Brda Contemporary Music Festival 2017

V utrjeni vasici Šmartno v Goriških Brdih bo med 14. in 16. septembrom že sedmič potekal festival Brda Contemporary Music Festival, festival kreativne in improvizirane glasbe, ki ga v svojem lokalnem okolju trmasto organizira in vodi domači tolkalec Zlatko Kaučič, ki ob tesnih vezeh z italijanskimi glasbeniki, festivali in organizacijami (Hybrida, Dobbialab …) nadaljuje tradicijo, ki jo je začel v Brdih v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Festival s svojim programom presega lastno osnovno opredelitev in posega tudi v polje vizualnih umetnosti (fotografija, svetlobna in video umetnost, film) in poezije, ki jih vpenja v kontekst improvizacije kot osrednje niti festivala z raznolikimi glasbenimi žanri. Poleg koncertov in razstav so najpomembnejši segment festivala glasbene delavnice, na katere Kaučič vsako leto povabi vrhunske improvizatorje iz mednarodnega okolja. Letos bosta delavnici kar dve. Prva bo potekala pod vodstvom kazaško-turške pevke Saadet Türköz, v Švici živeče ustvarjalke, ki se giblje v polju tradicionalne in improvizirane glasbe. Saadet Türköz je pri nas gostovala na številnih odrih (Druga godba, Festival Cerkno, Mesto žensk …), s Kaučičem pa sta v preteklosti večkrat nastopala skupaj in posnela dve plošči (Zarja-Tay in Doline, obe v triu z basistom Giovannijem Meierjem). Drugo delavnico bo vodil legendarni britanski saksofonist Trevor Watts (Kaučič je z njim nastopil l. 2006 na festivalu SAJETA), eden izmed pionirjev svobodno improvizirane glasbe iz Velike Britanije, ustanovni član zasedbe Spontaneous Music Ensemble in vodja zasedbe Amalgam, ki smo ga imeli priložnost spoznati že ob koncu osemdesetih z njegovim ansamblom Moiré Music. (Na delavnici se lahko prijavite do 10. septembra, in sicer TUKAJ.) Saadet Türköz bo na festivalu nastopila tudi s solističnim recitalom, Watts pa v triu z našima pihalcema Cenetom Resnikom in Boštjanom Simonom. Med gosti letošnjega festivala je tudi znani britanski saksofonist Tobias Delius, ki ustvarja na stari celini in bo nastopil skupaj s triom Disorder at the border. Med sodelovanji domačih glasbenikov s tujimi, kar je eden bistvenih elementov festivala, bo premierno na festivalu moč slišati duo domačega skladatelja, improvizatorja, pihalca, pianista in čembalista Milka Lazarja z italijanskim flavtistom Massimom De Mattio, ob njem pa še kvartet odbo oqpo, v katerem domači tolkalec Vid Drašler igra s flavtistom Paolom Pascollijem in elektrofonikom Albertom Novellom. Nastopil bo tudi domači dvojec kitarista Igorja Bezgeta in pianista Dejana Berdena ter kvartet pianista Claudia Cojaniza s programom Songs of Africa. Serijo jazzovskih fotografij bo tokrat razstavljal italijanski fotograf Luca D’Agostina; z glasbo jih bo pospremil pihalec in klaviaturist Lado Jakša. Na festivalu bo prikazan tudi eksperimentalni film Camera Obscura režiserja Mateja Okrogliča. Za vizualni in svetlobni ambient bo znova poskrbela ekipa Hybrida Light Show.

S Kaučičem smo se pogovarjali o letošnji ediciji, težavah ob umiku sofinanciranja s strani Ministrstva za kulturo, splošni drži festivala in njegovem pomenu v našem prostoru.

Festival BCMF se bo letos v Brdih odvil že sedmič, čeprav morda letos z več težavami kot v preteklosti, in to predvsem zato, ker je tokrat Ministrstvo za kulturo odreklo sofinanciranje. Zaradi tega si se letos še enkrat več javno izpostavil. Kakšne akcije so sledile, kakšne so bile reakcije odločevalcev v polju kulture pri nas in kakšna se ti je zdela javna podpora pri tem?

Ko smo dobili v roke negativi odgovor z ministrstva, me je skoraj kap! Nisem mogel verjeti, da je to mogoče. Nisem vedel, kdo je v komisiji, in ko sem videl, kdo je tam, sem bil v šoku. Publicist Anže Zorman, ki je na lanski ediciji sodeloval na delavnici Tristana Honsingerja, mi je že dal vedeti, iz kakšnega testa je, v recenziji za Odzven, kjer je o nastopih glasbenikov pisal same »kacate« (beri: bedarije). In seveda predsednik komisije, Lojze Kranjčar (znan po »zamenjavi« Jožeta Privška v Big Bandu RTV-ja), ter tretja oseba v komisiji, ki je osebno ne poznam. Niti obisk pri g. ministru Peršaku ni pomagal niti odlične recenzije o festivalu v All About Jazzu, New York City Jazz Gazette, Jazz Wordu, il Manifestu, Messagerju, Večeru, na RTV Slovenija, Rai 3 itd. Ta ista komisija ni izločila samo nas, temveč tudi festival z dolgo tradicijo, Jazz festival Baladoor, in fantastičen prostor v Divači, Jazz Hram. In to vse na Primorskem! Začuda je pri življenju ostal festival Jazz Cerkno (saj se ve, zakaj!?).

