14.05.2021

Danes poslušamo: Rado Simoniti

Rado Simoniti, ki je umrl na današnji dan pred štiridesetimi leti, je eden izmed najboljših slovenskih skladatelje vseh časov.

SIGIC

Rado Simoniti

Rado Simoniti (Fojana, 15. maj 1914 - Ljubljana, 14. maj 1981)

Rado Simoniti se je rodil v Fojani. Prve glasbene spodbude mu je dal oče, čevljar, kmet, glasbeni samouk, organist in zborovodja. V mladosti je pel v deškem zboru v Marijanišču v Ljubljani. Glasbo je študiral na srednji šoli ljubljanskega konservatorija in igranje na orgle pri Stanku Premrlu.


Diplomiral je leta 1937, postal je zborovodja Slovenskega narodnega gledališča (1939–1943) in se istočasno učil dirigiranja pri Danilu Švari na novoustanovljeni Akademiji za glasbo v Ljubljani. Znanje kompozicije si je v tem obdobju na akademiji pridobival pri dveh osrednjih skladateljskih avtoritetah, Lucijanu Mariji Škerjancu in Marijanu Lipovšku. Leta 1939 je postal prvi vodja zbora ljubljanske Opere. Leta 1943 se je pridružil partizanom, kjer je pričel skladati in se pozneje s svojim delom neizbrisno uveljavil kot dirigent in skladatelj, ki je osvajal z izjemnim melodičnim darom, poznavanjem človeškega glasu in še posebej kot eden najboljših zborovodij, kar smo jih Slovenci kdaj imeli.


Po letu 1945 je deloval kot dirigent v ljubljanski Operi. Njegovi najboljši postavitvi sta Gorenjski slavček (1953) in Prodana nevesta (1955). Hkrati je med letoma 1948 – 1958 vodil tudi zbor Slovenske filharmonije. Leta 1949 je za dirigiranje in organizacijo zbora Slovenske filharmonije prejel Prešernovo nagrado.


Napisal je okrog šeststo del. Med letoma 1944 in 1980 je uglasbil besedila Mateja Bora, Ivana Cankarja, Karla Destovnika, Alojza­ Gradnika, Iga Grudna, Srečka Kosovela, Pavleta Oblaka, Toneta Pavčka, Smiljana Samca, Toneta Seliškarja, Cirila Zlobca, Ludvika Zorzuta, Otona Župančiča in drugih. Osrednji element njegovih skladb je melodija, mediteransko čustvena in mehka, trpka, pa zvočno impresivna. Žal za življenja ni izdal svoje zborovske monografije, čeprav je bil vseskozi član uredništva Naših zborov. Za življensko delo na področju glasbe je leta 1976 prejel Prešernovo nagrado.


Simoniti je veliko nastopal s Partizanskim zborom Srečko Kosovel in v povojnem času agitiral po Evropi. Sodeloval je tudi z italijanskimi zbori. Vodil je tudi druge pomembne domače zbore, denimo učiteljski zbor Emila Adamiča, Maroltov akademski zbor in zbor Krakovo-Trnovo. Je avtor uglasbitve neuradne primorske himne Vstajenje Primorske.


Njegova sinova sta diplomat, publicist in esejist Iztok Simoniti ter zgodovinar in politik Vasko Simoniti.


Umrl je dan pred svojim 67. rojstnim dnem, 14. maja 1981, počiva na pokopališču v Fojani ob cerkvici Sv. Duha na jezeru. V Brdih so leta 1995 ustanovili Kulturno društvo, ki nosi umetnikovo ime, v njegovem okviru od vsega začetka deluje Mešani pevski zbor Rado Simoniti.


Ob 100 letnici rojstva je skladatelju v spomin Filatelistična zveza Slovenije izdala priložnostno poštno znamko in dopisnico s priložnostnim žigom. JSKD pa je izdal Simonitijevo monografijo z naslovom Preproste besede (po eni najbolj prepoznavnih Simonitijevih skladb), ki vsebuje 60 skladb za različne sestave.

Rado Simoniti