Aleš Češnovar, basist z vsebino

V življenju pride obdobje, ko se človek sooči sam s seboj. Aleš Češnovar je nedavno izdal pesniško zbirko, svoj literarni prvenec Dim in kri. Zavedal se je, da je njegov čas skopo odmerjen. Globoko v sebi se je poslavljal že kar nekaj časa, s to pesniško zbirko pa se je poslovil od sveta okoli sebe. Vse se je potem zgodilo zelo na hitro, prehitro. Umrl je v dvainpetdesetem letu starosti. 

Po dokaj nepričakovani vrniti skupine Niet na odre leta 2008 je legenda znova oživela. Nepričakovano v smislu, da je skupina bolj ali manj živela med ustnim izročilom med nekdanjimi pristaši punka in hardcora, in ne v luči takrat že zelo razvitega in etično sila vprašljivega »reunion« trenda. Druga vrnitev, po zelo posiljeni in nekorektni leta 1993, ki je razrasli legendi bolj škodila kot prilila olja, je bila v marsičem prava. Skupina se je namreč skorajda čez noč regrupirala v klasični postavi, z Alešem Češnovarjem na basu. S tem se je prebudilo pravo dostojanstvo, tisti izginuli klicaj (!), ki se je zapisal, ko smo se nekje leta 1983/84 prvič srečali s skupino. Nieti so takrat zajadrali na valu razposajenega hardcora in odnosa do te v naših krajih ter širše sveže glasbene zvrsti. Druščina nekaj dvajsetih uličnih postopačev se je zaradi notranjih trenj kmalu razslojila, saj Igor Dernovšek, Primož Habič in Aleš Češnovar niso hoteli nabijati zgolj čistega hardcora, temveč so se želeli preizkusiti še v bolj »zmernih« melodijah. To jih je pripeljalo na Novi rock 1984, kjer so nastopili pred beograjsko skupino Katarina II. Na prireditvi jih je Jonas napovedal kot upanje nove ljubljanske scene, kar je bil velik odmik od spoznanja, ki z ozirom na skupino zavelo leto poprej – da je prišla prepozno. Iz Orwellovega leta datirajo tudi prvi posnetki Nietov (Zastave, Umiranje, Melanholija), ki jih na trakove zabeležil Borut Činč, neločljivo povezan z njimi do ponovne razpustitve v lanskem letu. 

Takrat Aleša ni bilo več zraven. Skupino Niet je zapuščal v fazi nastajanja albuma 13 in se enkrat za vselej poslovil konec leta 2010. In kot smo navajeni ob tovrstnih priložnostih in sporočilih za javnost, jo je zapustil zaradi nasprotujočih si pogledov na ustvarjanje oziroma kreativnih nesoglasij. V bistvu je to pomenilo, da so bili preostali člani skupine gluhi za pesmi, ki jih zložil, misleč, da jih bodo uvrstili v svoj program. Znotraj skupine je (p)ostajal vedno bolj sam, zato je krenil na samostojno pot. Na njej se je srečal z deli Williama Blaka, Francoisa Villona, Janeza Menarta in Srečka Kosovela. Ustanovil je skupino/trio Bard in z njim v začetku leta 2014 predstavil istoimenski prvenec, nastal, kje drugje kot v studiu Boruta Činča. Nekdanjo morbidno najstniško neprilagojenost je zamenjala svetlejša vsebina, basovsko kitaro »navadna«, Aleš pa je stopil tudi pred mikrofon in zapel avtorske in sposojene pesmi. Takrat je povedal: »Punk sem imel vedno bolj za držo kot za glasbo. Biti samosvoj – v tem sem bolj punk od Nietov. Sem iskren v tem, kar delam, in takšne, drugačne plošče, kot je ta, danes pri nas zlepa ne najdeš. To je punk!«

Kakor je Aleš Češnovar leta 1983 prišel glasno na domačo glasbeno sceno, tako se je leta 2018 od nje poslovil tiho. Bard je ostal njegova edina samostojna plošča in tudi na odrih se projekt ni pretirano naigral. Zakaj je tako, v tem trenutku ne bomo premlevali. Nekaj je k temu zagotovo prispevala agresivna neozdravljiva bolezen, ki je Aleša razjedala od znotraj. Ker sem med nastajanjem besedila prebral, da se je navduševal nad filmom Mrtvec Jima Jarmuscha, si iz misli ne morem iztrgati primerjave, da je tako kot Johnny Depp v čolnu potoval proti koncu, ki ga je poznal … Na srečo je pred njim še dočakal izid svojega pesniškega prvenca.