Reakcij odločevalcev v polju kulture pri nas je bilo malo, peščica, in seveda se nihče ni hotel izpostaviti (tisti, ki so dobili podporo, so bili tiho). Tipično slovensko! Solidarnost skoraj nična. To je bil zame še dodatni udarec! Spoznal sem, koliko hinavcev je tej deželici. Tudi tisti, ki so bili v Kombotu A in ki sem jim dal vse možnosti ustvarjanja in spoznavanja drugačne poti in vrhunske glasbenike, so izginili. Na drugi strani pa izjemen italijanski odziv, od ljudi, ki so obiskovali festival, pa do glasbenikov, ki so ponudili pomoč (zastonjski nastop). Po mojem prihodu domov sem dobil klic župana Brd, Franca Muziča, in njegove sodelavke, da nam bodo finančno pomagali. To se je tudi zgodilo. Pa še tistih dva tisoč evrov za mojo 40. letnico ustvarjanja (odobrenih z MzK) bom naslednje leto uporabil za izplačilo glasbenikov, namesto da bi imel par solov po različnih delih Slovenije v letu 2018.

Kaj vse je bilo z organizacijskega vidika in nabiranja sredstev potrebno narediti, da letošnja edicija kljub vsemu bo?

Po družabnih omrežjih se je razvedelo o tej problematiki, cel kup italijanskih in nekaj naših se je ponudilo sodelovati »gratis«, s čemer se nisem strinjal. Že tako so težave za preživljanje glasbenikov, zdaj pa še zastonj špil. Ne, tako pač ne gre! Javil se je direktor festivala Udine Jazz, Giancarlo Velliscig, in ponudil pomoč, tako da nam pripelje za dva dni klavir in plača »svoj bend«, pa čeprav ta ne spada v kontekst. Ja, seveda, »hlače dol«! Za ostalo pa nam Občina Brda garantira 6000 € bruto!

Festival organiziraš v Brdih, kjer si v preteklosti organiziral koncerte improvizirane glasbe. Kaj so prednosti snovanja festivala v lokalnem okolju? Se ti zdi, da se festivalov na periferiji ne obravnava enako kot se tiste v Ljubljani in večjih mestih, oziroma, kako močno je prisoten problem centralizacije kulture pri nas?

V preteklosti so se v Brdih, kjer živim, dogajale na področju glasbe, plesa in poezije, kiparstva ter inštalacij izjemne stvari, še posebej na znamenitem Strelišču. Govorim od leta 1992 dalje, z nastopi vseh mogočih in drugačnih umetniških zvrsti. Gostili smo takrat še malo znanega plesalca Iztoka Kovača, glasbenike Enrica Ravo, Giannija Bassa, našega Toneta Janšo, organizirali koncerte Paula Bleyja, Steva Lacyja … V tistem času so koncerte obiskovali celo znani ljubitelji jazza iz Ljubljane in Italije. Žal se je tudi takrat dogajalo isto kot danes. Vladal je Brane Rončelj (na RTV-ju je imel svojo oddajo, bil je kurator v Cankarjevem domu in v tujini, v Münchnu, je prirejal koncerte). Seveda nam v svoji oddaji ni nikoli omogočil najave koncerta. Čista »rončeljizacija«, konflikt interesov itd. Problematika centralizacije je evidentna in prisotna, pa ne samo v glasbi, ampak v celoti! Ukinitev teh festivalov in klubskih dejavnosti prinaša v našo kulturo in v odnose med nami gnev, jezo in nerazumevanje, sejeta se sovraštvo in nespoštovanje med nami. In to zato, ker par ljudi odloča o tem, komu bodo dodelili minimalno finančno pomoč z MzK-ja. Taka dejanja osiromašijo raznolikost, ki je pomembna za razvoj bodočih generacij ne glede na to, ali je to jazz, jozz, jizz, min, max …

Na plakatu letošnje edicije je Misha Mengelberg, pokojni legendarni nizozemski pianist, vodja orkestra ICP. Letos bo gost festivala Tobias Delius, tudi sam dolgoletni član orkestra in tvorni del nizozemske scene (čeprav živi v Berlinu). Zate je bila nizozemska scena zelo pomembna. Kje vidiš njene specifike napram, denimo, nemški ali britanski?

Letošnja edicija je posvečena Mishi Mengelbergu in tudi pokojni Emi Lenardič. Misho sem spoznal in imel čast, da sem igral par koncertov z njim. Bil je imenitna oseba, ki ne izgleda tako mrk, kot se je to videlo na koncertih. Odprt človek, vizionar, poln neverjetnih idej. Prek njega sem spoznal glasbo izjemnega, a prezrtega Herbija Nickolsona in tudi svoj način komponiranja v ICP orkestru. Semena, ki jih je Misha posadil, klijejo še danes. Iz tega orkestra prihaja tudi Tobias Delius, dobitnik nagrade Boyja Edgarja (najpomembnejša nagrada za jazz glasbo na Nizozemskem, op. ur.). S Tobijem se poznava od leta 1982, takrat je prišel študirat v šolo jazza, kjer je poučeval tudi Misha. Letos smo ga povabili, da se nam pridruži v triu Disorder at the border, še posebej zato, ker sta z Danielom D’Agarom (pihalcem tria, op. ur.) kot dva brata. Pričakuje se odličen koncert. Raznolikost teh scen, ki si jih omenil, je samo bogastvo, ki nas vse oplaja.

