Fenomen historičnega žanra

Vodja pogovora, glasbenik in filozof Boštjan Narat, se je v izhodišču pogovora osredotočil na fenomen glasbenega in pop kulturnega pojava slovenske popevke, ki dobrih 50 let naseljuje naš kulturni prostor. To široko polje nostalgije, delne mitologije, zlatih časov sobivanja pesniške besede in glasbe v popularni formi sta Naratu pomagala razsvetliti Milan Dekleva, pesnik, dramatik, glasbenik in avtor številnih besedil za popevke, ter Aljoša Harlamov, pisatelj, urednik in kritik. 

Podobno kot mnogi je tudi Dekleva ob omembi besedne zveze »slovenska popevka« najprej pomislil na zlate čase iz šestdesetih, sedemdesetih in delno osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so se zadeve poklopile in so se na kupu zbrali tekstopisci, glasbeniki, skladatelji, aranžerji in izvajalci. »To je bila unikatna glasbena poezija, ki se kasneje ni več ponovila,« je povedal in dodal, da kar se danes prodaja pod blagovno znamko Slovenska popevka, nima prave povezave z zlatimi desetletji. Narat mu je pritegnil, da je slovenska popevka v svoji najboljši izvedbi plod planskega kulturnega gospodarstva, ki ni bilo prepuščeno trgu, saj je popevko podpirala institucija RTV Slovenija, katere uredniki in avtoritete so predstavljali sito, ki je šund držalo proč od javnosti. »RTV Ljubljana se je v petdesetih in šestdesetih letih načrtno odločila, da bo popularno glasbo, ki je k nam prihajala z Zahoda, naredila slovensko,« je dodal Harlamov, ki popevko vidi zgolj kot historični žanr, saj danes ne obstaja več. Če govorimo o današnji slovenski popevki, potem govorimo o popularni glasbi, kar je bistvena razlika, saj se je odnos poslušalcev do glasbe izredno spremenil.

Eden ključnih dejavnikov popevke je besedilo. V zlatih časih so se tega lotevali mnogi mojstri in mojstrice besede, kot na primer Gregor Strniša, ki so ga sogovorniki izpostavili tudi zato, ker je v Slovenskem mladinskem gledališču na sporedu predstava Slovenska popevka, v okviru katere so predstavljeni Strniševi še nikoli prej uglasbljeni teksti. »Jaz sem to počel, ker me je vedno mikal spoj glasbe in poezije. Moji starejši kolegi so to verjetno počeli iz istega razloga, res pa je, da jim je denar vsekakor prav prišel. Tem legendam, ki danes krožijo, da se je Strniša branil pisanja tekstov za popevke, skoraj ne morem verjeti. Mogoče se je kot pesnik visoko postavljene poetike nekoliko ogradil, verjetno se je bal, da bi mu očitali, da se profanira,« je nejeverno sklepal Dekleva, ki tudi Svetlani Makarovič prav nič ne verjame, da se je pisanja tekstov za popevke lotevala mimogrede in z levo roko, saj so po kvaliteti enakovredni njenemu ostalemu opusu. Sam se je naročil za pisanje veselil, ker je že dobil zvočno narejen komad. Zlitje poezije z glasbo je zanj izziv, saj je treba najti ravnovesje, da nista nasilni druga do druge. Kot je povedal, sam ni nikoli delal razlike v pisanju. »Mene vedno zanima, kako je lahko jezik tako močna stvar, da me sam pripelje do rešitev, ki jih prej nisem predvidel,« je dejal Dekleva. Harlamov je nadalje opozoril, da je pri pisanju besedila, namenjenega petju, treba paziti na intonacijo, naglas, rimo in metriko, in to veliko bolj kot pri pisanju v svobodnejših oblikah. Osvetlil je dokaj slabo znano dejstvo, da se poezija v tišini bere šele dobrih sto let, medtem ko je bila od svojega nastanka do pojava zvočnega zapisa bližje temu, kar danes poznamo kot slam poezijo, bližje je bila pripovedovalskim in petim večerom, ki jih je kasneje nadomestila glasba. »Vedno me je zanimalo, kakšna glasba zapoje bralcu, ko poezijo prebere v tišini,« se je strinjal Dekleva in dodal, da ko sta se literatura in glasba ločili, je bil to prelom za človeštvo. Toda ravno Nobelova nagrada, podeljena Bobu Dylanu, je dokaz, da literatura lahko živi tudi izven knjig.

