16.07.2011

Glasbena skrinja izobčencev

Robert Jukič, ki ga poznajo tako (pop)rockerji kot jazzisti, se z albumom Dobrote iz skrinje zarote predstavlja tudi kot izvrstni avtor songov in konceptualist.

Matej Krajnc

Dobrote iz skrinje zarote

Robert Jukič

Dobrote iz skrinje zarote

Celinka
2011

Včasih se človek vpraša, v kakšnem čudnem kotlu pravzaprav živimo. Pri nas prosperirajo domala vsi, ki nimajo ničesar povedati. To je postalo že del slovenskega narodnega značaja, nekakšna izrojena vrojenost, ki vsevdilj zahteva instantno pačenje in kremženje za mizami teh ali onih veselic; če tovrstna kvazitrimalhionovska rajanja sploh smejo nositi tak vzdevek. Po drugi plati pa je tudi tarnanje nad takšnim položajem postalo že nekakšen nacionalni šport. Kaj torej storiti? Pokukati pod preprogo, ki se zadnje čase vedno raje odstira, in spoznati, da pri nas še vedno izide ogromno odličnih plošč, le najti jih je treba znati. Letošnje leto je med drugim prineslo nov album Roberta Jukiča, glasbenika, ki ga poznajo tako (pop)rockerji kot jazzisti. Ob izidu albuma Dobrote iz skrinje zarote ga spoznamo tudi kot izvrstnega avtorja songov in konceptualista.

Že od malih nog sem ljubitelj vesternov. Na takratni TV Ljubljana so ob nedeljah ponujali pestro izbiro tega žanra, večino klasik, kot so Točno opoldne, Obračun pri O.K. Corralu, Moja draga Klementina, Chisum, Rio Bravo, Sinovi Katie Elder, Iskalci ..., vsa preganjanja s Cooperjem, Waynom, Jimmiejem Stewartom, Kirkom Douglasom, Leejem Marvinom pa Eastwooda z Morriconejevimi temami in melodijami ... Vzemite torej vse te filme, dodajte temačnost Howlina Wolfa, Toma Waitsa, Johnnyja Casha in Hanka Williamsa ter (več kot) ščepec izvirne avtorske glasbene žilice in dobili boste zvočno podobo nove plošče Roberta Jukiča. Presenečenje? Pa še kakšno!

Pa vendarle americana (Waits) in (eastwoodovsko-cooperjevske) vesternalije niso edina rdeča nit plošče; na njej je namreč tudi kar nekaj avstralsko-evropskega mrakobja Nicka Cavea. In, jasno, med barabami, ki strašijo po plošči in se predstavljajo poslušalcu s svojimi temačnimi in obupanimi zgodbami, je zaslediti kar nekaj slovenskosti. V duhu novih zakonodaj se je treba vprašati, ali protagonista v pesmih Težko je breme ali Piha brije ne zvenita morda kot vaš sosed, ki ga le redko vidite prek žive meja, a ga videvate, ko ga hodi na skrivaj cukat k smetnjakom. In ali v pesmi Sreča v nesreč ni ujeta podalpska mentaliteta v že skorajda strašljivi atmosferi? Hja, navsezadnje Podalpje in izobčenstvo iz vesternov nista tako zelo oddaljeni.

K sodelovanju je avtor povabil številna imena slovenske glasbene scene, med njimi Aleša Hadalina, Janija Kovačiča, Tokaca, Lovšina in Ranđelovića.

Kar me je na plošči najbolj razveselilo, so besedila. Večinoma so izvrstna. Jukič me je tozadevno prijetno in odločilno presenetil; da je odličen inštrumentalist, to sem namreč že vedel. Nekaj besedil je sicer so-napisal, a to kvečjemu pripomore k raznobarvnosti. Rime niso banalne, učinkovito je uporabljen tudi pogovorni jezik, ki daje »izobčenskim« tekstom prepotrebni žmoht (nekatere pesmi so v celoti pisane v narečju, denimo Me je sram), besedila pa so rahlo okornejša le tu pa tam (Suha je zemlja, Zgodba), pa še takrat dobimo vtis, da je tak pristop nameren, parodičen, v funkciji bolj ali manj artikulirane pripovedi posameznega protagonista, kot jo ta pač zmore. K sodelovanju je avtor povabil številna imena slovenske glasbene scene (pohvalno je, a hkrati glede na Jukičev pedigre tudi normalno, da je izbiral med tistimi, ki jim umetniška integriteta ni psovka, ampak vodilo), med njimi Aleša Hadalina (Horsu so te pesmi pisane na kožo), Janija Kovačiča, Tokaca, Lovšina in Ranđelovića. Nekaj pesmi je odpel tudi avtor sam v pristnem waitsovsko-marvinovskem duhu.

Projekt je Jukič zasnoval v dveh delih; prva plošča, ki vas pričaka v ovitku (delo Luke Umka), je že napolnjena z dobrotami, druga pa je v obliki mp3-jev na voljo za brezplačno naložbo z avtorjeve spletne strani.

Projekt je Jukič zasnoval v dveh delih; prva plošča, ki vas pričaka v ovitku (delo Luke Umka), je že napolnjena z dobrotami, druga pa je v obliki mp3-jev na voljo za brezplačno naložbo z avtorjeve spletne strani. Oprema nekolikanj spominja na Casheve American Recordings, in to ne le po barvi in osamljeni kitari na naslovnici, pač pa predvsem po vzdušju: odtenki črne in sive kar priklicujejo prizore iz videa za Cashevo Delia's Gone ali Nelsonove The Gravedigger. Če bi plošči poskušali poiskati še eno vzporednico iz americane, bi jo našli v znameniti Williejevi plošči Red Headed Stranger (1975). Vendar Jukič nikakor ni epigon; naštete vzporednice iz filmov in glasbe so zgolj vzvod, s pomočjo katerega izvirno izpeljuje lastne ideje. Na dvojni plošči je skoraj trideset pesmi, kar pomeni že opus. Če dodamo še druge Jukičeve projekte iz zadnjih let in pridodamo nekaj novejših plošč nekaterih drugih izvajalcev, denimo Samih bab ali Kvintonov, se zdi, da se za prihodnost dobre slovenske glasbe ni bati, pa če jo vrtijo ali ne.