05.10.2017

40 let panka pod Slovenci – »So Fucking What?*«, I. del

Igor Vidmar, eden od iniciatorjev punka, promotor, glasbeni novinar, producent, radijec, politični komentator, kolumnist in še marsikaj ob 40. letnici panka pod Slovenci.

Igor Vidmar

Igor Vidmar in Igor Bavčar 19. 7.  l. 1988.
Foto: Tone Stojko

40 let od prvega koncerta Pankrtov? Pa koga to še briga, razen publike s koncerta v Stožicah in nas sorodnikov pa še kakega novinarja? To je v redu, »ne bomo zgodovina«, nostalgije ni v naravi naše stvari, razen po par pirih.

Je pa hecno, kdo vse se že spet ukvarja s truplom: uber angažirani in humanitarno aktivni raper, publicist in šampion t-rapa  N'toko; uber marksistična »Delavsko-pankerska univerza«, ki se je odrekla imenu – hvala! – in postala stranka IDS; v Mariboru je izšla knjiga Totalna revolucija? Boj slovenskega panka pod komunističnim režimom Jugoslavije**, kjer je Pero Gnus razkrit kot sin vplivnega člana centralnega komiteja komunistične partije! In še huje: nedavno je en Modrijan za TV bizarnico o »revolucionarnih zabavah naše mladosti« izjavil, da je  narodnozabavna muzika »pank sedanjosti«, češ da se z njo mladina upira pop/rokerskim staršem. Celo najnovejši alter pop junaki našega časa, t-raperji Matter, so omenili, da so nekoč poslušali Niet

Spoštovani, jajca, bollocks, bulšit! Prvič, »YU panka« ni bilo, bil je ljubljanski/moščanski, mariborski, idrijski, zagrebški, reško-puljski, vinkovški, beograjski, zeniški … Pank. Drugič, kakšna aroganca, da si gospod, ki je bil v času začetkov in vrhuncev panka mlajši najstnik, lasti vedenje o njegovem »nezavednem«! In če lahko kaj rečem o ideologijah panka, rečem tole: predvsem je bil anti-avtoritaren, anarhoiden, proti vsem režimom; danes bi bili tedanji pankerji anti-kapitalistični in anti-neoliberalistični.

Pa ne le lokalno, tudi globalno se dogaja, posebej po vzponu Trumpa. V  glasilu svetovnega (neo)liberalizma, New York Timesu, se je celo pojavil članek Kaj je punk pomenil za komunistično Jugoslavijo? Miljenka Jergovića; to pa si zasluži pozornost. Gospod ni ravno znan kot rokovski publicist, izgleda kot hipi, tudi njegove poverilnice pank insajderja niso bog ve kaj – rojen je leta 1966. A to ga ne moti, da ne bi vedel – in začel – ne s Pankrti ali s Parafi, ampak z Elvisom J. Kurtovićem! Če ste pozabili, to je bil sarajevski pionir novega primitivizma.

In zakaj je avtorju Elvis J. tako pomemben? Ker je leta 1984 izvedel strašno subverzijo, po Jergoviću značilno za YU-punk: v besedilu priredbe Dylanove Maggie's Farm je skozi kritiko britanske železne lady Maggie Thatcher v resnici »brutalno« kritiziral tedanjo jugoslovansko premierko Milko Planinc! Za koncert Pankrtov Svoboda 82, na katerem je publika prvič v Jugi javno protestirala proti vladi s klici »Dol z depozitom«, Jergović seveda ne ve. Bolj važno se mu zdi to, da je Elvis J. napadal vlado tako rekoč neopazno, med vrsticami. Kakšen pogum! In to sedem let po vpitju Pankrtov »Tovar'ši, jest vam ne verjamem«, »ZK pank«, »Otok gol«, pet let po »Nijedne nema bolje od naše policije« Parafov itd. itd.

A po Jergoviću je prav zvijačnost »pankerjev« tipa Elvis J. omogočila policiji in komunistični partij, da sta se lahko delali, da ne razumeta, in da se ni nič zgodilo! Prav to je bilo zanj značilno za YU-pank: pankerji da so »napadali policijo, oblasti in temeljne postavke komunizma«»YU pankerji so bili globoko v družbenem škandalu in radikalnem političnem angažmaju«, piše Jergović, pa vendar se jim ni nič zgodilo. Zakaj ne? »Preprosto: manj nevarno je, če nekaj obstaja na policah prodajaln s ploščami in na odrih od partije podpiranih kulturnih domov, kot da bi živelo v podzemlju in kovalo zarote proti sistemu«. »… Tito ni mislil, da bodo mladi z bobni in kitarami zrušili državo. In na koncu je imel prav.« 

To je pa že smešno: ko se je pank zares začel dogajati, Tito ni več kaj dosti mislil, ker je bil bolan oziroma mrtev. Njegovi nasledniki v Sloveniji pa so, ko je pank postal množično popularen, ostro nastopili s policijsko in medijsko akcijo, »naci-punk afero«. Vendar je duh že ušel iz steklenice, pank je izgovarjal dosti krepkih in direktnih na račun sistema in s tem spodbudil družbena gibanja ter mladinsko organizacijo k boju za človekove pravice, svobodo govora itd. Laibach, ki je bil nadaljevanje panka z drugačnimi sredstvi, je nato zadnjim totalitarnim refleksom starega režima nastavil ogledalo, na jugo ravni pa je nato kot NSK v vsejugoslovanski »plakatni aferi« zrušil enega osrednjih simbolnih stebrov režima, Titovo štafeto.  

A vsega tega za Jergovića ni, ne obstaja – da bi le lahko za NYT razvil svojo osnovno tezo, v bistvu parafrazo Bjelega dugmeta: punk ni bil »ništa mudro, ništa drugo« kot malo bolj uporniško rokersko izživljanje mladostniških hormonov, ki ni spremenilo ničesar. Po Jergoviću je bil edini njegov pomen v tem, da se je dogajal praktično sinhrono s pankom na kapitalističnem Zahodu. Po njegovem je bil očitno tudi izrecno pro-zahoden, saj pravi: »Ideologija YU punka je bil anti-komunizem, zaveden ali nezaveden«.

Spoštovani, jajca, bollocks, bulšit! Prvič, »YU panka« ni bilo, bil je ljubljanski/moščanski, mariborski, idrijski, zagrebški, reško-puljski, vinkovški, beograjski, zeniški … Pank. Drugič, kakšna aroganca, da si gospod, ki je bil v času začetkov in vrhuncev panka mlajši najstnik, lasti vedenje o njegovem »nezavednem«! In če lahko kaj rečem o ideologijah panka, rečem tole: predvsem je bil anti-avtoritaren, anarhoiden, proti vsem režimom; danes bi bili tedanji pankerji anti-kapitalistični in anti-neoliberalistični. Mnogi današnji pankerji tudi so takšni, izrecno in zavestno.

Vse to Jergovićevo posploševanje, spregledovanje, potvarjanje ima v kontekstu NYT-ja lahko samo en pomen: všečkanje ameriškega pogleda na svet kot na dokončni napredek proč od komunizma h kapitalistični liberalni demokraciji, katere glasnik je NYT, kljub temu da se ta svet vsaj od velike finančne krize ruši, ta pogled pa je že pošteno zastarel in fejk. Za NYT, z izjemo Paula Krugmana, in za avtorja tega fejkanja pa velja Nietova »Vaš svet je laž in prevara«.


* Govor ob spomeniku neznanemu pankerju na Navju

** Gl. recenzijo Igorja Bašina v Odzvenu: http://www.sigic.si/prispevek-pod-vprasajem.html​