Brda Contemporary Music Festival 2025

Med 11. in 13. septembrom se bo v nekdanji kinodvorani v Medani in v spominski hiši Gradnika in Zorzuta odvila že 15. edicija festivala Brda Contemprary Music Festival. Brda Contemporary Music Festival je eden izmed osrednjih domačih festivalov za improvizirano glasbo, sodobno glasbo in jazz, ki izven centra širi mednarodne povezave z obmejnim območjem in tudi širše, ki razvija domačo sceno v povezavi z močnimi mednarodnimi izvajalci in sooča omenjene glasbene forme z drugimi umetniškimi praksami, predvsem s poezijo in vizualno umetnostjo. Že vseh petnajst let ga vodi tolkalecc Zlatko Kaučič, ki se mu v KUD Zvočni izviri

pridružujejo mlajši kolegi, podmladek, ki je močno vpet v eno najbolj iskrivih večžanrskih vej domače glasbene scene. Letošnji tridnevni program spet odstira vpogled v prakso sodobnega improviziranja tako s solističnimi nastopi kot z nastopi različnih mednarodnih zasedb, in to v stičišču s tišino in glasom poezije in razstavo. Eden pomembnejših elementov festivala je glasbena delavnica. Tokrat jo bosta vodila znana nemška eksperimentalna vokalistka Ute Wassermann in cenjeni ameriški pihalec in skladatelj Michael Moore, sicer eden od soustvarjalcev nizozemske scene zadnjih štirideset let in več. Na festivalu bosta oba tudi nastopila in obenem vodila koncerta udeležencev delavnice. Izmed letošnjih udeležencev festivala je vredno izpostaviti nastop danske saksofonistke Lotte Anker in Kaučičev nastop v triu z vrhunskim britanskim pihalcem Johnom Butcherjem in španskim pianistom Agustíjem Fernandezom, solistični elektroakustični nastop na Dunaju delujoče Maje Osojnik, premierna nastopa poetično-zvočnih duov pesnice Petre Koršič s pianistko Mojco Zupančič ter italijanske pesnice Patrizie Dughero s pihalcem Sandrom Carto. Omenimo še sodelovanja domačih glasbenikov z japonskimi in italijanskimi kolegi: duo Eneja Gale in Moeja Jošide, trio Soča (Gal Furlan, Giovanni Maier, Daniele D’Agaro) ter trio Urbana Kušarja, Giovannija Maierja in Emanueleja Parrinija. Festival spet prefinjeno vozi med izkušenimi glasbeniki in mlajšimi glasovi, ki se šele uveljavljajo. Več o programu letošnje izvedbe festivala najdete TUKAJ, o samem festivalu pa smo se pogovarjali z Zlatkom Kaučičem. 

Pred nami je 15. edicija Brda Contemporary Music Festivala, ki se bo ponovno odvila v Medani v različnih prostorih v organizaciji Kulturno umetniškega društva Zvočni izviri. Petnajst let je lepo obdobje. Kako gledaš na festival danes, na njegov razvoj, kakšno je njegovo mesto v domačem in mednarodnem okolju?

Za festival vedno izbiram glasbenike z naše in italijanske strani. Gre za brezmejni koncept, o katerem še vedno toliko govorijo, na italijanski strani pa je na cesti policija, ki te lahko vsak trenutek ustavi in vpraša za dokumente. Moj koncept je, da združim mlade glasbenike s slovenske in furlanske ter italijanske strani, da se spoznajo, povežejo in sodelujejo med seboj. Moto koncepta je povezovanje. Festival je v petnajstih letih ustvaril ogromno lepih stvari, iz njega pa so vzniknili izjemno spodbudni rezultati z vidika kreativnosti. Gal Furlan, Vid in Jošt Drašler, Cene Resnik in ostali redno sodelujejo z italijanskimi glasbeniki. Tovrstna povezovanja so bila vedno cilj festivala.

Kako gledaš na njihove dejavnosti, saj jih je večina močno vpeta v domačo glasbeno sceno in predstavljajo tisti bolj kreativni del glasbene scene pri nas v širokem žanrskem polju, ne samo znotraj improvizirane glasbe in jazza?

