Igor Vidmar se v drugem nagovoru ozira na polpreteklo zgodovino naše stvari, torej panka pod Slovenci, ki letos praznuje 40. letnico.

Igor Vidmar

Igov Vidmar v Unterhundu, 19. 11. 2016.
Foto: Dušan Hedl

Spoštovani,

v drugem nagovoru se moram ozreti na polpreteklo zgodovino naše

stvari po zgledu najboljšega kronista obdobja 1977–1987, Alija Ž.; berite ga v zborniku Punk je bil prej (CZ–Ropot 2002).

Tu je še knjiga Novi rock 1981–2000 Igorja Bašina – Bigorja: tranzicija oz. prehod se je začel leta 1985, ko je nastopila skupina Niet, gostje pa so bili Pankrti, in leta 1986, ko so svojih petnajst minut slave pred množicami kljub svoji ideologiji dobili in si vzeli hardkorovci in Dušan Hedl 2227, Center za dehumanizacijo, III. Kategorija, Tožibabe

Bo še kdaj? Bom rekel – »upam«? Ne, ker so že Lublanski psi povedali, da »upanje še imam, a se poserjem nanj«. Lahko noč in srečno.

Nato se je stari pank umaknil pred cvetenjem tisoč novovalovskih, post-pankovskih, garažnih idr. cvetov. Bile so izjeme, recimo ikonoklastični Strelnikoff – še pomnite ovitek z Marijo Brezjansko in fino malo podganico? Seveda ne – pa Gotschee iz Kočevja in Link der Wasser iz Kanala. Več panka je prišlo iz širšega prostora: Regoč z Reke, Overflow iz Koprivnice, Subway Dogs iz Zagreba itd.

Delni comeback se je zgodil na NR '96 z ljubljansko Racijo, najbolj podcenjenim bendom devetdesetih, in pomurskimi Odpisanimi, pa še Termiti so bili gostje, potem še leto kasneje idrijska Zablujena generacija, Valter brani Sarajevo iz Izole in gostje, ormoški Pridigarji, nasledniki legendarnih Gnilih duš, katerih duša, neustavljivi Davorin Bešvir, še vedno miga in je pred par leti celo oživel pionirske Gnile duše, koncertno in s cedejeko, kar je bil zame finale celega vala vrnitve starih bendov, kot so Odpisani, Kuga, Lublanski psi in lani Grupa 92, metliški Indust Bag pa itak skoraj niso nehali. 

Celo najstarejši in najmlajši Buldogi so se vrnili 2010 z odličnim prvim (!) albumom Ni lepo in s predvstajniško Kolk rabš?. Iz zadnjih let Novega rocka bi omenil, recimo, črnomaljske Broken lock, četudi niso strogo pankerji in tudi delujejo še vedno, in seveda Dežurne krivce, morda poleg Psychopatha najboljši post-bend, a s slovenskimi besedili, kar je vse večja redkost.

 Po prelomu stoletja je po neuspelem Novem novem rocku, ki pa je prvi postavil rock v Kino Šiško, štafeto prevzel Klubski maraton RŠ. Panka je bilo tam vse manj, niti anarho-aktivistične Aktivne propagande ne, ki je oživila trdi hard core, kar sedaj nadaljujejo IamDisease idr.

 Bilo pa ga je in ga je še dosti izven trendovske Ljubljane: v Braniku so Trdoživi, v Železnikih Trifor60, v Mariboru Muškat Hamburg in ženska Rukola, sedaj Onslow pa Dr. Zero, Živi zid, v Kočevju Pankeroschi, potem Golliwog, briški Pigs Parlament, litijski Pink Panker, kranjski Srou pa letu in Drek u pest, ljubljanski Gužva u bajt, bendi z obeh kompilacij Punk rock val 014 in 016, tolminski Rodoljubac, v širšem smislu tudi Nikki Louder, Dance Mamblita, Dežurni krivci, Werefox, Ludovik Material – kje so? – pa ŠkripIng, We Can't Sleep At Night, Dubzilla in še dosti drugih, recimo bendi založbe God Bless This Mess, The Hoax Program itd., preveč je vseh za to priložnost.

Ob tej številnosti pa še kar grozi vprašanje: v čem je point, kaj delajo ti zvoki, kaj delat s to muziko, ki je v javnem etru skoraj ni, v vse bolj virtualni realnosti, kvazi »družbenem«, patološko narcističnem svetu  YouTuba in Facebooka, kjer vsi čivkajo, pardon, tvitajo o propadu zemlje in kapitalizma in o groznem Trumpu, a se vendar nič ne zgodi, kljub temu da ima že vsak šolar v žepu več informacij, več povezave s svetom in vesoljem in več digitalne pameti kot oni trije tipčki, ki so leteli na Luno pred petdesetimi leti?

Ali pa ne »kljub temu«, ampak »prav zato«: ker so vsa znanja in  revolucionarne teorije in vse rešitve človeštva in koralnih grebenov znane in dosegljive, prav tako vse nazadnjaške in zarotniške oslarije; ampak so slednje v totalitarnosti digitalnega potrošništva enakovredne prvim. Torej je drgnjenje analognih kitar in vpitje jeznih obtožb po klubih še toliko bolj jalovo početje, ki ne zdrma in osvesti nikogar več. Odpor, upor in sploh vsa negativa so mimo, treba je biti »umrežen« in pozitiven in/ali skuliran: vse je zjebano, »mi smo na liniji – nč se ne more spremenit«, važen je carpe diem, kot mdr. jeclja Matter na Mrku

                    O tem je Damir Avdić napisal izjemno Umreži se, Buldogi pa tole v skladbi Ta ptič

                                       »Zakaj bi kdo me prebudil,
                                       če nimam nobenih sanj,
                                       in kdo mi bo odgovoril, 
                                          če nimam vprašanj?«

 Kje je spričo takega duha časa smisel v vztrajanju in trdoživosti grde, umazane in zle godbe na robu, ob vseh lepih, pametnih in kulsko alternativnih, ki pravijo, da je brez veze? 

Ne, ne bom več ideologiziral, a verjamem, da vsak od ducatov bendov, samozaložb, organizatorjev, pank transverzale in spletnega portala – vsi ti sami vedo in tudi povedo, kje in zakaj. Skupna pa jim je morda – »zavedno ali nezavedno«, kot bi rekel Jergović – drža zgoraj omenjene pesmi Buldogov, ki je najavila vseslovensko vstajo 2012–13:                                 

                                   Zajebal so vse, kar se je zajebat dal
                                  A zmer je izpadu čist sam enotedenski škandal
                                  Najprej so hvalil se, kva ujo vse naredl
                                  Sral po useh tevejih, vi pa ste usi nasedl
                                  Zdej kso pouni usega, se jim jebe za ceu svet,
                                  Še najbl pa za tebe, ksi za njih navaden skret
                                   Kva mislš, kolk še rabm, da mi prekipi,
                                  Da se mi utrga in dau tekla kri?
                                   Ti jest povem, kolk rabš, de enkrat boš dojel
                                  Čet ne dajo, kar je tvojga, siuš pa sam uzel.

Bo še kdaj? Bom rekel – »upam«? Ne, ker so že Lublanski psi povedali, da »upanje še imam, a se poserjem nanj«. Lahko noč in srečno.