Dotaknil se nas je z blues občutkom

Ko me je danes prestregla novica, da je umrl Janez Zmazek, nisem bil presenečen. Že nekaj časa se je bolj ali manj vedelo, da z njim ni vse v najboljšem redu. Tudi na zadnjem snidenju sredi lanskega junija (Festival glasbeno dokumentarnega filma Naj se rola) ni bil videti najbolje, čeprav je svoje precej zdelano počutje vseskozi poskušal skriti za prešernimi zbadljivkami in sončnimi očali. Takšen je bil (in ostal) Janez Zmazek – Žan, kitarist in pevec, ki si ga bo večina najbolj zapomnila po njegovi čistokrvni ljubljanščini v skupini Don Mentony Band, sam pa predvsem po tem, da je brenkal kitaro na enem najboljših (dvojnih) živih albumov vseh časov, Ako ste slobodni večeras (1982) skupine Buldožer.  

Prav v skupini Buldožer je Zmazek nabiral prve prave glasbene kilometre. Mini LP ali soundtrack za film Živi bili pa vidjeli (1979) mu je nedvomno odprl oči, hkrati pa se je znotraj spoštovane skupine učil glasbenega posla od vrhunskih zajebantov in veščih glasbenikov obenem. Morda celo od nesrečnega Uroša Lovšina, prepogosto spregledanega ob raznoraznih rangiranjih. To je bila odskočna deska v smeri skupine (takrat še) Don Mentoni Blues Banda, kateri se je občasno pridružil na vaji, pozneje pa postal redni član. Danes se bere malce nenavadno, vendar je Don Mentoni Blues Band najprej zažgal nekoliko bolj »južno«. Rjava kaseta, izdana proti koncu leta 1988, je postala stalnica repertoarja oddaje Blues sat Studia B Radia Beograd. Od tod se je prvič tudi zaslišalo, da imamo Slovenci bend »koji obečava«, kar na neki način ni presenetljivo, saj je tamkajšnja publika kupila vse, kar je imelo subetiketo Buldožer. Po zagotovilih pevca Janeza Kovačiča je bil Zmazek namreč zraven že takrat. Takojšnja kasetna naslednika Dobra mrha (1990) in Rad bi bil baraba (1990) sta njihov status samo še utrdila, v tem kratkem času pa se je skupina tudi avtorsko osamosvojila in izpilila. Janez Zmazek – Žan je bil dovoljšna garancija, da glasba ni za lase privlečena, hkrati pa je bilo to obdobje, ko je Ljubljana gostila dva velikana rhythm in bluesa, Boja Diddleya in Championa Jacka Dupreeja. Koliko zaslug imata ta mojstra, da smo takrat pri nas dobili spodoben blues-rockovski mainstream, je nehvaležno tehtati, vendar se tistih enajst sposojenih standardov – z izjemnim Highland Blues slovesom – danes posluša kot primeren predgovor prihajajoče kariere, znane pod naslovom Don Mentony Band, kjer je Zmazek vedno bolj prevzemal osrednjo vlogo, dokler skupine dobesedno ni poosebil. 

Don Mentony Band ali Zmazek v njenem imenu nikoli ni skrival ljubezni do določenih rešitev, ki smo jih uvozili z druge strani oceana. Vendar so jim v bendu dali svojo obliko, jih nekoliko priredili ter nadgradili z verzi, ki s(m)o jih žvižgali na vsakem koraku. Skladba Tulsa Time Dannyja Flowersa (in ne Tulsa Town, kot piše na kaseti), ki jo je v orbito popularnosti izstrelil predvsem Eric »slowhand« Clapton, je postala Dobra mrha, še danes prvi ali najvišji označevalec benda oziroma Zmazka. Tu so še standardi Rekla je ne, Rad bi bil baraba, To je moj' življenje ženska, Sedem let, Na drugi strani, Ko noč zamenja dan, Dotakn' se me z občutkom …, skladbe, ki mogoče niso imele zgodovinskega spomina Dobre mrhe, a so imele več kot korektno kitarsko spremljavo, sproščeno in doživeto odpeto besedilo, ravno prav uporništva in urbane svobode, žensk in piva. Predvsem v skladbi Trolejbus Blues je Zmazek nadigral samega sebe in dokazal kitarsko mojstrstvo.   

Devetdeseta, predvsem njena prva polovica, so Don Mentony Band utrdila na domačem glasbenem zemljevidu. Janez Zmazek – Žan je postal hvaležen gost v našem javnem življenju, skladati pa je začel tudi za druge izvajalce (Tanja Ribič, Janko Ropret, Rok 'n' Band). Leta 1997 je izdal svojo prvo in edino samostojno ploščo Na svoji strani, nato se je vrnil k matični skupini, bolje rečeno, znova je začel uporabljati njeno uveljavljeno ime. Zadnji projekt Don Mentony Banda, Prov fletn se mava, datira v leto 2018. Istega leta so se skrivaj znova začeli zbirati najbolj izvirni člani, da bi ob petintridesetletnici, se pravi letos, kakšno ušpičili. Vendar je včeraj (17. februarja 2020) stvar najverjetneje dokončno padla v vodo.