Moja šola ni bila tempirana na jazz, morali so igrati punk, funk in različne žanrske oblike, ker sem jih opozoril, da je z improvizirano glasbo težko preživeti. S tega vidika še obstaja nekaj genialcev, ki lahko preživijo, ampak sem jim dal vedeti, da to pri nas ni mogoče, pa četudi smo obkroženi z Avstrijo, Italijo, Hrvaško … Improvizirana glasba ni stvar znanja, zahteva obogaten rezervoar z gorivom z vseh koncev in krajev. Zato sem svojo šolo zasnoval na konceptu, da morajo znati vse, tudi komercialne glasbe. Obstajajo seveda tudi glasbeniki, ki imajo bogate družine, to pa je druga zgodba. V tem trenutku so tule koncerti okoli, pri nas je cel kup možnosti, vendar z vidika ekonomije ne gre skozi. Vsi se trudijo in sem ponosen nanje, denimo Jure Boršič, Gal Furlan idr. Vedno sem poudarjal naslednjo frazo: »Če vas ne bodo klicali v kakšen bend ali na kak koncert, naredite to sami. Naredite lofte. Če imate kakšno štalo, polno krav, jih peljite na pašnike.« In na moje veselje se je to tudi zgodilo. Primer je, denimo, Gal Furlan in Klub Štala, ki je znan povsod okoli. Je sicer za 30, 35 ljudi, a je zelo aktiven. Tam niso samo koncerti, temveč tudi razstave, podobno kot na mojem festivalu. Ne vem pa, koliko časa bo še ta možnost, ker na dogodke s te scene prihaja vedno več starih ljudi s sivimi lasmi, z mano na čelu. Mlade generacije nekako ne zanima ta glasba. Jaz imam srečo, da na festival prihajajo mladi ljudje. Vedno pa je bil načrt, da imamo mešano občinstvo. Nekateri mlajši kolegi so ustvarili svoje skupine: Tomi Novak, Gal Furlan, Urban Kušar … Drugi delajo zelo zanimive projekte med zapisano glasbo in improvizacijo, nekateri igrajo v komercialnih zasedbah, denimo Jan Jarni z Magnificom, brata Drašler igrata večžanrsko glasbo. Skratka, vsi improvizirajo, pišejo glasbo in tako pač preživijo. Ob tem sem počaščen, da se moje pridige niso odbile od zidu in izginile v prostoru.

Eden od pomembnih elementov festivala je delavnica z imenitnimi mednarodnimi gosti, priznanimi glasbeniki, improvizatorji. Letos sta to nemška vokalistka Ute Wassermann in ameriški pihalec Michael Moore, član znamenitega ICP Orchesta in eden od tvorcev nizozemske scene, na kateri si tudi preživel daljše formativno okolje. Kako bi ju opisal in kakšen pomen pripisuješ delavnici v okviru festivala?

Pomen delavnice je izjemen. Prvi izmed mentorjev je bil Evan Parker, za njim  pa Mats Gustafsson, Saadet Türköz, Joëlle Léandre, Phil Minton itd. Na delavnicah se je predvsem mlada generacija veliko naučila, na njih prejmejo izredno veliko informacij. Te delavnice so najbolj pomembne, saj so ključne za razvoj glasbenikov. Vedno sem balansiral med tem, da pridejo starejši glasbeniki, najboljši, svetovno znani glasbeniki za improvizirano glasbo v tem času, da mlada generacija in vsi mi dobimo njihove informacije, saj so v svojem življenju dali glasbi in širše izjemno veliko. Ute Wassermann sem spoznal v Berlinu, gre za legendarno vokalistko v improvizirani glasbi. Imela bo delavnico, odprto za vse. Naše delavnice so vedno brezplačne, da se lahko vsak preizkusi in sodeluje. Posebno moški, ki se bojijo odprtih ust. Petje in prakse, kot jih izvajata Phil Minton in Ute Wassermann, so izjemno pomembne. Če nisi nikoli uporabljal svojega glasu, ker misliš, da ni lep, te bo Ute Wassermann naučila, kako priti do te lepote, ter ti odprla celo telo in srce. To je zelo pomembno, posebno za moške, tudi glasbenike, ker smo zelo zadržani. V vsaki delavnici si popolnoma gol, in če zdržiš ta začetni pritisk, se ti odpre marsikaj. Roko dam v ogenj, da je to najboljše zdravilo za dušo. 

