27.03.2020

Bubi v slovo

V spomin Bubi, Ireni Povše, eni ključnih oseb domače glasbene scene zadnjih trideset let in več. Brez kolone koncertov, ki jih je pripeljala v Ljubljano in Slovenijo, bi bili na tem koncu sveta v marsičem bolj siromašni.

Igor Bašin

Irena Povše - Buba
Foto: © Taksirat Festival

Ravno sem zaključeval sestavljanje špilliste z glasbo bendov, v katerih je igral bobnar in multiinštrumentalist Bill Rieflin, ki je preminil v torek, 24. marca, ko sem dobil klic Mihe Zadnikarja. Pretresen je zacmokal: »BIGor, Irena Buba je šla …« Novica je udarila kot kladivo. 

Še vedno ne verjamem, da Bube, Irene Povše, ni več na tem svetu. Po glavi mi rojijo spomini, poglavja in hipni prebliski na trenutke, ki smo jih doživeli skupaj. Kolona koncertov, ki jih je pripeljala v Ljubljano in Slovenijo, brez katerih bi bili na tem koncu sveta v marsičem bolj siromašni. Zadnja leta je rada potarnala, da ta glasbeni svet ni več zanjo, da se razmerja na koncertnem trgu obračajo na glavo in se komercializirajo do plafona, da so vse slabša tudi v polju neodvisne produkcije. Upirali so se ji poslovni trendi novega časa, ostajala pa je v koraku s časom in bila na tekočem z aktualnimi in novimi, svežimi in izzivalnimi tokovi v muziki ter trmoglavo vztrajala s prirejanjem koncertov. S tem namenom je tudi pomladila svojo ekipo sodelavcev na Buba Booking and PromotionZ uigrano ekipo sodelavcev je bila nasprotje izšolanim kadrom glasbene industrije, učila se je skozi prakso in ohranjala topel, človeški pristop. Svoje znanje in nabrane izkušnje je delila in prenašala na druge. Ob gostoljubju za nastopajoče je neizmerno pozornost posvečala občinstvu. Zavedala se je, kako pomembna je njegova zvestoba, brez katere seveda ne bi mogla pripeljati marsikaterega glasbenika na naš oder.

Izhajala je iz dobre stare hard core šole. Z Davidom Kržišnikom sta skupaj ustvarjala fanzin Vrnitev odpisanih, in ko so se njuna pota razšla z ljubljanskim HC Kolektivom, sta konec osemdesetih let začela delati koncerte pod etiketo HC Buba. Z Davidom sta med prvimi prinesla v ta prostor zvok Seattla, Sub Popa in grungea. Če jima že Nirvane ni uspelo pripeljati v Slovenijo, sta pripeljala pa Skin Yard in Jacka Endina. Z večino gostujočih glasbenic in glasbenikov se je Irena spoprijateljila in vzdrževala stike. NoMeansNo, Fugazi, Brant Bjork, Dälek, At The Drive-In, Mars Volta …, spisek je neizmerno dolg. Številni so se vračali k nam tudi zaradi nje. Bila je garant, da bo koncert izpeljan v najboljši maniri. 

Rada je eksperimentirala, si postavljala nove izzive, potipala v različne smeri in sfere. Se zavedala, kako pomembna je podpora domačim bendom. Redno jih je postavljala za predskupine in jim pomagala pri skokih čez meje domovine, v svet. Navezovala se je na sceno, v njej iskala navdih in izumljala nove poslovne modele, kot bi rekli danes, v bistvu je pa improvizirala. V to so jo silile razmere na domačem koncertnem in klubskem prizorišču. Na prelomu v novo stoletje je bila med glasnejšimi pri zahtevah za normalno koncertno dvorano v prestolnici, potem pa med tistimi koncertnimi organizatorji, ki so se distancirali od sodelovanja in koprodukcij s Kinom Šiška. Ni bila običajna menedžerka. V glasbenem poslu je bila zaradi strasti in ljubezni, vse ostalo je bilo le obvezna samozaščitna prtljaga, ki jo v svetu, kakršen pač je, nosimo s seboj. 

Spomnim se pomladi 1997, ko je po nekajletnem postanku spet začela organizirati koncerte in nama je z Vivo hotela prevzeti koncert The Jon Spencer Blues Explosiona. Takrat sva bila besna nanjo, danes se nostalgično nasmehneva. »Sem probala,« mi je prostodušno argumentirala leta kasneje v eni izmed najinih debat na to temo. Pripetljaj seveda ni pozabljen, ji je pa že dolgo oproščen. V tem biznisu pač tako to je, v novejših časih je le še bolj nasilno, komolčarsko in krvavo, sva ugotavljala vsakič znova, ko mi je prinesla promocijske izvode plošč nastopajočih ali sva se srečala na koncertu, pijači ali kar tako. In tako se mi je pred kakšnimi tremi leti potožila, da tega ne bo več dolgo počela. In res, leta 2018 je zaprla »štacuno«.

Z uigrano ekipo sodelavcev je bila nasprotje izšolanim kadrom glasbene industrije, učila se je skozi prakso in ohranjala topel, človeški pristop. Svoje znanje in nabrane izkušnje je delila in prenašala na druge. Ob gostoljubju za nastopajoče je neizmerno pozornost posvečala občinstvu. Zavedala se je, kako pomembna je njegova zvestoba, brez katere seveda ne bi mogla pripeljati marsikaterega glasbenika na naš oder. Zato je tudi gojila prijateljski stik in lojalen odnos do občinstva ter okoli sebe zbrala veliko Buba družino, ki je ob žalostni novici osupla, v šoku. Prikličimo iz spomina njen široki nasmeh in iskrice v očeh ter si zarolajmo kakšen bend, ki ga je pripeljala v naše loge. Izbira je ogromna.