V debato se je vključil igralec v predstavi Slovenska popevka, Blaž Šef, ki je med študijsko pripravo poglobljeno razmišljal o razmerju med popevko in jezikom. Slovenska popevka je bila zapeta v normativni različici jezika, zato se mu zdi zanimivo, da se besedila Gregorja Strniše še danes pojejo brez problema, kljub temu da danes v popularno glasbo vdirata sleng in dialekti. Tukaj vidi odklon mnogih poslušalcev, ki zaradi slabih in totalno neizgovorljivih besedil enostavno ne prenesejo slovenske popularne glasbe ter jih ne morejo vzeti za svoje. Harlamov je povedal, da je najtežje pisati v knjižnem jeziku in hkrati ujeti strukturo in formo misli pogovornega. Ob tej priložnosti je omenil še en pomemben prelom, ki se je v literaturi in umetnosti zgodil v osemdesetih, ko je začel v literaturo vdirati pogovorni jezik, kar je zagotovo pomagalo k rušitvi popevke. 

»Slovenska popevka je mit, kar je v primeru gledališke predstave dobro, toda treba je vedeti, da so tudi takrat obstajala slaba besedila in seks je v besedilih prodajal marsikaj. Seveda veliko bolj sofisticirano, saj takrat to ni bilo dovoljeno. Nevarnost je, da zapademo v nostalgijo, da je bilo takrat vse lepše in boljše, kar ni nujno res. Mit o popevki je zakoreninjen v točno določenem okolju, saj ni povsod enako zakoličen, popevka nima enakega statusa na celotnem ozemlju Slovenije,« je dejal Harlamov. Narata je zanimalo, ali imajo največje mojstrovine slovenske popevke tisočletni domet. Oba sogovornika sta se strinjala, da zagotovo, saj, denimo, Strniševa popevka Orion nosi skrivnost časa in prostora in bi jo Strniša z lahkoto umestil v svojo pesniško zbirko Vesolje.

Iz občinstva se je oglasil Tibor Mihelič Syed, direktor in umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča, ki je odprl zanimivo vprašanje, ali obstajajo primeri dobre prakse, ko je bil tekst, ki primarno ni bil napisan z namenom uglasbitve, uglasbljen čez določeno število let. Dekleva se kot sopotnik popevke znotraj popevke kot žanra ni spomnil nobenega takega primera, ker je bila to domena kantavtorstva in resnih skladateljev t. i. nove glasbe, ki radi posegajo po zagonetni poeziji. Prav tu je opazna razlika med poezijo in besedilom. Harlamov nas je spomnil, da v okviru projekta Rokerji pojejo pesnike, kolikor ga pozna, ni nikoli nastal komad, ki bi pridrl širše in se vrtel na radiu. Čeprav je bila popevka produkt institucije in zunaj nje ni obstajala, je Dekleva opozoril na previdnost, saj ima popevka pridih subkulture in uporništva, ki so ga tedaj pogosto neizobraženi cenzorji brez izostrenih ušes zaznavali kot pogrošnost. Tudi danes obstajajo dobra besedila, je dejal Harlamov, a so bolj v polju alternativne scene. Glavni tok pa poskuša prodajati univerzalno zgodbo nasproti individualni poetiki in večpomenskosti. 

Voditelj Narat je na koncu strnil povedano z mislijo, da je slovenska popevka kot mainstream ustvarjala presežke, bila je posledica planskega kulturnega gospodarstva, producirana s strani totalitarizma. »Danes pa svoboda namesto množice individualnih glasov ustvarja množico istih glasov,« je zaključil Narat.