17.12.2015

Prvenec drugega življenja

Drugo življenje legendarne zasedbe Via Ofenziva v obliki plošče Bele rože odlično nadaljuje melanholijo upora njihovega punk poeta Esada Babačića.

Igor Bašin

Bele rože

Via Ofenziva

Bele rože

KUD NIKA
2015

Drugo življenje ljubljanske zasedbe Via Ofenziva ima svojo predigro. Oktobra 2006 je po več kot dvajsetih letih spet zaigrala v izvirni postavi. Zgodilo se je v zgornji avli Gospodarskega razstavišča, na žuru ob izidu retrospektivne zgoščenke studijskih in koncertnih posnetkov iz leta 1983 in priložene DVD plošče s filmskim portretom (komaj polnoletnega) frontmana zasedbe Esada Babačića. Portret Vsak otrok je lep, ko se rodi je režiral Slavko Hren. Takrat je kazalo, da bo vse skupaj bolj za hec, enkrat in nikoli več. Štiri leta kasneje, decembra 2010, je Via Ofenziva nastopila s staroborci našega punka Buldogi, Pankrti, Niet, Otroci socializma, Lublanskimi psi, Kugo in Laibach (ter Kombinatkami) na koncertnem dogodku Igor Bodi Tukaj Zdaj v Kinu Šiška, na katerem nista manjkala ne Proleter ne Lili Marlen. Pol leta kasneje, junija 2011, je Via Ofenziva nastopila v Izštekanih pri Juretu Longyki, in ko je med suvereno oživljenimi zgodovinskimi komadi ustrelila še enega novega, Preveč je teh prekletih besed, je postalo jasno, da je vrag odnesel (slavo, spomine in) šalo.

Spomladi 2013 je ob izidu Babačićeve pesniške zbirke Prihodi, odhodi skupina priredila nekaj koncertov, na katerih je z izvirnimi člani Esadom Babačićem, kitaristom Zoranom Železnikom in bobnarjem Robertom Fritschem nastopil in zaigral basist Tomi Šemerl, ki je zamenjal člana prvotne postave Iva Frančiča. Vendar je bolj kot ta kadrovska rošada na tvorno obuditev Vie Ofenzive vplivala sama stvarnost: sivina, apatija, občutek nemoči, negotovosti in brezizhodnosti, zatohlosti, temačnosti in zadušenosti brezna, v katerega smo zašli. Stvarnost je skladbam iz prvega življenja povrnila pomen in ost njihove sporočilnosti ni bila več toliko nostalgičen odmev neke polpreteklosti, ampak prej grom buldožerskega rekla: »Novo vrijeme, staro sranje.«

Ko je po spletni orbiti zaokrožil koncertni posnetek punk elegije Bele rože, posvečene Vegradovim delavcem in »vsem tistim, ki so jih uničili birokrati ...«, se je skozi njeno grenkobo nakazalo, da stanje duha okoli nas doliva olje na ogenj punk pesnika Esada Babačića. V drugem življenju je Via Ofenziva ustvarila pesem, ki jo lahko postavimo ob bok nesmrtnemu Proleterju.

Naslovna skladba plošče drugega življenja Vie Ofenzive ima srbohrvaško in slovensko različico. Izliv globokega poklona razžaljenim je srce parajoč zlasti v srbohrvaščini. Z naslovom in klimaksom sega proti starogradski Bele ruže, nežne ruže, le da s to razliko, da ne padajo nežne, temveč težke bele rože kalibra Ne daj se Ines. Skladba se je od prvotne, koncertne različice razvila v žlahtno zabeljeno žalostinko z repom in glavo, za kar so v veliki meri poskrbela godala (sprogramirana na klaviature), svoj vrhunec pa doseže s srčnim Esadovim izlivom, ko zapoje kot slavec. Česa takšnega od tega ošabnega, sikajočega recitatorja ne bi pričakovali, a je dovolj velik klicaj, kar zadeva iskrenost pesmi. Hkrati pa kaže, kako velik ustvarjalni korak naprej je naredila Via Ofenziva v dobrih dveh letih, od kar deluje v postavi drugega življenja.

Via Ofenziva je ohranila svojo prvotno poetiko, je pa vonj po zlatih osemdesetih letih nadgradila z izkušnjami in zrelostjo. Čeprav naj bi bila dejavnost Vie Ofenzive hobi, se plošča Bele rože prekleto resno vrti. Brez heca.

Celotno ploščo odlikuje zaokrožen in tekoč zvok. V prvi polovici slišimo šest novih pesmi, druga prinese pet aktualiziranih komadov iz prvega življenja, a med njimi ni nikakršnega odstopanja in ni razloga za ukvarjanje s faktografskimi podatki. Prav zlitost pesmi prvega in drugega življenja v kleni produkciji Zvoneta Kukeca je največja zmaga Vie Ofenzive. Ni zgolj oživela stare skladbe, ampak jih je prearanžirala in predvsem obogatila po tekstni plati. Pretvorila jih je v hic et nunc pesmi. Če je v socializmu minimalni ritem dvigoval proizvodnjo in državo, ju danes digitalni ritem. Esadova punk poezija je ostra, nosi jo sloga benda, ki ne odstopa od postpunkovskega pedigreja in udarno podmazuje njegove besedne prebliske, rime, recitale, petje, skupaj s spremljevalnimi glasovi pa dvigne v zrak pravo himno. Vse skupaj rezko ali/in tudi mehkočutno podčrtuje Esadovo melanholijo upora. Kitarska vožnja pogostokrat zareže v smeri hipnotičnih kitarskih rifov šole pionirjev postpunka, ki ji konec koncev tudi sami pripadajo. Via Ofenziva je ohranila svojo prvotno poetiko, je pa vonj po zlatih osemdesetih letih nadgradila z izkušnjami in zrelostjo. Čeprav naj bi bila dejavnost Vie Ofenzive hobi, se plošča Bele rože prekleto resno vrti. Brez heca.