Michael Moore je velik ameriški glasbenik, ki živi v Amsterdamu že od osemdesetih let dalje. Ko sem sam leta 1982 prišel tja iz Barcelone, sva bila soseda in vedno v stiku. Michael prihaja zato, ker ima masterclass v Italiji za mlado generacijo jazzovskih glasbenikov, ki se imenuje Baby Big Band. Gre za skupino mladih dvanajstletnikov, ki jih bo učil dva dni. Nam pa bodo finančno pomagali, da bo imel pri nas delavnico v petek in soboto in nato zaključni koncert z vsemi udeleženci delavnice. Poudariti velja, da Michael Moore ni ekstremist, je izjemno poseben improvizator in z njim je vedno lepo igrati.

Ob koncu lanskega leta je pri založbi Fundacja Słuchaj izšel tvoj drugi obletniški box set Inklings, na katerem je kar nekaj posnetkov, nastalih na festivalu. Zanima me, kaj ti pomenijo ti obletniški projekti? Ali gre za neke vrste zaznamek na poti, ki se nenehno spreminja, razvija in raste, ali za pogled nazaj in potrditev, da greš naprej?

To je delikatno vprašanje. Te obletnice so tvoj opus vivendi. Imaš določene materiale, ki se ti zdijo drugačni od prejšnjih. Tega box seta niti nisem hotel izdati, ker zaradi bolezni nisem bil siguren vanj. V glavo ti prihajajo čudne ideje, ne veš, ali je material v redu ali ni. Ampak sem vseeno poslal posnetek direktorju založbe Słuchaj, Machieju Karłowskemu, ki je bil popolnoma navdušen in je hotel, da mu pošljem vse, kar imam. Bil je zelo radodaren, vse je plačal in sam poskrbel za celotno izdajo. Zbirka je prišla ven in poglej ga, zlomka, vsi so navdušeni. Ravno včeraj sem dobil obvestilo, da se je nekaj kopij box seta prodalo v Južno Afriko. Ker trenutno igram več pri nas, sem izkoristil posnetke koncertov iz Brd, kjer je bilo vse posneto na festivalu, razen posnetka z Jazz festivala Ljubljana. Včasih sem hotel posneti čim več plošč iz preteklosti, ker sem vedel, da ne bom za večno tukaj. Pritisnil sem na gas s Kombom in drugimi stvarmi, da izpeljem nekatere projekte, ki sem jih hotel ustvariti. Prihajajo še plošče s festivala v Münchnu, kjer smo igrali z Agustíjem Fernandezom in drugimi glasbeniki. Na tej sceni smo vedno stabilno nestabilni. Ustvarjamo stvari in nekatere so dobre, druge povprečne. V sebi pa sem se vedno boril za to, da mora biti glasba vedno najboljše, kar ti premoreš v tem trenutku.

Festival že leta kot enega od svojih bistev izpostavlja sodelovanje med glasbeniki in sorodnimi organizacijami z obeh strani meje. Na Goriškem in širše vas je kar nekaj akterjev, ki že vrsto let zavzeto delujete v tej smeri (KUD Morgan, MiNK Tolmin in Sajeta, KD Nova Gorica …). Izvorna ideja evropske prestolnice kulture (EPK) izhaja ravno iz te zasnove, kljub temu pa akterji niste bili tako vključeni, kot bi si želeli. Kako gledaš na EPK, ali se ti zdi, da gre za zamujeno priložnost?

Na EPK gledam z notranjo jezo. Ljudje, ki so odločevali, ne spadajo v moje polje glasbe, nimajo spoštovanja. Počutim se ponižanega, posebej ker od leta 1992 sodelujem z italijanskimi glasbeniki in sem jih veliko pripeljal tudi v Ljubljano. V tem trenutku sem naredil križ čez to zadevo.