Letošnji program ponuja kar dve delavnici, prva bo s kazaško-turško pevko Saadet Türköz, ki se giblje v polju tradicionalne in improvizirane glasbe, druga pa bo delavnica legendarnega britanskega saksofonista Trevorja Wattsa, enega izmed pionirjev svobodno improvizirane glasbe iz Velike Britanije iz generacije Kennyja Wheelerja, Evana Parkerja in Barryja Guyja, s katerimi si in še sodeluješ. Watts je v preteklosti uspešno igral tudi z afriškimi glasbeniki. Skratka, oba ustvarjalca prinašata dodatno širino v improvizirano glasbo. Kaj pričakuješ od obeh delavnic, kaj se ti zdi, da lahko ponudita udeležencem?

Za delavnice načrtno izbiram imenitne glasbenike stare generacije z milijon kilometrov izkušenj in znanja. To pa je garancija, da vsi sodelujoči na delavnicah dobijo čim več informacij in znanja. Tokrat sta to imenitna glasbenica Saadet Türkoz in legenda Trevor Watts. Za to priložnost sem z Wattsom sestavil trio saksofonov z našima talentoma Cenetom Resnikom in Boštjanom Simonom. Pričakujem lep pogovor. Kar se tiče delavnic, si nekako v vprašanju že omenil. Vse delavnice do sedaj so dale zelo dobre rezultate, med našimi in italijanskimi glasbeniki se je ustvarilo cel kup kombinacij, skupnih nastopov, povezovanja in spoštovanja, to pa je cilj festivala. Seveda bodo tudi na letošnjem festivalu zelo zanimive kombinacije, denimo Milko Lazar z italijanskim flavtistom Massimom De Mattijo pa naš »kalašnikov« Igor Bezget z Dejanom Berdenom in nastop ob 70. rojstnem dnevu imenitnega Lada Jakše.

Festival je vedno dajal prostor tudi mladim glasbenikom, ne le na delavnicah, temveč tudi prek predstavitev novih projektov in novih bendov; marsikateri med njimi se je začel ravno na festivalu. Katere bi izpostavil letos in kako pomembno se ti zdi za festivale, da to omogočajo in podpirajo?

Seveda, to je zame smisel, da imaš festival: da sodelujejo ne samo glasbeniki, ampak tudi pesniki, filmarji. Letos bo predstavljen kratki film Camera Obscura Mateja Okrogliča, ki je pravkar dobil prvo nagrado na festivalu v Nišu (Nishville, op. ur.). Tukaj je iz delavnic nastal Orkester brez meja/Senza Confini, ki ima že dve izdani plošči in je v Trstu doživel »standing ovation«, ob izidu plošče Shengen dva tedna nazaj pa je imel izjemen nastop v pordenonskem muzeju umetnosti. Zahvale gredo zvočnemu mojstru Iztoku Zupanu. S tega vidika sem zelo zadovoljen s tem, čemur služi festival.

Festival že od samega začetka tke močne vezi z italijanskimi glasbeniki in kulturnimi organizacijami, rezultat so številne zasedbe, sodelovanja, izdane plošče in turneje. Sam z njimi sodeluješ že več kot tri desetletja. Kako razmere v kulturi in gospodarstvu v zadnjih letih tako pri nas kot v Italiji vplivajo na ta sodelovanja in kakšne so nove poti, ki jih morate organizatorji in glasbeniki ubirati?

Rezultata teh povezav sta sodelovanje in povezovanje mladih glasbenikov, ker je to način, da preživiš, dobiš bodoče glasbene partnerje, se oplajaš z novimi zgodbami; in rezultati ne izostanejo. Ne glede na to, da imajo v Italiji levo sredinsko vlado, obstajajo problemi pri financiranju določenih festivalov na področju jazza in impro glasbe. Pred desetletji so imeli v Italiji, reci in piši, 350 festivalov jazza (ne pa impro), sedaj jih je okoli 50. To dokazuje, kje smo. Klubska dejavnost se je tudi zmanjšala, tudi po zaslugi davkov, SIAE (organizacije, kot je naš SAZAS). Ne glede na vse te probleme pa prihajajo glasbeniki kot gobe po dežju, ustvarjajo svoje založbe, igrajo skoraj »gratis«, se povezujejo itd. Drvimo v enoumje in vzporedno nam tudi odločitve politike, ko se ne ve, kdo je levi, kdo desni, ne dajejo kaj dosti upanja za prihodnost! Še bolj se je razpaslo ritolizništvo pa nepotizem in to, kdo je komu prijatelj …