Billy Taylor – ambasador jazza (1921–2010)

V 89. letu starosti je umrl ameriški jazz pianist, glasbeni pedagog in skladatelj Billy Taylor. Rodil se je leta 1921 v Greenvillu v zvezni državi New York, vendar se je pri njegovih petih letih družina preselila v Washington D. C., kjer je leta 1942 Billy maturiral iz glasbe na državnem kolidžu Virginia. Po maturi se je preselil v New York in začel profesionalno kariero kot pianist v kvartetu s saksofonistom Benom Websterjem. Kasneje je postal hišni pianist znamenitega kluba Birdland, kjer je nastopil z najvidnejšimi imeni jazz scene 20. stoletja, kot so Dizzy Gillespie, Charlie Parker, Miles Davis, John Coltrane, Ella Fitzgerald ter Billie Holiday.

V svoji dolgoletni karieri je Billy Taylor posnel in napisal okoli 350 skladb; med drugim je pisal tudi glasbo za gledališče, ples ter razne orkestrske zasedbe. Najbolj znan je po skladbi I Wish I Knew How It Would Feel To Be Free, ki je v času gibanja za državljanske pravice v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja doživela veliko pozornosti. (Leta 1967 je priredbo te skladbe na svojem albumu Silk and Soul objavila pevka Nina Simone.)

Leta 1958 je postal urednik NBC-jeve oddaje The Subject is Jazz, prve televizijske oddaje, katere osrednja tema je bila jazzovska glasba. V tem času je deloval tudi kot DJ na radijski postaji WNEW v New Yorku. Leta 1961 je ustanovil organizacijo Jazzmobile, namenjeno ohranjanju tradicije jazzovske glasbe. Organizacija prirejanja koncerte in izvaja različne izobraževalne programe. V poznih osemdesetih letih je Taylor ustanovil glasbeno založbo Taylor Made, pod okriljem katere je izdal štiri plošče: You Tempt Me (1996), White Nights (1991), Solo (1992) ter Jazzmobile Allstars (1992).

Billyja Taylorja so cenili tudi kot glasbenega pedagoga. Svoje znanje je pridobil na univerzi v Massachusettsu, kjer je opravil magisterij in doktorat. V zgodnjih osemdesetih letih je postal dopisnik za jazzovsko glasbo v oddaji Sunday Morning na CBS. Bil je eden treh glasbenikov, ki so jih povabili v nacionalni svet za umetnost, kot umetniški vodja za jazzovsko glasbo pa je sodeloval tudi s Kennedyjevim centrom za uprizoritvene umetnosti. Za svoja prizadevanja je dobil več nagrad, med drugim peabody (za radijske in televizijske oddaje), emmy za najboljšo kulturno in informativno oddajo ter leta 2004 nagrado grammy. Bil je dobitnik najprestižnejšega ameriškega državnega priznanja, National Medal of Arts, izvolili pa so ga tudi v Dvorano slavnih za mednarodno jazz izobraževanje (Hall of Fame for the International Association for Jazz Education).